Drugi zmenek
Z Giulio z magično oznako Quadrifoglio sva se prvič spoznala na slovenski predstavitvi. Brez dvorjenja, brez lepih besed, na prvem zmenku sva šla takoj na polno. Zaljubil sem se, v njene obline, vozne lastnosti in njen zvok. Preden je privolila v drugi zmenek je preteklo kar nekaj časa, mogoče me je ona pozabila, a jaz sem jo vedno občudoval.
Ob najinem drugem snidenju sem bil bolj previden. Nisem planil za volan in zapustil parkirišče z opletajočo zadnjico. Sprehodil sem se okoli nje, jo malce pobožal, naredil fotografijo s telefonom in ji pokukal pod krilo … pardon, pokrov motorja. Giulia je stična točka med obliko in strastjo, med ljubeznijo in prvinsko privlačnostjo. Kratek sprednji previs in dolg pokrov motorja, na zadku usmerjevalnik zraka iz ogljikovih vlaken in žarometi LED, spredaj pa ponosno nameščena na daleč prepoznavna trikotna maska hladilnika.
Potne dlani serijsko
Se spomnite dni, ko ste pred šolo zagledali kakšno večjo limuzino ali športen avto in se kot nori zapodili na voznikovo steklo preverit zadnjo številko na merilniku hitrosti? Spomnim se: če je pisalo npr. 250 km/h, je ta avto šel ”realnih” 230 km/h. Si predstavljate današnjo mladino, tisto, ki cele dneve ne preživi na tablici ali telefonu, da bi s podobnim navdušenjem preverjala merilnik Giulie Qudarifoglio, kjer je izpisana številka 330 km/h? Očitno pa se tudi Italijani držijo enačbe, saj je končna hitrost 375-kilovatne športnice ravno 310 km/h.
Lepotica v belem odkrito nagovarja z všečno zunanjo obliko, vendar kljub temu v središče pozornosti postavlja voznika. Če te napis 330 km/h pusti hladnega, za dvig temperature poskrbijo številni dodatki iz ogljikovih vlaken, rdeči kontrastni šivi in rdeče stikalo za zagon motorja na volanskem obroču. Ob pogledu na ohišje školjkastih sedežev iz ogljikovih vlaken je katarza zaključena, potne dlani pridejo serijsko.
Dovolj je le pritisk na rdeče stikalo
Giulia Quadrifoglio ima poleg svojega šarma še večji adut. To je njen 2,9-litrski šestvaljni bi-turbo agregat. S pritiskom na rdeče obarvano stikalo za zagon motorja mi je dvignila vse kocine in povzročila aritmijo. Nalezljiv zvok motorja je v prostem teku prava simfonija, ki pa se razigra šele med vožnjo, ko se dvignejo obrati in segreje izpušni sistem.
Če na cesti razmeroma hitro ugotoviš ali se ti približuje atmosfersko gnan šest/osemvaljnik ali športni stroj, ki ga poganja prisilno polnjen motor, so inženirji pri Alfi Romeo odlično zakrili način, kako motor diha. Gre za fascinantno zvočno kuliso, ki ne kriči kar vse povprek, temveč z globokim in bombastičnim zvokom kandidira za simfonijo leta.
Po spletu kroži zanimiva zgodba, ki gre nekako takole: Marchionne je v garažo spravil inženirje Alfe Romeo, Ferrarija in Maseratija ter jim zabrusil, da jih ne spusti od tam, dokler ne pripravijo najboljši šestvaljnik na trgu. Nastal je
agregat, ki izvira iz Ferrarijevega osemvaljnika, nameščenega v modelu 488. Odvzeli so mu dva valja, vendar z neposrednim vbrizgom goriva poskrbeli za večjo moč. Bencinski agregat je dodatno opremljen z vžigalnimi tuljavami Eldor, ki dajejo informacije dvem centralam vbrizga. Centralna enota Eldor je preko svečk zmožna zaznati ionizirane tokove, ki nastajajo pri zgorevanju v valju. S tem ima popoln in bistveno bolj natančen nadzor nad zgorevanjem.
Izredno izkušeni Ferrarijevi inženirji so z zvijačo iz motorja iztisnili dodatnih deset ”konjev”. Oba valja v isti liniji imata pod seboj svoj volumen v karterju, na dno pa so namestili poseben protipovratni ventil z lamelo. Ko se navzdol gibljeta oba bata, ki sta na istem čepu zamaknjena za 90 stopinj, ustvarita pod seboj nadtlak, ta se v karter sprosti preko protipovratnega ventila. Ko se zaradi inercije gibljeta navzgor, ustvarita podtlak pod seboj in ob zgorevanju nastane večja razlika v tlakih, zato deluje večja sila na bat, moč motorja pa se poveča.
