Dovolite, da za začetek na hitro povzamem nekaj zanimivosti. Olimpic je bila prva od trojice takrat največjih in najbolj razkošnih ladij, kar si jih je človek zamislil in nenazadnje tudi izdelal. Par let po splavitvi Olimpica je sledil tragično slaven Titanic. Še nekaj let kasneje je prišel Britannic. Kot tragično nasprotje prvemu, sta oba mlajša »brata« svoji poti končala neprimerno hitreje kot Olimpic. Titanic je, po zaslugi spleta številnih nesrečnih okoliščin, predvsem pa zaradi človeške nespametnosti in nadutosti, sklenil svojo krstno čezoceansko plovbo na dnu Atlantika 15. aprila leta 1912, kjer še danes, več kot 100 let po tragediji, razburja javnost. Britannic je v času prve svetovne vojne kot reševalna ladja zadel ob podvodno mino, ki ga je priklenila na dno Sredozemskega morja v bližini Grčije.
Olimpic so splavili leta 1911 in upokojili ter neslavno razprodali za staro železo leta 1935. Tekom 24 let trajajočega služenja se je večkrat vrnil v matično ladjedelnico Harland & Wolff na popravila, dodelave, izboljšave in posodobitve. Kljub temu, ali pa tudi po zaslugi teh dodelav, si je tekom prve svetovne vojne, ko je brez večjih pripetljajev v približno štirih letih preplul 184.000 navtičnih milj, oziroma bencinskim navdušencem bolj razumljivih 331.000 kilometrov, prepeljal 201.000 vojakov na in z različnih vojnih območij ter pri tem potrošil kar 347.000 ton premoga, prislužil zgovoren vzdevek The old reliable oziroma Stara zanesljivka.
26 od 43
Toyotina Corolla z več kot pol stoletja zgodovine, izdelanih več kot 43 milijonov primerkov, od katerih naj bi jih bilo še danes na cestah v redni uporabi preko 26 milijonov, je v mojih očeh Olimpic avtomobilskega sveta. Corollinih enajst generacij je sicer skozi njenih 51 let nekoliko enakomerneje razporejenih kot Olimpicovi načrtovani in nenačrtovani obiski v ladjedelnici, a so pod črto nadgradnje pri obeh služile enakemu namenu; prilagoditvi izdelka tehničnemu stanju napredka v industriji.
Medtem ko je Olimpic po 24 letih dočakal klavrno neslaven konec, pa se Corolli še dolgo ni bati česa podobnega. Nenazadnje prihaja s tekočih trakov kar 16 proizvodnih lokacij po celem svetu, letno pa jih prodajo krepko preko pol milijona. Njen sicer v ničemer posebej izstopajoč, a vseeno prepričljiv in nenaporen nastop v praksi, pa so dodatne popotnice za mojo napoved.
Kot Avensis
Corolla je že v deseti generaciji ostala strogo klasična štirivratna limuzina, petvratna kombilimuzina in karavan pa sta, prvenstveno za zahtevne in vse bolj razvajene Evropejce, dobila bolj zveneče ime Auris ter drugačno podobo. Tehnika je skupna obema, a ima enajsta generacija Corolle deset centimetrov daljšo medosno razdaljo kot njena petvratna izpeljanka v podobi Aurisa. Toyotini tržniki trdijo, da zaradi zagotavljanja notranje prostornosti, ki naj bi bila celo primerljiva s tisto v Avensisu, a sam temu ne verjamem povsem. Menim, da so samo spretno izkoristili tehnično spremembo, ki izhaja v resnici iz oblikovalskih podlag.
Navsezadnje je enajsta generacija Corolle kar nekaj centimetrov daljša od desete, primerno temu pa so morali oblikovalci poskrbeti za ustrezno mersko sorazmerje zunanje podobe, ki brez daljšega medosja ne bi bilo možno. Neodvisno temu pritrjujem, da je na zadnjih sedežih v Corolli enajste generacije dejansko veliko kolenskega prostora. Žal to ne velja za prostor, odmerjen v višino za glave. Zaradi »kupejevsko« padajočega stropa v zadnjem delu strehe lahko tam normalno sedijo le posamezniki s telesno višino do 1,75 metra.
Tradicionalno zadržana, z izjemo
Zunaj in znotraj Corolla oblikovno nikoli ni in tudi danes ne razburja. Za kaj takšnega imajo pri Toyoti Auris, še bolj pa oblikovno ekstremnejše Prius, Mirai in C-HR. Pravzaprav deluje ob njeni vsesplošni zadržanosti še najbolj sodobno osrednji večopravilni in na dotik občutljiv zaslon sredi armaturne plošče. Za moj okus je ta malo preveč »trendovski«, saj bi želel vsaj za vklop in izklop radia ter uravnavanje glasnosti radia fizično stikalo in/ali vrtljiv gumb. Ker ni ne enega ne drugega, sta voznik in/ali sovoznik prisiljena čisto vse ukaze izvajati s ciljanjem namenskih polj, občutljivih na dotik, s prstom.
