Vsakodnevni premiki
Ko se ob spremljavi radijskih reklam z občasnimi glasbenimi vložki vozim na poti od doma do službe, se pogosto sprašujem, zakaj za vraga prevažam s sabo praznino, kamor bi verjetno lahko zbasal polovico Rutarjevega oddelka za drobno pohištvo. Ter hkrati opazujem ostale jutranje sotrpine, ki se povsem sami prevažajo še v precej večjih monstrumih, med katerimi je v zadnjem času čedalje več takšnih, ki jih označujemo z besedno zvezo »športno-uporaben«. Ob tem pričnem nehote razmišljati, kdaj smo postali tako razvajeni, da že zgolj za najkrajše premike potrebujemo tako velike avtomobile, ki so v večini primerov povsem neizkoriščeni. Gre zgolj za pumpanje lastne samozavesti, ki jo nadomeščamo z velikostjo osebnega avtomobila? Morda …
Sam sicer spadam še v tisto generacijo, ki je svojo vozniško samostojnost doživela ob spremstvu vozil ranga Clio, Polo, Punto in ostalih »gajbic« (Zastava Jugo), pri čemer je pri marsikateri familiji tovrsten avto veljal celo za prvi družinski voz. Kaj pa danes? Mularija že takoj v trenutku, ko stopi iz stavbe Upravne enote s kartico vozniškega izpita, na kateri se še ni posušila tiskarska barva, prične v oglasih iskati malo rabljene primerke Passatov in Audijev, saj naj bi bili varnejši od prej omenjenih »gajbic«. Hja, in kako za vraga smo potem mi preživeli?
Uspešnica
V tistih časih se je na cestah znašel tudi izjemno zanimiv primerek z znakom leva, ki je sicer pri francoskem proizvajalcu v uporabi že vse iz časov, ko so še izdelovali rezila za žage (od leta 1858 dalje). Model 206 je v hipu osvojil srca mladcev – oziroma, natančneje, mladenk – ter poskrbel za kar nekaj izdanih študentskih napotnic, da so si ga lahko privoščili. Kar pa ne pomeni, da po njem niso posegali tudi starejši vozniki, saj je z več kot 8 milijoni proizvedenih primerkov postal celo najbolj uspešno Peugeotovo vozilo v zgodovini. Noro! Navduševal je ljudstva širom zemeljske krogle, saj so ga proizvajali tudi tam, kjer jih človek ne bi ravno pričakoval (npr. Iran, Čile, Argentina, Brazilija, Mehika, Urugvaj, Kitajska, Indonezija, Malezija).
Avtomobilček je bil obenem izjemno simpatičen za tisti čas ter je izžareval ravno pravšnjo dozo erotičnosti, tolikanj zaželeno pri tovrstnih vozilih. Spomnite se zgolj kakšne brezstrešne verzije CC, ki je dekletom kar sam od sebe risal nasmehe na obraze.
Teža dediščine
Uh, kako težko delo so imeli pri Peugeotu kasneje, ko so predstavljali naslednike izjemno uspešnega modela. S kasnejšimi modeli 207 in prvo generacijo 208 nikakor niso uspeli pobožati src voznikov, saj jim je kar manjkal tisti prepotrebni francoski šarm ter romantična strast, ki bi – vsaj pri punčarah – izvijal krike navdušenja.
Okej, k upadu zanimanja tovrstnih mestnih vozil je dodobra pripomogla tudi čedalje bolj agresivna moda športno uporabnih križancev, ki je precej spremenila navade novodobnih potrošnikov, saj so kar naenkrat našli svojo »Indiana Jones« avanturistično plat. Pa četudi zgolj pri plezanju čez široke mestne pločnike. Tako so celo tiste najbolj pasivne in boječe voznice, ki jih nikakor nisi mogel zvleči ven iz njihovega najbolj cortkanega Twinga sončnično rumene barve, pričele razglabljati, da so novi SUV-i le »bolj varni in praktični«. Ah, dajte no, všeč so vam, ker ste v njih videti kul! In pika.
Vendarle pa se zdi, da so pri Peugeotu z najnovejšo serijo 208, ki se pojavila na cestah v lanskem letu, vsaj malce zajeli duh svoje razvpite (pra)babice. Nenazadnje že s tem, da navkljub vsej možni pločevini, ki je videvamo dandanes po cestah, s svojimi zunanjimi linijami vsaj malce obrača vratove. Še posebej, če je odeta v kakšno opazno barvo (recimo rumeno Faro), ki pripomore k bolj ekshibicionističnemu nastopu. To, kar nekako pričakujemo od Peugeotovih malčkov, mar ne!?!
Doživlja Peugeotov mestni malček svojo drugo pomlad? Verjetno vsaj do določene mere.
