Kakšnih deset do petnajst let nazaj je bilo na trgu še nekaj izbire kabrioletov, leta 2025 pa analiza trga pokaže, da so tektonski premiki v željah kupcev (ali pa strategiji proizvajalcev) celotno ponudbo tako močno zdesetkali, da lahko kabriolete vseh vrst, velikosti in oblik prešteješ na prste obeh rok pa ti še kakšen prst ostane viška.
Med avtomobilskimi znamkami, ki so danes navzoče v Sloveniji je tako najti samo še dva majhna kabrioleta s skupno dolžino okoli štirih metrov. Prvi je Minijev Cabrio, druga pa Mazda MX-5, pri čemer je slednja pravzaprav dvosedežni roadster in ne štirisedežni kabriolet, kot je Mini. Morda je kdo tu pomislil tudi na Fiatov 500e Cabrio, a ga sam ne štejem za pravi kabriolet, saj se mu odpira samo vrhnji platneni del strehe, vpet med fiksnima vzdolžnima strešnima lokoma. Upoštevajoč vse to postane jasno, da je Mini Cabrio praktično brez neposredne konkurence.
Dokaj smiselno
Morda bo koga presenetilo, da je novinec do milimetra enako dolg, širok in visok kot predhodnik, a se izkaže, da je v tem kar nekaj smisla. Četrta generacija modela je namreč močno oprta na tretjo generacijo modela, saj si z njo deli mnogo mehanike – vrata, dobršen del pločevine zadka in celo zložljiva streha so vsi transplantirani iz predhodnika. Še ne tako daleč nazaj bi si ob tem mislil, da nas angleško nemška naveza vodi za nos in nam obljublja nov avto, ko je ta v najboljšem primeru samo pomlajen. A če dodamo nekoliko globje razumevanje vsesplošne krize, lahko bi rekel tudi krča, v katerem se avtomobilska industrija (še posebej v Evropi) nahaja, se zavedam, da je to praktično edini način, da imamo kupci sploh še nekaj kolikor toliko raznolike ponudbe. Kakorkoli, nov ali samo izdatno pomlajen Mini Cabrio je še vedno tu, zato poglejmo, kaj ponuja.
Spredaj prostoren, zadaj bistveno manj
Upoštevajoč varčevalne okoliščine v katerih je nastal, ne preseneča, da novinec močno spominja na tretji Mini Cabrio. Od njega se kolikor toliko razlikuje samo po novem sprednjem delu avta (odbijač, žarometa, maska motorja) in novi prilagodljivi grafiki zadnjih luči. Znotraj se zgodba recikliranja ponovi, saj je – ob minimalno, če sploh, spremenjenih zadnjih bočnih oblogah in prevlekah zadnjih sedežev – novi Cabrio zares zaznavno drugačen samo v prvi vrsti sedežev. Tam so spremenjene vratne obloge, sredinska konzola in armaturna plošča. Slednja, skupaj z vrh nje nameščenim sredinsko nameščenim okroglim zaslonom premera 240 milimetrov, je praktično identična armaturi v novem baterijsko-električnem Acemanu. Glede na strategijo deljenja komponent je to povsem logično, saj imata oba tudi novo električno-računalniško arhitekturo, vključno z Minijevim uporabniškim vmesnikom 9.0.
Prostora za voznika in sovoznika, ko sta v avtu sama, je spredaj še vedno v vse smeri presenetljivo veliko. Je pa situacija zadaj bistveno drugačna, saj za njima ni dovolj prostora niti za noge otrok, kaj šele odraslih, če sprednjih sedežev ne bosta pomaknila naprej vsaj za nekaj centimetrov (ali pa sta manjše rasti in imata sedeža zato že v osnovi pomaknjena bolj naprej). Konkretno sva morala z ženo, eden ali pa oba, vsakič ko se je z nama peljala katera od hčerk, sedež pomakniti naprej za približno pet centimetrov. Le tako se je za nama sprostilo dovolj vzdolžnega prostora za noge in stopala zadnjih potnic.
Element športnosti
Testni avtomobil je bil model z vrha ponudbe – John Cooper Works ali na kratko JCW. Tega je gnal najmočnejši motor v ponudbi, ki daje v uporabo največ 170 kilovatov ali 231 »konjev« moči ter 380 Nm navora. Po novem so vsi Miniji dobavljivi samo še s samodejnim menjalnikom – sedemstopenjskim dvosklopkovnim. Tega med vsakdanjo umirjeno vožnjo zaznamujejo poudarjeno mehka in nezaznavna menjavanja prestav. Stremenje pogonskega sklopa h kar najvišji stopnji kultiviranosti in udobja se odrazi tudi v nekaj obotavljanja pri menjavi prestav navzdol. V primeru velikega razkoraka med umirjeno vožnjo in nenadno hipno potrebo po največjem pospeševanju, recimo za potrebe prehitevanja, zna miniti tudi debela sekunda, preden začne vozilo dejansko pospeševati. Po tej plati me je klasični avtomatik v predhodniku bolj prepričal.
