Prehod na zeleno
Peta generacija enega najbolj slovenskih avtomobilov vseh časov (ne, to ni VW Passat iz uvoza s 150.000 kilometri!) je že stara znanka naših cestišč, saj se je pojavila na Revozovih proizvodnih trakovih že pred štirimi leti. Pred vrati pa je že kozmetično prenovljena verzija, ki se bo ponašala z malce bolj ostrimi potezami in posodobljenim notranjim interierjem, a brez pretirano revolucionarnih sprememb pod motornim pokrovom.
Ker v ponudbi že kar nekaj časa ni več nabrite RS verzije, ki bi spravljala v obup člane društev za sonaraven razvoj, najmočnejšo motorno opcijo predstavlja hibrid. Tovrstna motorizacija se je sicer prvič znašla v Cliu že pred tremi leti ter kasneje doživela rahlo modifikacijo (sistemska moč se je povečala za 2kW, vrednost navora pa za minorne 4 Nm). In kaj sestavlja tovrstni pogonski sklop? 1,6-litrski atmosferski štirivaljnik z 8 ventili, ki svoje korenine vleče še iz konca prejšnjega tisočletja, 230 voltna Hitachijeva baterija s kapaciteto 1,2 kWh; dva elektromotorja, pri čemer eden skrbi za sam pogon, medtem ko ima drugi vlogo visokonapetostnega zaganjalnika oziroma generatorja. Omenjeni hibridni sistem se sicer naslanja na tehnologijo, ki je bila prvič predstavljena v precej dragem prototipu Eolab, izvira pa celo iz formule ena.
Za prenos moči skrbi precej zanimiv štiristopenjski sekvenčni menjalnik brez sklopke (Multi Mode) s štirimi prestavami za bencinski motor in dvema prestavama za električni motor (vse skupaj 15 različnih prestavnih razmerij). Avtomobil sicer vedno spelje s pomočjo elektrike (v bateriji je namreč vedno na voljo vsaj 25 odstotkov energije), za vzvratno vožnjo pa je potrebna pomoč elektromotorja. Proizvajalec obenem navaja, da naj bi tako motoriziran Clio lahko opravil več kot tri četrtine poti zgolj na elektriko ter realno porabil med 4 in 5 litri goriva na 100 km. Kar pa niti ni daleč od resnice!
In kako se tako »hibridiziran« Clio izkaže v praksi? Zelo spodbudno.
Odzivno in udobno
Čeprav so pri največjem francoskem avtomobilskem proizvajalcu dokaj pozno vstopili v svet hibridnih dvoživk, ki ga sicer dandanes dodobra definira japonska Toyota, pa so svoje delo opravili precej dobro. Tovrstni pogonski sklop se namreč v malem Cliu izkaže z dokaj nezaznavnim in mirnim delovanjem, pri čemer celo zvok bencinskega motorja, ki sicer deluje v varčnejšem Atkinsonovemu ciklu, ni pretirano moteč v nobenem voznem režimu. Niti med konkretnejšim priganjanjem, kot smo bili tega vajeni pri kakšnih starejših hibridih, ko si imel nek čuden občutek, da želi nekaj zbežati izpod motornega pokrova. Pohvalno!
Podajanje moči je vseskozi precej zvezno, zaradi česar nimaš občutka, da bi bil tako motoriziran Clio pretirano eksploziven. Kar pa tudi ni! To dokaže že sama štoparica, ki pokaže zgolj 9,3 sekundni pospešek od mirovanja do 100 km/h, kar je sicer za pol sekunde hitreje, kot pri prejšnji hibridni verziji, a ne ponuja ravno nekega razburjenja. Vseeno pa pokaže precej suverenosti na avtocestnih poteh, na katerih se presenetljivo dobro izkaže (solidna zvočna izolacija kabine).