Ergonomija sedenja spredaj je dobra, enako velja tudi za ergonomijo splošne ureditve voznikovega delovnega prostora.
Samo dobro
Corolla ostaja ena redkih Toyot brez opcije hibridne zasnove pogonskega sklopa. Ob dveh klasičnih atmosferskih bencinarjih, ki sta prvenstveno namenjena vzhodnimevropskim trgom, je na »zahodne« cenike primaknjena še turbodizelska opcija. Ravno slednja je gnala tudi testni primerek in moram reči, da lahko o 1,4-litrskem turbodizlu poročam samo dobro.
Motorček tudi pri minus štirih stopinjah v mrzlih jutrih steče brez zaznavnega predgretja, kar ne morem zapisati za nekatere vsaj na papirju novejše in sodobnejše konkurenčne izdelke. Njegovo delovanje zaznamuje miren in nadvse kultiviran tek, dobra prožnost nad približno 1.750 vrt/min in (za tako velik avto) ugodna poraba plinskega olja.
Pri Corolli vlečem v povezavi s tipom goriva še eno vzporednico z Olimpicom. Po vojni so mu namreč tekom ene njegovih obsežnejših nadgradenj zamenjali dotrajane kotle na premog s sodobnejšimi na nafto. S tem so optimirali stroške in logistiko, vezano na delavce, saj je bilo ob nafti v njeni strojnici dela samo še za 60 delavcev, medtem ko je bilo za premetavanje premoga vključenih skupno 350 garačev. Dodatno se je vsakokratno nekajdnevno nakladanje več sto ton premoga skrajšalo na nekajurno dolivanje nafte, kar je pomenilo krajše postanke v pristaniščih ter posledično večji odstotek časa, prebitega na morju, kjer ladja konec koncev ustvarja denar.
Potrebe
Kompaktne limuzine na razvitem, ali bolje rečeno, zahodnem evropskem tržišču niso pretirano priljubljene. V zadnjih nekaj mesecih sem jih imel priložnost preizkusiti že nekaj in v vsaki sem prepoznal velik potencial in številne odlike. Priznam, da so mi limuzine že v osnovi bližje kot kombilimuzine, karavani ali terenci, a vseeno: strinjam se, da je glavna prednost slednjih boljša prilagodljivost notranjosti v zadnjem delu avta, a sam že dolga leta več kot dobro shajam z izrazito neprilagodljivo limuzino.
Že res, da je ta mersko daljša, a sem v zadnjih letih v povprečju manj kot enkrat letno rabil več prilagodljivosti, kot mi jo ponuja, še vedno pa sem našel tudi način, da sem prepeljal mersko zajetnejše predmete. Corolla, za razliko od domačega BMW-ja, premore zložljiv naslon zadnje klopi. Njegov prehod je manj uporabno izveden kot pri karavanu, kombilimuzini ali terencu, a bi moje potrebe vsekakor pokril v celoti.
Zdi se mi škoda
Omejevanje ljudi s prepričevanjem, da je preprosto treba imeti eno stvar, ki jo bodo morda, nekoč, nekje, nekdaj rabili, je ravnanje, ki je oblikovalo zahodnoevropski avtomobilski trg. Prepričan sem, da bi se zahodnoevropski kupci, če bi manj razmišljali o rečeh »lepo bi jih bilo imeti« in več o rečeh »dejansko jih potrebujem«, pogosteje odločili za nakup kompaktnih limuzin, kot se danes. V grobem je s tem vse v redu, zdi se mi le škoda. Zaradi tovrstnega omejujočega razmišljanja namreč ljudje že v začetku izključijo model iz potencialnega nabora, čeprav bi jim ta v resnici zagotovil vse, kar dejansko potrebujejo.
Toyota Corolla je še ena v vrsti izredno kompetentnih, do uporabnika prijaznih in nenapornih ter odlik polnih kompaktnih limuzin. A dejstvo je, da jo »zahod«, iz v mojih očeh napačnih razlogov, zapostavlja. Posledično ne bo dočakala prodajnega uspeha, ki bi ji v resnici pristajal.
Besedilo in foto: Peter Humar.
Mnenja uporabnikov
16 komentarjev za "Stara zanesljivka"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Uro bi tudi lahko ze malo spremenili.
Ne vem zakaj je start stop tako pereč problem? Avto ne porablja goriva, ni izpustov… Pri masi avtomobilov, ki stojijo 2 minuti v velemestu na mestu to zagotovo ni zanemarljivo majhna količina nepotrebnega izpusta. Zakaj se ne vprašate, kaj sploh dihamo.
odprejo se enaki pomisleki, kot če se vprašamo, zakaj v mestih preprosto ne ukinemo/prepovemo prevoznih sredstev z motorji na notranje izgorevanje. Na voljo je električna tehnologija avtomobilov, javni prevoz, kolesa, hoja. Pa ne bo nobenih izpustov več in zrak bo neprimerno boljši.