Zna pa Mini JCW, ko preklopiš v najbolj športen način pogona Core, pokazati svoje zobe. Dva trenutka po njegovem vklopu se namreč motor v nosu dere na polno, saj je menjalnik samodejno vklopil najnižjo možno prestavo. Zakaj so zadevo programirali na tak način, mi ni čisto jasno, je pa dobro, da lahko situacijo umiriš z ročno izbiro prestave, dveh ali celo treh višje. In še zadnji element športnosti Minija JCW Cabrio: pri močnem pospeševanju, ko je vlečne sile dvolitrskega turboštirivaljnika že tako v obilju, poskuša biti še malce bolj športen z grobimi in sunkovitimi vklopi prestav. In četudi se morda kakšen posameznik nad tem elementom »športnosti« navduši, je zame to še vedno povsem nepotrebno obremenjevanje mehanike avta.
Trdno in odločno, sicer zna po svoje
Sem pa o naslednji specifiki novodobnih Minijev razpredal že leta 2015 v zapisu o Miniju John Cooper Works, nazadnje pa sem podobno ugotavljal tudi v testu električnega Minija Acemana SE. Obakrat sem se spotaknil ob nezmožnost sprednjega pogona prenašati obilico motornega navora učinkovito in zanesljivo na cestno podlago. Že deset let nazaj se je morala namreč mehanika Minija tretje generacije, takrat še ob največ 320 Nm navora, zelo naprezati, danes pa je ob celo 380 Nm navora to še bolj opazno. »Trganje« volana v ovinkih je tako podobno problematično kot včasih, je pa tudi res, da zmore avto na grobem asfaltu vseeno presenetljivo dobro prenesti zajetno pogonsko silo na podlago. In ne, izklopa stabilizacijske elektronike ne priporočam, saj je navora dovolj, da bo tudi na najboljši podlagi, ob polnem pospeševanju, zdrsnilo vsaj eno pogonsko kolo, če ne celo obe hkrati.
Glede na vse to je opozorilo še vedno zelo na mestu: ob preganjanju z Minijem JCW Cabrio, ali katerim koli drugim podobno zmogljivim novodobnim Minijem Cooperjem, mora voznik trdno in odločno držati volanski obroč. Če tega ne bo storil, zna vlečna sila prednjih koles v ovinkih, lahko pa tudi na ravni cesti neenakomerne podlage, povleči Minija drugam, kot si voznik zares želi.
Slabost kabrioletov se izkaže za prednost
Najboljša motorizacija primakne tudi prilagodljivo športno podvozje JCW. Sam sicer med preklopi načinov pogona nisem čutil nobene razlike v čvrstosti vzmetenja, saj mi je to venomer delovalo enako togo. Upoštevajoč skromne zunanje mere avta, njegovo kratko medosno razdaljo in omenjeno togost vzmetenja pa me ne preseneča, da Mini JCW Cabrio med ovinki prepriča z visoko stopnjo dinamike v vožnji, vsesplošno ostrino, odzivnostjo in neposrednostjo. Med vsakdanjo vožnjo zna biti zadeva sicer rahlo naporna, predvsem na slabše vzdrževanih cestah, saj se avto in njegova vsebina tam poudarjeno stresajo, a menim da mu kombinacija ne najbolj športnih 17-palčnih koles in zmanjšana vzvojna ter upogibna čvrstost karoserije zaradi odrezane strehe prinese nekaj več kompromisa v smislu dodatnega blaženja tresljajev ter nihanja avta v primerjavi z modeli s fiksno streho.
Komponenta zgoraj brez
Pretres in krč, katerima je avtomobilska industrija podvržena, ter tudi močno spremenjene navade in želje kupcev, so v zadnjih letih močno zdesetkale ponudbo zabavnih in igrivih kabrioletov. Vesel sem, da nemško-angleška naveza ohranja v ponudbi Mini Cabrio. Že res, da so pri njegovem snovanju ubrali kar nekaj bližnjic in da sktualni zato mehansko ni toliko novejši od predhodnika, a zna in zmore na cesti še vedno prepričati z obilo zabave, užitka in nenazadnje tudi edinstvenostjo. In ja, motorizacija JCW z obilico »konjev« in »njutnov« sicer deluje mamljivo, a menim, da prave potrebe po njej ni. Osebno bi se omejil na opcijo Cooper S, ki postreže s še vedno zelo poskočnimi 150 kW (204 KM) moči in 300 Nm navora. Ja, ta je res pol sekunde počasnejši »do sto« in neha pospeševati celih 8 km/h prej kot JCW, a ne pozabimo, da beseda vendarle teče o kabrioletu. Kdor še ne ve, kabrioleti zmorejo in znajo navdušiti s povsem drugo komponento zabave in užitkov – sproščeno vožnjo s spuščeno streho, zaradi katere se ti praviloma ne mudi in zato niti nočeš biti najhitrejši na cesti.
Besedilo in foto: Peter Humar.
Mnenja uporabnikov
2 komentarjev za "Brez konkurence"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Kot velik plus zagotovo štirivaljnik spodobne kubature in ne pretirane (glede na kubaturo) zmogljivosti. Kot velik minus zagotovo Mini kot Mini (v kakršnikoli obliki – brezvezen), in pa DCT menjalnik namesto klasičnega avtomatika ali ročnega – oba sta daleč boljša izbira od tega DCT (danes cel trese). Dva DCT ja sem sprobal v življenju, enega na novi Octavii in enega na novem kamperju Ducato osnove – ne želim si nobenega več. S kamperjem je praktično nemogoče na centimeter spraviti v tesne prostore zaradi cukanja, kar bi bilo s klasičnim avtomatikom mala malica zaradi nežnega milimeterskega premikanja.
Raje Mazdo mx-5, ker ima zadnji pogon in ročni menjalnik. Ta Mini je postal neka šminka za ženske