Spomin na 1M Coupe
M135i je odšel v zaslužen pokoj, na njegovo mesto je BMW postavil vizualno skoraj identičen M140i. Bavarci so izkoristili nekaj manevrskega prostora, v kralja serije 1 pa namestili močnejši agregat in nekoliko izboljšali telemetrijo vzmetenja. Za nekaj trenutkov bom ostal pri teoriji: marljivi inženirji oddelka M so v primerjavi s predhodnikom povečali prostornino vrstnega šestvaljnika iz 2.979 na 2.998 kubičnih centimetrov in za malenkost povečali turbino. Rezultat je dodatnih 15 kilovatov moči in 50 njutnmetrov navora, zato ima zdaj M140i enako moč kot legendarni športnik 1M Coupe, ki še danes ostaja eden najbolj priljubljenih avtomobilov z oznako M. M135i je hitro postal kultna klasika med ljubitelji športnih vozil, sodeč po zgoraj napisanem pa je na dobri poti tudi M140i.
Skrivalnice
Serija 1 je bila vedno v senci večjih bratov, ne le zaradi videza, temveč je zaostajala tako v smislu voznih lastnosti
kot tudi pri prostornosti. M140i na tem področju še vedno ne briljira, saj v gneči, ki se je v zadnjih letih nabrala v premijskem segmentu manjših kombilimuzin, ni med najbolj prostornimi. Ob optimalno nastavljenem vozniškem sedežu je za menoj sicer sedela odrasla oseba, a je bilo slišati pripombe o pomanjkanju prostora za glavo.
K sreči je bil testni primerek odet v privlačno barvo Estoril Blue, ki ga je izstrelila iz povprečja. Z 18-palčnimi platišči in dvojnima zaključkoma izpušne cevi igra na varne note, ni preveč vpadljiv, hkrati pa niti ni dolgočasen. Odlično skriva svoje adute, brbotanje šestvaljnika pa zna marsikoga prijetno presenetiti.
Z drugega planeta
M140i do stotice potrebuje le 4,6 sekunde, a ni hitrost tista, ki te ”zadane”, temveč se med testom nikakor nisem mogel naužiti fleksibilnosti agregata. Gre za še en BMW-jev motorni dragulj, ki z odzivnostjo in lahkotnostjo dihanja izniči zamik vrtenja turbine ter se hipoma odzove na pritisk stopalke za plin. Ravno zato nudi vrhunsko ravnovesje med vsakodnevno uporabnostjo in športnostjo.
Naj povem drugače: pri mirni vožnji do ženinih staršev je nenaporen, umirjen in kultiviran, ob pritisku na plin pa se hipoma spremeni v glasno zver, ki je ravnokar pobegnila iz rok inženirjev oddelka M. Za nekoga, ki od vozila pričakuje nenehno pripravljenost, a se ne želi vsakodnevno počutiti kot Stig, je M140i prava izbira. Še posebej, če je opremljen z 8-stopenjskim samodejnim menjalnikom proizvajalca ZF. Drži, kar nekajkrat sem se znašel v debati, kjer je prišlo do kresanja mnenj – ročni ali samodejni menjalnik. Sam bi brez oklevanja izbral avtomatiko. Zakaj? Gre za vrhunski izdelek, ki se pravzaprav nikoli ne zmoti, je hitrejši in varčnejši kot človeška roka, bistveno bolje izkorišča široko motorno moč in med športno vožnjo omogoča preskakovanje prestav ob prestavljanju navzdol. Prednosti ročnega menjalnika so po mojem mnenju samo še boljše doživetje pri hitro odpeljanih zavojih, saj zahteva od voznika več pozornosti, kar se prenese v bolj pristno dojemanje hitre vožnje.
Drugi element, ki poskrbi za nasmešek na obrazu, je pogon na zadnji kolesni par. Prenos moči je, zahvaljujoč vrhunsko nastavljenemu vzmetenju in togi karoseriji, lahek, zdrs koles nadzorovan in nos lahkotno vodljiv. Drsenje skozi zavoje je resnično lahkotno, volanski obroč odlično uravnotežen – kot paket je M140i avtomobil za uživače. Ford Focus RS, Honda Civic Type R, Seat Leon Cupra, Mercedes-AMG A45 in ostali bližnji konkurenti bodo na dirkališču sicer hitrejši, a meni se M140i ni predstavil kot dirkalnik. Gre za uživača, gospoda, ki ima svoje adute – ne v dirkanju na čas, njegova uspešnost se meri v številu igrivo prepeljanih zavojev.
