Štejem se tako med avtomobilske navdušence kot tudi med navdušence nad tehničnim napredkom. Skoraj pričakovano bi bilo, da bi bil nad iznajdljivostjo avtomobilskih snovalcev in njihovimi s tehniko vse bolj nabito polnimi izdelki navdušen – a nisem. Kar se tiče avtomobilov, sam vseeno postavljam na prvo mesto vožnjo, dodana funkcionalnost, ki naj bi jo uporabniki dobili v vse številčnejših napravicah, pa mi je vse pogosteje bolj v napoto kot v korist.
Novi Peugeot 208, naj bo ta še tako oblikovno lep in simpatičen, vsekakor nagovarja potencialne kupce tudi z naborom dodatkov. Tem se bom podrobneje posvetil v nadaljevanju. A naj kar takoj ponovim, kar sem napisal že v testu: Peugeot 208 se mi je v spomin zapisal v pozitivnem smislu predvsem zaradi vanj vgrajene mehanike in pogonske tehnike, bistveno manj pa zaradi videza in »igračk«.
Francozi kot eno pomembnejših vab, ob atraktivni zunanji podobi Peugeota 208, izrabljajo tako imenovani i-Cockpit 3D. Ker sem vtise vezane na njegovo generalno že opisal v testu, se bom na tem mestu podrobneje posvetil njegovemu tridimenzionalni elementu. Ta je vezan na tako imenovane 3D merilnike, ki so bili vgrajeni tudi v testnem avtomobilu.
Gre za pravzaprav briljantno preprosto in istočasno tudi zelo učinkovito združitev dveh prikazov računalniških zaslonov v navidezno eno sliko. Prvi zaslon je nameščen običajno pokončno v zadnjem delu merilnikov, prikaz drugega zaslona na »ostrešju« merilnikov pa se dejansko vidi na poševnem steklu v ospredju merilnikov. Rešitev, ki jo že nekaj let izvajajo s projekcijo na prednje steklo, le da ga tu zamenjuje prikaz na steklo merilnikov.
Rezultat sta dve podobi, navidezno na dveh oddaljenostih oziroma globinah, kar daje človeku tridimenzionalni vtis. Zadeva sicer na papirju in v prospektu deluje sila zanimivo, a sam prave dodane vrednosti v tridimenzionalnem namesto dvodimenzionalnem prikazu enakih podatkov resnično ne vidim. Merilniki namreč še vedno podajajo identičen skupen nabor podatkov in tudi prikazani podatki niso nič bolje berljivi ali bolj popolni. A podobno kot drži za všečnost oblikovanja, prepuščam presojo o smiselnosti tretje dimenzije prikaza v merilnikih vsakemu posamezniku … ter seveda pogovorom za gostilniškim pultom.
Naslednja funkcionalnost, ki me je pri begala v Peugeotu 208, je možnost izbire prednastavljenih režimov delovanja avta. Tipka Drive Mode, nameščena med prednjima sedežema in namenjena preklapljanju med režimi, obljublja veliko, a bolj malo dostavi. Izkaže se, da ima voznik na voljo izbor samo med načinoma Normal in Eco. Razumem, da lahko v primeru preizkušenega avtomobila vpliva samo na delovanje pogonskega motorja, a sam med uporabo res nisem opazil kakšne razlike med enim in drugim. Kar se mene tiče, je tipka Drive Mode stvar, ki v testnem Peugeotu 208 ni potrebna in bi jo Francozi lahko mirno izpustili.
Nekaj začudenja mi je vzbujal tudi sistem Start/Stop. Vem, vem, pravi avtofili trdite, da takšen sistem povzroča več preglavic in težav kot koristi, a sam vseeno vztrajam pri svojem. Če je nek sistem vgrajen, naj tudi deluje v skladu s pričakovanji. Medtem ko so mehki hibridni sistemi v PSA-jih s pogonskim sklopom e-HDi leta nazaj presegli moja pričakovanja, me je izvedba v Peugeotu 208 1.2 PureTech 100 pustila, nežno rečeno, zbeganega.
Že kar hitro sem med uporabo opazil, da se motor v testnem avtomobilu na semaforjih ne ugaša tako vestno in dosledno, kot sem sicer vajen. Res je, da je prvi del druženja potekal v hladnejšem vremenu, z zunanjimi temperaturami okoli ničle ali celo nekaj pod njo. Zato sem si mislil, da ima sistem verjetno postavljene pogoje aktivacije na temperaturni lestvici višje kot nekateri najboljši sistemi in se pač manj pogosto aktivira. 
Temu je pritrjeval v mrzlih dneh tudi prižgan rumeno obarvan simbol sistema Start/Stop v merilnikih in jasno sporočilo, da pogoji za njegov vklop niso izpolnjeni. Ko so se temperature okolice pomaknile v področje, ki je bilo dovolj toplo tudi za PSA-jeve inženirje, je rumena lučka ugasnila, sistem pa javil pripravljenost za delovanje. Konkretno pri +4 °C vem, da je sistem aktiviran, morda že tudi kakšno stopinjo prej, zagotovo pa ne pri 0 °C.