Dodatno je motor v Giulii QV sposoben po potrebi izklapljati valje. V varčnem voznem programu A se celoten desni del motorja izklopi in vozimo le z levo polovico motorja. Na odmični gredi je nameščena oljna črpalka, ki ustvarja visok tlak. Slednji preko elektromagnetnih ventilov nadzoruje dročnike, ki so lahko fiksni ali pogrezni s pomočjo dveh batkov. Če sta batka pod tlakom, se dročnik umakne in se skrije. V tem primeru ostanejo vsi ventili na treh batih zaprti, avtomobil pa je zmožen varčno voziti le s tremi valji.
Zavida ji celo družina Kardashian
Vse se pravzaprav prične pri preprostem vrtljivem stikalu – DNA. Če je vozni profil A namenjen umirjeni vožnji do nakupovalnega središča, je N že nekoliko bolj pogumen, a prioriteta ostaja nevtralnost. Nekoliko večji preskok se zgodi s preklopom v D, kjer Giulia Quadrifoglio postane bolj odločna, pogumna in odrezava, a vozniku ne prepusti vajeti v celoti . ESP hitro poseže v igro in poskrbi, da zadnji del opleta le določene mere. Tukaj bi si želel več svobode, inženirji bi kljub lahkotnemu zadku lahko pustili več maneverskega prostora vozniku, saj je vozni profil Race namenjen le tistim, ki vedo, kako se stvarem streže: ESP je izklopljen v celoti, stopalka za plin ostra in natančna kot britev pri brivcu in limuzinska ritka zapleše s takšno lahkoto, da v zadrego spravi celoten klan Kardashian.
Giulia Quadrifoglio je resen stroj, ki vozniku dovolj hitro sporoča kaj se z njo dogaja, filigransko nastavljeno podvozje podkrepi odziven šestvaljnik. Drsenje in lovljenje zadka 
postane vsakodnevno opravilo, ki ga z vsakim prevoženim kilometrom opraviš še za stopnjo bolj samozavestno. Priznam, že dolgo časa nisem vozil tako uravnoteženega športnika, ki z aktivnim diferencialom prenese do sto odstotkov celotnega navora le na eno kolo. A ravno ta samozavest te prehitro pahne v težave in takrat hitro ugotoviš, da je program Race namenjen le dirkališču. In prav zato bi si želel več elektronske svobode pri profilu D, kjer bi lahko bil malce huliganski – a ne preveč …
Še najmanj sem navdušen nad 6-stopenjskim ročnim menjalnikom. S seksi ročico sede v dlan, toda njegovo prestavljanje je bistveno pretrdo. Ko je olje še hladno, je poteg ročice v 2. prestavo pravo mučenje, zanj je potrebno kar nekaj moči. Škoda. Kot človek, ki zagovarja ročni menjalnik v športnih klasikah, bi v tem primeru toplo priporočal izbiro samodejnega ZF-ovega menjalnika; če nič drugega, pričara iz izpušnih cevi še nekoliko boljšo simfonijo. Ima pa Quadrifoglio še eno dobro lastnost – pri preganjanju skozi zavoje vsako prestavljanje navzdol obdari motorna elektronika z vmesnim dodajanjem plina. Rezultat? Iz zavoja te praktično izstreli.
Ni vse zlato, kar se sveti
Kapo dol. Alfa Romeo je naredila vrhunski športni avtomobil, ki spominja na zlate čase štiriperesne deteljice in v vozni dinamiki, občutkih za volanom in vznemirjenju poseka Nemce na celi črti. A konkurenti imajo adute drugje, na področjih, kjer so pri Alfi zaspali. To se čuti predvsem v potniški kabini, kjer te čriček ali dva nenehno opozarjata na nedodelano uporabo materialov. Še nekoliko bolj zmotita rahlo potresavanje prtljažne police in slaba kvaliteta vzvratne kamere. Pod črto: če vam je za takšne stvari vseeno, je Giulia Quadrifolgio idealna izbira, sicer pa poglejte še kam drugam. Je pa res, da zna z voznimi lastnostmi in gromkim grmenjem Giulia Quadrifoglio hitro zamegliti um še tako zapriseženega zagovornika nasprotnega tabora.
Besedilo in fotografije: Gašper Pirman.
Mnenja uporabnikov
18 komentarjev za "Grammyja za simfonijo leta dobi…"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Edino kar me precej moti je, da niso sli s korakom v casu in dali full LED. Pa se kako drugo novost… Drugace pa to je to od avta; klasicna limuzina vrhunskih parametrov.
Kje pa je ta “naravni” tunel?
Dovžanova soteska pri Tržiču. lpg
Sem dodal v članek video, ki sem ga naredil že pred kratkim, a se mi ni zdel dovolj dober 🙂 lpg
Pa se ti zavedaš za kaj si nas skoraj prikrajšal? 🙂
Meni osebno zelo lep avto to je pa tudi vse, zato bi raje za tak denar vzel nisana gtr
Če imajo porabo na testu 13l so bolj malo pritiskal