Nerešljive zimske tegobe?

sneg (2)

sneg (3)

sneg (4)

sneg (1)

Vse ali veliko tega se konča z (močnim) dežjem ali s sneženjem. Ta hip se zdijo v resničnem in zasneženem življenju štiri stvari nerešljive.

Prvič, rosenje.

Še zdaleč ni omejeno zgolj na cenejše, ravno nasprotno. Ko sedim na drugi strani mize in mi prodajalec proda samodejno klimatsko napravo, pričakujem, da bo – samodejna. Pa je treba prevečkrat posegati v njeno delovanje že v običajnih vremenskih razmerah. Potem pride pa vlažna zima s snegom in če ne vklopiš funkcije za odroševanje, v marsikaterem skozi prednje steklo (pa tudi skozi stranska) ne vidiš (skoraj) nič. In potem: odrosi (pre)počasi; ko odrosi, ne smeš izklopiti te funkcije, ker se nemudoma znova orosi; in ko je funkcija vklopljena, v večini primerov piha vroče na steklo, kar pomeni, da je vroče tudi potnikom. Povedano na kratko v par stavkih. Nesprejemljivo.

Drugič, vzvratna kamera.

Stane, ja. Je pa res, da so vse boljše. Se pravi: z boljšo ločljivostjo in – kar je še bolj pomembno – z dobro sliko v temi. Pogosto pomaga a – trdim – zgolj kot dopolnilo zvočnemu parkirnemu pripomočku. Ampak ni vedno ne vem kako nepogrešljiva, saj vsaj v lepem vremenu navsezadnje dokaj dobro vidiš tudi s svojimi očmi in skozi vzvratna ogledala. A k bistvu: ko je vreme slabo, se kamera umaže. Z blatom in umazanijo z mokre ceste, lahko pa tudi s čistimi kapljicami. In takrat – je slabše, kot če je ne bi imel.

Tretjič, kapljice.

Avtomobil ima lep paket pomoči pri parkiranju, saj veste, pip-pip spredaj in zadaj in malo tudi ob straneh. Sneži in (denimo in konkretno) zapelješ v javno garažo in recimo da se ne orosi (čeprav se večina orosi, ampak naj ostane to za točko 1). Je pa avtomobil topel in sneg na njem se tali. V kapljice. Parkiraš vzvratno, levo pip-pip, desno pip-pip, potem z vseh strani že piiiiiiiiiiiii. Kaj zdaj? V ogledalih ne vidiš nič, skozi zadnje steklo spodobno, a te skrbita boka. Stopiš ven kot stara mama pri 85-ih in opaziš, da imaš še 15 centimetrov na vsaki strani. Ampak, hudiča, parkirni pripomoček je stal x evrov, na oči se pa ne moreš zanesti, ker teh nesramnih kapljic nihče ne zna odgnati. Tudi če spustiš bočni stekli, kapljice ostanejo na ogledalih. Ni dobro.

In četrtič, sneg na šipi.

Sneži in sneg je moker. Brisalniki, ki se jih je menda pred kakim stoletjem domislila neka ženska (bravo!), danes v dežju delujejo že od zelo dobro do čudovito, v takšnem sneženju pa tudi – prve tri minute. Potem začno brisalniki tlačiti sneg pod steklo in – še huje – ob levi stebriček. Vse več ga je tam in hitro se zbojiš za mehanizem ter elektromotorček brisalnikov. Gib brisalnikov je zaradi nabranega snega vse bolj omejen in nekaj mora iti narobe. A zares nerodno in slabo in nevarno je nekaj drugega: rahlo levo ne vidiš nič (okej, zelo zelo slabo), kar je v mestu in v snegu, kjer tudi drugi vozniki vidijo približno enako slabo, zelo nevarno. Da o pešcih ne govorim. Kdo in kdaj bo temu kos?

Ampak, kot rečeno, prioriteta so asistenčni sistemi in samovoznost avtomobila. Ali pa rešitve – vsaj za točko štiri – ni.

Besedilo in foto: Vinko Kernc.