Mala baterija, ki je spravljena pod dno 300-litrskega prtljažnika, omogoča kar nekaj vožnje na elektriko (glavni elektromotor skrbi za pogon, bencinski pa ima medtem vlogo generatorja), kar je še najbolj opazno med manjšimi obremenitvami (defenzivna panoramska vožnja). Tedaj bo voznika razveselil tudi z zelo spodobno porabo goriva, ki jo je brez težav moč vzdrževati pod 5 litri na 100 km. Vseeno pa se zdi, da znajo biti Toyotini »pionirji« še za odtenek bolj šparovni. Ter malenkost bolj uglajeni. Kar pa niti ne čudi, če vemo, koliko časa že razvijajo tovrstno tehnologijo, ki jo želijo v duhu japonskega perfekcionizma ustvariti čimbolj popolno.
Na cesti pokaže zadnja generacija Clia precej voznega talenta, kar sicer ni bila ravno odlika pri njegovih predhodnikih (okej, razen, če niso prihajali iz delavnic njihovega športnega oddelka RS). Volanski mehanizem je ravno prav obtežen, podvozje pa nastavljeno malce bolj na udobno stran, saj zelo spodobno požira cestne neravnine. Vsekakor eden prijetnejših malih mestnih avtomobilov ter celo (moje subjektivno mnenje) eden najboljši Renaultov, ki jih najdete v njihovih salonih.
»Inženirjenje«
Za dodatno dozo simpatičnosti in všečnosti je tokrat poskrbel tudi paket Engineered, ki ga namenjajo nekaterim njihovim hibridnim dvoživkam (Clio, Captur in Mégane Conquest). Tovrstno je tako že na daleč moč prepoznati po sila simpatičnem karoserijskem sivo satenastem odtenku, ozaljšanim z detajli v titanovi barvi (spodnji del prednjega odbijača, okrasni elementi na spodnjem robu stranic in zadnjega dela karoserije ter oznaka na platiščih).
Znotraj je tovrstnih »inženirskih« detajlov manj, a jih je vseeno moč uzreti. Pa najsi gre za šive na sedežih v titanovi barvi, okrasne poudarke na armaturni plošči v zlati barvi ali pa zgolj za dovolj opazno črko E na volanu. Kakorkoli že, peta generacija Clia se že od samega začetka lahko pohvali z zelo simpatičnim notranjim interierjem (soliden izbor materialov, spodobna multimedija, občutek za oblikovne detajle), ki ponuja občutke razreda višje. Žal pa se to odraža tudi pri sami ceni vozila, saj je potrebno za kolikor toliko spodobnega ljubljenca slovenskih src odšteti vsaj 20 tisočakov. Pa pri tem ne mislim na različico, na kateri se blešči oznaka e-tech!
Pri francoskem predstavniku B segmenta je sicer daleč največja verjetnost, da ga boste v katerikoli generacijski verziji uzrli tako pred največjim trgovskim centrom v soboto popoldne, kakor tudi pred eno izmed 2.300 cerkva v nedeljo dopoldne. Saj gre za najbolj razširjen avtomobilski model na slovenskih tleh. Vendar pa bo v tej množici zgolj minoren delež tokrat testirane različice, ki bo verjetno našla precej malo število zainteresiranih kupcev, saj je enostavno … predraga.
Zelena prihodnost gor ali dol, 28 tisočakov za malega hibrida je pač enostavno preveč, pa četudi si njegov pogonski sklop zasluži odlično oceno. Dana cena bi bila (brez potencialne subvencije) morda sprejemljiva v teh časih zgolj za popolnega električarja (npr. prihajajoča »petka«), tako motoriziran Clio pa bi moral biti vsaj za eno petko tisočakov cenejša.
Tekst in foto: Urban Acman
Mnenja uporabnikov
22 komentarjev za "Čista petka"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
res je zelo loep avto, vendar cena, kam gredo cene……za 30 jurjev Clio, to pa več potem ni clio….
Bruseljska gamad si naj cliota za 27k€ v dnevno sobo parkira!
Znanec vozi takega v avtošoli. Sprva sm mislu da je to bolj “gimmick”, ampak ni. Avto lepo gre, in dejansko pije 4L do max 5L po mestni vožnji.
WV Lupo so že zdavnaj reklamirali porabo 3L (ne vem kiloko je to realno), Opel Astra pred kakšnimi 10 leti 4L.
KIA pa 3,2. Svizec, čokolada pa take fore.
