Oblikovanje: domišljija že nekaj časa ni dovolj

1VK_5173wa

1VK_9383

1VK_1430

JA3R6297ra

1VK_5205a

1VK_7179

JA3R6612

MBVWf

MBVWs

MBVWr

Prvi avtomobili niso imeli oblike. Potem so jo imeli, a ravno toliko, da so pod streho pospravili mehaniko. Potem pa so prišla dvajseta leta prejšnjega stoletja, ko se je oblikovanje razcvetelo, a je bilo, gledano z očmi današnjega oblikovalca, tudi sila preprosto. Dovolj je bilo, da si znal lepo risati in imeti ideje.

Vzrok je v tem, da so imeli avtomobili šasije, torej neke vrste jekleno (nekateri pa tudi leseno) ”lestev”, na katero so avtomobilski proizvajalci pripeli vso potrebno mehaniko. Pogosto so prodajali kar takšne, kupec pa jih je potem odpeljal h kakemu specialistu ali pa kar h kovaču v sosednji ulici, da je nanj poveznil neko karoserijo.

Bil je čas karoseristov!

Potem je prišel prvi udarec, samonosna karoserija. Proizvajalci so seveda zato pri izdelavi avtomobila pač morali narediti celega. Čas karoseristom se je pričel iztekati.

Potem je prišla velika vojna in z njo zastoj razvoja avtomobilov, vključno z oblikovanjem.

Potem so prišla osemdeseta, ko so si bili menda vsi avtomobili na las podobni, z izjemo prestižnih.

Potem so prišli trije udarci hkrati: konkurenčnost, ekologija in varnost.

Zaradi konkurenčnosti je moral imeti avtomobil najboljši možen izkoristek  med zunanjimi merami in notranjim prostorom. Hud udarec za domišljijo oblikovalcev.

Zaradi ekologije (v širšem pomenu besede) morajo biti avtomobili karseda aerodinamični. Hud udarec za domišljijo oblikovalcev.

Zaradi varnosti so danes skoraj na centimeter predpisane nekatera razmerja na avtomobilu. Konec baročnih oblik in dodatkov.

Danes mora biti oblikovalec (v nasprotju s tistim izpred 100 let) vse: poznati mora najmanj strojništvo in dinamiko fluidov, ni pa slabo, če tudi dobro riše in ima dobre ideje.

V bistvu se skoraj vsi kriteriji, ki določajo nek avtomobil, vsaj posredno, če že ne neposredno, dotaknejo dela oblikovalcev in jih vsak zase ali v kombinaciji omejujejo.

Danes je čas, ko mora oblika dobesedno objeti mehaniko in vse druge elemente vozila. Odprite motorni pokrov in poskusite nekam vtakniti roko do komolca! Ne gre. V Ford Taunus iz 70. let si malodane lahko stopil v motorni prostor in z nogama objel mali V4.

Pa zdaj nariši lep in prepoznaven avtomobil.

K sreči je tudi čas, ko ne velja ena sama zapoved, kot denimo pred dobrimi tremi desetletji, ko je bilo pomembno le, da je avtomobil sestavljen iz kvadrov. Danes je lahko gladek ali narebren, z okraski ali brez, s kupolasto ali z ravno streho. Vsaj to.

V grobem bi lahko rekli, da danes prevladujeta dve modni struji. Prva je tista ”Lešnikova”, ki časti čiste površine, druga je njeno nasprotje, pravi pa, da je treba na površine nanesti veliko črt in likov. Vsaka ima nek svoj končni argument.

Pravo obliko avtomobila lahko (danes) vidiš le tako, da si predstavljaš avtomobil, narejen iz gline – torej v eni (in nevtralni) barvi – in odmisliš vse črte: luči, okna, špranje med pokrovi, masko motorja, … ter vse dodane črte, utore in robove za lepši videz.

Delo današnjih oblikovalcev avtomobilov je resnično težko, pri kupcu pa je od vselej ena sama preprosta dilema: všeč ali ne všeč.

Besedilo in foto: Vinko Kernc.