Te pomisleki se vrtijo okrog udobja in praktičnosti. Bolj praktično je imeti doseg 600+ km, kot 200-300 in da z gorivom avto napolnimo v 5 min, namesto v parih urah. Da o obremenjenosti/kapacitet električnega omrežja ne govorimo. In zame je mnogo bolj praktično biti brez start stop sistema, kadar lovim male luknje v nasprotnem prometu, kadar v križišču zavijam levo, ali ko lovim luknjo za vključevanje v krožišče. Takrat želim, da se avto v trenutku odzove na gas, ne, da se ponovno zaganja in s tisto sekundo izgubim priložnost za vključitev v promet, nakar spet čakam v nedogled. Tudi argument, da lahko start stop izključim, mi ne pomaga – zakaj bi plačeval zanj, če ga bom imel tako ali tako vedno izključenega zaradi zgoraj opisanih situacij. Dilem o obremenjenosti, življenjski dobi in višji ceni zmogljivejšega akumulatorja se sploh ne bom dotikal.
Sem odgovoril, a moderator ne oddobri komentarja (verjetno zaradi linkov). Še enkrat se mi pa žal ne da.
Jaz start/stop z pridom uporabljam (če ga že imam) in nimam težav v prometu z tem. Skrivnost je v predvidevanju. V predvidenih petih letih uporabe (garancije) ne pričakujem težav.
Saj verjetno je dosti ljudi, ki bi prevoz prepovedali, samo je na drugem bregu spet dosti ljudi ki jih ne bi (lastni interesi, predvsem pa lenoba). Pač počasi se bo treba vprašati, kaj si dejansko želimo na tem planetu. Ali življenje ki bo omogočeno še generacijam, ali pa se bomo pač samo še kopali v lastnih iztrebkih – nekateri na prisilo, drugi bodo v tem očitno uživali. Ja, težko je to dopovedat ljudem. 1), ker njihov ekonomski in socialni položaj ne omogočata takšnega razmišljanja, 2) ker niso dovolj izobraženi, 3) ker je na drugem bregu vojna (bombe, kemijsko orožje..), 4) države podobne Kitajski…. Človek dejansko kot otrok verjame v sposobnost odraslih ljudi in v vse pravljice, dejansko ko pa pogledaš iz vseh zornih kotov na ta svet, pa vidiš da znanje in tehnologija ne zmoreta premagat nesposobnost človeštva. Pa ni potrebno dosti. Samo pač EGO je kompleksna zadeva. Sploh ko jih je več na enem mestu z istimi interesi.
Da se vrnem na start-stop. Oprosti, ampak meni je smešno razmišljanje o speljevanju in o eni sekundi. Kot da je življenje na splošno življenje Valentina Rossija. Avto se s SS sistemom sicer zažene prej ko v eni sekundi, če smo že natančni. Kako je z življenjsko dobo. Hja, to je stvar proizvajalcev. Dokler je zadeva v garanciji se jaz osebno ne bi s tem obremenjeval. Dejstvo pa je, da vsaka država v EU plačuje penale za vsak dan presežen z emisijami (http://europa.eu/rapid/press-release_MEMO-11-150_sl.htm). Še sveža zadeva: http://www.zurnal24.si/cestnina-onesnazevanje-vinjeta-clanek-289506.
Hehe, dobra primerjava z ladjami in njihovimi zgodbami. In to je tudi bistvo tega avta: Ni najlepši, ni najboljši, je dostikrat v senci bolj zvenečih modelov in znamk,… je pa zato statistično eden najbolj zanesljivih in edini, čigar primerkov so prodali več kot golfov. Vedno omenim to dejstvo, ko kdo trdi, da je Golf najboljši že zato, ker se jih največ proda. In potem običajno vse utihne, tisti pa morda vendarle začne razmišljat v smeri, da količina prodanih avtov ni (edino) merilo oz. pokazatelj, kdo je najboljši. Ker jojprejoj, da trdiš, da je Corolla najboljši avto… :))
Moje mnenje je, da mi izgleda neznansko grda. Resnično grda, žal. Besedilo je pa zelo lepo spisano samo nisem nič posebnega izvedel. Razen, da ima dovolj prostora za kolena, pri radiu se pogreša fizični gumb pa vžge b.p.
Meni je pa vsec (bolj kot vse corolle do sedaj) in ce bi kupoval taksen avto, bi bila resen kandidat. Seveda me nekoliko moti japonska togost pri izbiri opreme (samo paketi, brez moznosti izbire posameznih kosov) in dokaj omejen izbor motorjev s samo enim in dokaj slabotnim dizlom… ampak kjub temu bi se nasla ustrezna kombinacija.