Vrtenje v prazno
Ker naša dežela ne leži nekje v bližini ekvatorja, nas na cesti lahko, poleg dežja, pričaka tudi sneg ali še kaj hujšega. A če pustim ekstreme ob strani, je M140i v dežju
pravi mali vrag. Takrat se prične lovljenje mačke z mišjo (jaz za v vlogi mačke in drseč zadnji konec v vlogi miške). Takrat je vožnja kar nekoliko preveč naporna, saj so zaradi obilice moči zadnja kolesa skoraj vedno podvržena zdrsu, prav vsiljivo pa v mokrem iz zavoja leze tudi nos vozila. V enačbo vključim še togo vzmetenje, ki bi lahko bolje krotilo luknje in neravnine na cesti.
BMW-jev M140i je odlična alternativa vseh vročim kombilimuzinah, ki stavijo na čim hitreje odpeljan krog v Zelenem peklu. Gre za zabaven kos, z vrhunskim šestvaljnikom in v suhem zlahka nadzorljivem zadku, ki pa je v običajnih razmerah za odtenek pretrd, družinsko uporabo pa omejuje utesnjenost na zadnji klopi in razmeroma majhen prtljažni prostor. Zobe pokaže v slabših cestnih razmerah, kjer bo huligane navdušil s svojim nemirnim karakterjem, umirjenega voznika pa kaznoval s pretirano živčnostjo plešočega zadka.
Peter Humar o M140i: Izkazalo se je, da je minilo od mojega zadnjega srečanja z bencinskim »šestakom« v nosu že več kot leto in pol. Takrat je poskrbel za potne dlani in povečan utrip srca brezkompromisni BMW M3. V vmesnem času sem sicer dobil v roke žepne rakete, kot so Renault Clio RS 220 Trophy, Mini JCW in nedavno tega tudi Renault Mégane RS 275 Cup. Od slednjih se mi je v spomin zelo pozitivno vtisnil ravno zadnji. Nič čudnega torej, da sem od kombinacije zadaj gnanega BMW-ja s kar 350-»konjskim« turbobencinskim šestvaljnikom v nosu pričakoval še več, vsega. A dobrih dvesto kilometrov kasneje sem bil do njega pod črto presenetljivo mlačen. Že res, da brbotanje šestvaljnika takoj po zagonu vsakič znova navduši, manj pa navdušuje tekom normalne, umirjene vožnje tudi v Comfortu dokaj togo nastavljeno vzmetenje. Šestvaljnik je seveda vedno lepo odziven in voljan pogostega vrtenja vse do rdečega polja ter tako zmogljiv, da sta na mrzlem asfaltu (temperatura okolice v času preizkusa -10 °C) tudi v višjih prestavah zadnji kolesi konstantno zgubljali oprijem. Saj je krotenje zadka nekaj deset kilometrov zabavno, potem pa začne potreba po stalni pripravljenosti voznika, odvzemanju plina in popravljanju smeri rahlo utrujati. Med ovinki sem pogrešal tudi več povratne povednosti sicer odlično odzivnega električno servoojačanega volana. Navkljub izredno nizki temperaturi okolice )za katero verjamem, da ni povsem nedolžna pri celotni zgodbi) me je moja mlačnosti do BMW-ja M140i vseeno presenetila. Tehnično gledano govori vse v prid Bavarcu, a pod črto me je šibkejši in celo samo spredaj gnani Renault bolj navdušil kot BMW. Vprašanje, kako se taisti Renault obnaša v hudem mrazu oziroma BMW v poletni vročini, zato ni povsem brezpredmetno …
Besedilo in fotografije: Gašper Pirman.
Mnenja uporabnikov
10 komentarjev za "Huligan s kravato"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Hehe samo res, ce mu nalepis znacko od hyundaja ne opazis razlike. Skoda, glede na res dober pedigre. Markantni e28, e24, e31, csl..
BMW definitivno rabi nove oblikovalce, ker te nove spake so za kozlat.
Tudi ta ni nič posebnega je a45 z 2.0 motorjem in 380hp prava mrcina
Ni V6 zvoka
sej tudi to ni V6 ampak je linijski…je pa vseeno dober zvok
Kaj če ti, če dobro prdi in gre nikamor
šestvaljnik v ali vrstni bo vedno boljši kot dvolitrski mlinček. Only juice and milk come in 2l.
kaj pa če ma inline 6 ali V6 2.0l…. a to pol tudi šteje za “milk and juice mlinček”?
Dvomim, da je boljši, če v tem primeru z 2.0 “mlinčkom” ki ima serijskih 380hp in 475Nm rukne šestvalnik
Aha to je to, kjer se razni rs-i pa gti-ji userjejo.