Odraščanje
Pri najnovejših predstavnikih segmenta B v zadnjem času opažam, da dodobra odraščajo – pa pri tem ne mislim zgolj na njihove zunanje mere. Ne, tovrstni modeli postajajo tudi čedalje bolj vozno prepričljivi, z opremskimi dodatki izdatno darežljivi (tudi z najsodobnejšimi varnostno-asistenčnimi elementi) ter žal tudi bistveno dražji. V danem trenutku verjetno to najbolje dokazujeta »naš« Clio ter najnovejši Peugeot 208, pri katerih se pričneš povsem nehote spraševati, zakaj bi sploh še pogledoval k modelom razreda višje (npr. Megane oziroma 308). Da o kakšnih enako dragih primerkih modrokrvnega germanskega porekla z »magično« kilometrino niti ne govorim.
In če povsem odmislim notranjo prostornost, Peugeotova novost v razredu mestnih avtomobilov ponuja precej odraslo vozno izkušnjo, kakršno smo doživeli pred dvajsetimi leti v avtomobilih višjih segmentov. Okej, zgolj za zanimivost – tovrstni malčki so danes že prerasli marsikatero Golfovo generacijo, kar se še kako pozna tudi znotraj. Peugeotovi reinkarnaciji dvestošestice morda še najbolj zamerim zgolj (pre)visoko ceno, a smo se žal že kar nekako navadili, da so cene novih avtomobilov v zadnjem času povsem pobezljale.
Za razliko od konkurenčnega Clia bi lahko imel med serijsko opremo tudi LED žaromete, pri katerih sam gledam izključno skozi prizmo aktivne varnosti (neprimerljivo boljša svetilnost ponoči) in mi je prav figo mar, če so halogenski žarometi cenejši za vzdrževanje. Hja, menda je lučka na biciklu še cenejša …
Navade se počasi spreminjajo
Ko se vsakodnevno vozim iz službe proti domu ter razmišljam, da bi lahko za tistih dodatnih 200 litrov prtljažne praznine, ki jih dodobra zapolnim zgolj enkrat ali dvakrat letno in za katere sem moral oddelati kar nekaj delovnikov, namenil raje za kakšno eksotično potovanje z družino, se mi kar milo stori. Ter modrujem, da bo tudi nas slej ko prej oplazil veter racionalnosti in nam bo prav malo mar, če sosed ne vidi na našem dvorišču enormne sence, ki jo delajo štirje krogci ali modro-beli propeler. In ko si ogledujem ostale vsakodnevne vagabunde, ki se vozijo več ali manj sami v svojih (SU)vozilih, ugotavljam, da bi veliki večini povsem zadoščale »gajbice« ranga Clio, Polo in 208. Še posebej v mestnih džunglah, ki postajajo iz leta v leto čedalje bolj natrpane. Nenazadnje se z manjšim vozilom opazno zmanjšajo tudi stroški vzdrževanja (financiranje, servisi, pnevmatike, zavarovanja, …), kar lahko zgolj dodatno obogati naše življenje. Ob tem pa seveda izpuščam vse tiste, ki vsakodnevno naredijo večje število avtocestnih kilometrov oziroma rabijo več prostora v svojem avtu (večje družine, obrtniki, …).
Okej, rekli boste, da je razvoj šel naprej in da se nam dandanes ni potrebno več tlačiti v malih avtomobilih tako kot nekdaj. A razvoj se je dotaknil tudi slednjih, kar najbolje kaže tudi novi 208, ki je postal neverjetno odrasel avto.
Poleg Peugeotovega malega avtomobila bi lahko tako slej kot prej doživel drugo pomlad tudi razred mestnih avtomobilov. In to še posebej v časih čedalje bolj množične elektrifikacije voznega parka, kjer zaenkrat še najbolj do izraza pridejo manjši avtomobili. Seveda ima v tem elementu svoj precej vroč adut tudi Peugeot – sliši na ime e-208.
Tekst in foto: Urban Acman.
Mnenja uporabnikov
7 komentarjev za "Druga pomlad"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Ta avto je zame definicija pojma ‘overdesign’. Sploh notranjost. Napovedujem, da se ta avto ne bo dobro staral oz. bo čez par let že dajal vtis, da je preživet in tudi rabljen ne bo kaj posebej zaželen, vsekakor ne tako, kot je to (bil) 206.
Noter mi zgleda precej zanimivo in mi je všeč. Sploh “klavirski” gumbi in “tisto” nad volanom. Kvadratna posodica za airbag na volanu mi nekako ne sede. Od zunaj pa mi, razen zadnjih luči, ni nič všeč. Tudi z rumeno barvo ne vpade v oči, kar je težko dosečt, to pa je tudi nekaj.
Sam so pa taki šalabajzerji da glava peče, ko bi vsaj dali na tega predstavitvenega led luči, ne pa te na silo narejene halogenke…
Peugeot ima neko novo foro “prikritega” oglaševanja. Na konkurenčnem portalu ista finta.
ne vem , kaj tako promovirajo ta avtomobil na tem portalu, clio ga pelje scat v vseh pogledih