Kaj se obeta sceni starodobnikov?

1VK_7179

1VK_2439

1VK_0469a

1VK_6163ac

Starodobništvo je lep konjiček. Ne le da v veliki meri zaposli ljubitelja na dokaj visoki ravni znanja, pač pa v precejšni meri vpliva na zgodovinsko tehnično bogastvo neke dežele.

V osnovi ni težko razumeti: nekomu je všeč star avtomobil, ga kupi in se z njim v prostem času zaposluje – ga popravlja, mu ohranja njegovo stanje, ga še izboljšuje, ga čisti in ga v splošnem neguje v širšem pomenu besede.

Kakor velja, da je na področju novih avtomobilov vse manj pravih (tehničnih) ljubiteljev, še bolj velja, da je vse več ljubiteljev starodobništva. Z razvojem tehnologij izdelave in z vse daljšo zgodovino avtomobila sta se pred časom razvili dve veji: klasična starodobniška in nova – kot ji rečejo v tujini – mladodobniška. V slednjo sodijo tisti avtomobili, ki so šele dobro prestopili pogoj za uradno (”knjigovodsko”) stadodobništvo. In teh je vedno več: delno zato, ker so proizvodne številke avtomobilov vse večje, delno pa zato, ker sami po sebi neprimerno dlje trajajo, odkar rja ni več glavni problem avtomobilov.

Med mladodobnike zdaj že sodijo avtomobili, ki jim v manjši meri pri delovanju pomaga elektronika. Začelo se je s preprosto majhno škatlico, ki je najprej nadomestila prekinjevalnik vžiga (”platine”), kasneje pa kar celoten mehanski razdelilnik vžiga pri motorju. Ko so se pojavili novi asistenčni sistemi, začenši z zavornim ABS, se je elektronika v avtomobilu pričela množiti kot virus.

Že elektrika sama je od vselej povzročala težave. Odpoved električnih naprav (žarnice, generator, …) ni težko odkriti, je pa – ob vse večji dolžini žic in konektorjev – vse težje najti slab stik. Slišim, da obstajajo (zelo redki) ljudje, ki imajo znanje in predvsem živce najti tovrstne napake, ki so zvečine posledica rje na spojih. Menda ure in ure sledijo posameznim žicam in s preprosto napravo (voltmeter, ampermeter, ohmmeter) iščejo slab stik. Lahko traja dneve ali celo tedne. Toda tu je vse rešljivo, čeprav v daljšem času.

Pravi problem bo menda prav elektronika. Ta, tako kot koderkoli drugod tudi v avtomobilu, ne more opravljati svoje naloge, če nima ustreznih tipal. In odtod prihajajo trije problemi: program elektronike, elektronika (kot sklop sestavnih delov) in tipala. Nič ni večno.

Že danes se pri novih avtomobilih dogaja, da kljub ustreznim (lastnim!) diagnostičnim napravam proizvajalci preprosto ne najdejo napake. Marsikatero se da odkriti s pomočjo čudeža – znani so primeri, da cenena kitajska diagnostična naprava odkrije napako, ki je draga naprava proizvajalca ne zmore. Ali pa, da se ”napaka” ”popravi” sama od sebe. Elektronika je čuden tič.

V nasprotju z domačimi napravami, polnimi elektronike, je avtomobil precej bolj surovo okolje. Temperature lahko v kratkem času nihajo za 50 in več stopinj Celzija, vlaga iz 100 do 0 odstotkov in nazaj, tresljaji so sploh stvar zase, na koncu pa lahko pride tudi do mehanske poškodbe katerega od tipal.

Pri programu elektronike je problem že znan: za starejše avtomobile pogosto ni več diagnostičnih naprav (marsikatera ne zdrži 30 let), zato je (bo) lahko diagnosticiranje nemogoče.

Pri elektroniki (kot sklopu sestavnih delov) in še bolj pri tipalih pa gre za čisto preprosto reč: po določenem obdobju proizvajalec ni več dolžan zagotavljati sestavnih delov. Tudi alternativci jih ne izdelujejo več v nedogled; nekatere dlje, a le tiste, po katerih je povpraševanje večje. In to so po navadi tisti avtomobili, ki jih izdelajo v velikih količinah in kot takšni niso zanimivi kot starodobniki. V neki točki na koncu nadomestnega dela ni več. Dovolj je, da le eno tipalo ne deluje in avtomobil stoji. In to še preden doseže mejo, ko postane mladodobnik.

Mehanske dele, naj bodo še tako zapleteni, vedno lahko nekje nekdo izdela ali vsaj popravi. A če bo šlo glede elektronike res tako, potem bodo sedanji avtomobili čez 30 let lahko čudovito ohranjeni, lepši kot novi, a morda zgolj okras v neki veliki dnevni sobi. Nepremičnine.

Besedilo in foto: Vinko Kernc.