AX diesel pred 30+ let pa 3.6L porabe, katero si lahko celo dosegu in, če je verjeti spiritmonitorju, lahko tudi manj:
https://www.spritmonitor.de/en/detail/437799.html
in glede na to, da sem imel bencinskega Ax-a (še s frgazerjem), s katerim sem ob malo bolj umirjeni vožnji na daljši relaciji zlahka dosegu porabo 4.5L, bi temu kar vrjel…
So bili šparavčki, ja, ampak teža je bila pa kolk 700kg? krsta na kolesih 🙂
Moj avto letnik 94 bencinar je pil 5 – 5,5L . Tudi pod 5 sem ga občasno spravil. Avto je res imel 730kg, brez klime, tako je bilo za tiste čase, varnostno oceno je imel zelo visoko.
Tudi današnjim novim avtom se bomo smejali in čudili čez 30 let.
Leta 1993 sem kupil svoj prvi nov avto, AX 1,1i 60 first. Letel je kot sneta sekira (že tovarniško je deklarirano 167 km/h, 690 kg). Poraba temu primerna, 6,7 na tank. Najnižja 5,1, roadtrip po Sloveniji.
Sicer 184 KM 1500 kg hybrid mi pije manj.
To ni še nič! Alfa romeo 1.5, 200 kg več. Povprečna poraba: 9,8 na 100 + liter oljčka na 2700 km. Ploščice menjane na 5000 km. Veselje do norenja!
jep, okrog 700 kil, ja….ampak, leta 1987 kar je bil letnik mojega (no, takrat fotrovega, jaz sem mel glih 1 leto) , po današnjih standardih ni bil noben avto nič drugega kot krsta na kolesih ;).
je pa odvisno “kako si jih fasal”…. recimo, na bivši CBE, tik pod zgornjim izvozom za NM me je leta 89 od zadaj na polno nabil en Hrvat z Nissan Sunniyem…. meni je namečkalo prtljažnik v katerega sem vrgel kar je od plastičnih vrat ostalo viset na kablih motorčka brisalca in gretja zadnje šipe in sem se odpeljal domov čez Gorjance, Sunnya so pa naložili na kamion, ker mu je kompleten sprednji konc “razpadel”, čeprav me je po sredini AX-a zadel s sprednjo levo lučjo…. pa je bil naspram Ax-u veliko večji in težji avto
A v avtošolah se že lahko učijo vožnje z avtomatiki?
Janezek65, seveda. Lahko se učiš tudi na električnem, če ga ima avtošola (verjetno lahko na prste ene roke naštejem, koliko avtošol jih ima).
Lahko, če narediš izpit z avtomatikom se ti v izpit zapiše koda 78, kar pomeni, da v prometu ne smeš voziti avta z ročnim menjalnikom. Naj bi zdaj zdaj to spremenili in bo dovolj 7 ur vožnje z ročnim menjalnikom, preostale pa lahko narediš z avtomatikom in se ti ne vpiše nobena koda več v vozniško dovoljenje.
Lahko
Tega pa res nisem vedel; svašta…
seveda učijo… ampak pol maš samo “pol” izpita in lahko voziš samo avtomatike, avta z ročnim menjalnikom pa nikoli…. oziroma, ne dokler ne narediš izpita tudi na “manualcu”. v “obratni smeri” ni teh problemov 😉
Še malo, pa mladina sploh ne bo več vedela, da so avtomobili nekoč imeli menjalnike. 😁
Res je, do kraja glupe fore majo. isto je pri motorjih, če dela klinac izpit za moped na skuterju, ne more vozit APNja 😀 kere budalaštine.
Clio z motorjem, ekvivalentnim dci 105, za 27.000 EUR. Naj si ga imajo.
“ki pokaže zgolj 9,3 sekundni pospešek,…, kar je sicer za pol sekunde več, kot pri prejšnji hibridni verziji” – Več??? Manj? Bolje? Slabše? Hitrejše/počasnejše?
Res je, bilo je malce nerazumljivo napisano, sedaj popravljeno v tekstu. Nova verzija je namreč hitrejša pri pospeševanju od 0 do 100 km/h. Lp