Kakorkoli že, čas je mineval, temperature so zrasle krepko čez ničlo (tudi +15 °C sem zasledil na zaslonu v avtu), a sistem še vedno pogosto ni ugašal motorja na semaforjih in pri podobnih postankih. Poskušal sem mu pomagati s popolnim izklopom klimatske naprave, vklopil sem mehansko zavoro, a da bi trivaljnik umolknil, pa tudi vse to ni zadoščalo. Poskusil sem s kombinacijo vsega, a je nekajkratno utripanje zeleno obarvane lučke sistema v merilnikih še vedno namignilo, da motor ob zaustavitvi avta ne bo ugasnil. Zopet drugič je, pri konkretni zunanji temperaturi +8 °C, sistem večkrat in povsem dosledno ugašal motor. Vozilo nikoli ni javljalo nikakršne napake ali druge izredne okliščine. Preprosto samo ni bilo vedno pripravljeno ugasniti motor. Čudno vam rečem, čudno.
Manj čudno in bolj zoprno za moj okus pa je deloval sistem zoper nenamerno menjavo voznega pasu. Ta se v vseh aktualnih Peugeotih ob vsakem zagonu motorja vedno znova aktivira. Če torej nočem, da me avtomobil uči voziti, ga moram vsakič znova izklopiti. Če tega ne storim, se mi bo prvič, ko bom hotel menjati pas in pri tem ne bom pravočasno vključil smernika, uprl in me poskušal s popravkom volana usmeriti nazaj na vozni pas. Izogibam se besedi sovražim, saj ima res močno sporočilo, a se mi v tem primeru zdi, da res najbolje opisuje moj odnos do »naprednosti« tovrstnih sistemov. Sam bi, če bi šlo za moj avtomobil, prej ali slej poiskal način, da se tovrstna asistenca programsko za vedno izklopi. Kaj pravzaprav dela nabiranje Euro NCAP zvezdic iz današnjih avtomobilov?
Takšne in podobne izkušnje človeka silijo v razmišljanje o pravi dodani vrednosti tovrstnih sodobnih sistemov, ki jih avtomobilisti vse intenzivneje vgrajujejo v svoje modele. Nekako imam občutek, da je zaresen razvoj avtomobilov, kot sredstev za prevoz in uživanje v vožnji, zastal kmalu po prelomu tisočletja. Napredek sicer na določenih komponentah avta še vedno poteka, preskokov, kot jih je delal zadnjih deset let 20. stoletja, pa zagotovo ne bo več nikoli. Nič čudnega torej, da se avtomobilisti zatekajo na druga področja.
Vidim, da se tudi družba obrača v smeri, da jo mora stalno nekaj zabavati. Čutila potrošnikov mora stalno nekaj dražiti in spodbujati. Če tega ni, potem ni občutka zadovoljstva. Glede na to, kako z vseh strani vse bolj omejena je izkušnja vožnje, niti nisem tako zelo presenečen, da se pri potrošniško naravnanemu posamezniku seli zabavnost iz vozne izkušnje v izkušnjo povezljivosti, animiranja prikazov in zagotavljanja občutka stalne obveščenosti.
Ker meni v avtomobilu to ne pomeni nič, se mi zdi, da vsaj po tej plati postajam pravi dinozaver.
Besedilo in fotografije: Peter Humar.
Mnenja uporabnikov
4 komentarjev za "Dodana vrednost"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Hvala bogu, da pri meni line asist dela samo, ko ga vklopim 😉 . Vozni programi so tudi pri mojem, fake. Je pa vsaj Alfin DNA bil uporaben.
Tako je z vsako tehnologijo, ko dozori. Pametni telefoni so za to potrebovali le 10 let, za razliko od avtomobilov, kjer je trajalo 100. Vseeno mislim da je v tem tisočletju prišlo kar nekaj izboljšav, največ na področju varnosti. Omeniti velja tudi turbo bencinarje, ki so v mainstream prinesli performance večjih atmosfercev, a brez požrešnosti. Pa seveda elektrifikacija in hibridizacija, ki sicer šele zares prihajajo. Slednje bo verjetno ena večjih prelomnic v svetu avtomobilizma sploh.
Je pa res, da užitek v vožnji postaja vedno manj pomemben, ampak za to niso krivi proizvajalci, ti se le prilagajajo željam večine strank (in zakonom). Časi se spreminjajo.
Rose tinted glasses oziroma eno samo jamranje kako je bilo v preteklosti vse boljše… Me pa resnično zanima, kaj se smatra pod “zaresen razvoj avtomobilov”.
Zdravo Tattoo-. Ja, dopuščam možnost, da gre za neke vrste učinek “rose tinted glasses” pogleda na svet, a vseeno. Zame je napredek avtomobilske tehnike začel limitirati proti ničli nekaj let po prelomu tisočletja. Po tem času, se mi zdi, so avtomobilisti vse več energije in pozornosti začeli usmerjati v zabavo, povezljivost avta s svetom in v površinski celofan (beri: dizajn). Ja seveda se najdejo izjeme z omembe vrednim napredkom tudi na tehničnem področju, a vseeno sam menim, da tržnikom zmankjuje “materiala” tehnične narave za kovanje novih izdelkov v zvezde. Kako obupni (ali iznajdljivi) so pri svojem delu nakazuje recimo Bentleyevo štetje šivov na sedežnih prevlekah. Angleži prodajajo avte tudi z lesenimi oblogami iz 5.000 let starih potopljenih hrastov. Ali pa recimo BMW-jevo povezovanje s svetovno priznanim skladateljem, da so “razvili” “posebne” zvoke za njihov bodoči električni i4. Ampak ja, to je samo moj “rožnati” pogled na svet. Ne pravim, da je edini pravi, je pa moj. Lep pozdrav, Peter