Ohranja svežino
Renaultov Zoe je že stari znanec domačih hišnih vtičnic ter javnih polnilnih postaj. A četudi je slovenske »štekarje« spoznal precej kasneje kot drugod po Evropi (beri: šele po treh letih), je tudi pri nas postal eden bolj priljubljenih predstavnikov svoje vrste. Še posebej zato, ker na zunaj ni deloval kot neposrečen projekt študentov oblikovanja, česar smo bili vajeni v preteklosti pri tovrstnih vozilih (npr. Peugeot iOn in Citroën C-Zero). S svojimi nekoliko nekonvencionalnimi linijami je deloval precej všečno ter celo rahlo futuristično, kar je moč potrditi še po sedmih letih od njegovega prihoda na trg.
Zato ne čudi, da ga Renaultovi oblikovalci vmes niso drastično spreminjali, pri čemer ga je od lanskega leta dalje možno naročiti v zanimivem borovničevo vijoličnem karoserijskem odtenku (Violet Blueberry), ki bo še najbolj povšeči nežnejšemu spolu. Omenjeni barvni odtenek je obenem zaznaven tudi v notranjosti (okrasne letve, obrobe zračnikov, okrasni šivi, ipd.), kjer so francoski inženirji poskrbeli še za posodobljeno infozabavno enoto R-Link Evolution, ki zna po novem komunicirati z Androidi (Android Auto).
Vseeno pa bi lahko Renaultovci omenjeni multimedijski sistem le zamenjali s kakšnim novejšim in sodobnejšim, saj je med testom deloval izjemno nezanesljivo (izguba radijskega signala, težave s prostoročno povezavo, zmrzovanje zaslona). Tako vsaj v tem elementu Zoe dodobra izgublja kakršenkoli pridih futurizma, ki je sicer precej zaželen med novodobnimi ljubitelji vozil z brezogljičnim podpisom. Da o nekaterih nedoslednostih, kakršnih ne vidiš niti pri sestrski Daciji (npr. izjemno površna obdelava prtljažnika, obilica neugledne trde plastike na armaturni plošči) niti ne govorim.
Mestni poskočnež
Lanskoletna osvežitev Renaultovega mestnega električnega avtomobila je obenem prinesla močnejši električni agregat pod motorni pokrov, ki se po novem ponaša z 80 kW (oziroma, po domače, 108 »konji«) največje moči. Modificiran elektromotor je sicer za dobrih 16 »konjev« močnejši od tehnično sorodnega predhodnika (verzija R90), a naj bi bil – tako pravijo pri Renaultu – enako velik in težak. Tako motoriziran Zoe sedaj potrebuje skoraj dve sekundi manj, da se z mesta premakne do hitrosti 100 km/h, opazno izboljšana pa je tudi prožnost med 80 in 120 km/h.
V praksi se najmočnejši Zoe v ponudbi izkaže za resnično prijetnega sopotnika sredi mestnih središč (kamor, roko na srce, tako ali tako še najbolj spada), pri čemer se ne ustraši niti malce bolj živahnih avtocestnih poti. Okej, resda se hitrostno veselje na slednjih konča pri 135 km/h (kjer sicer pokaže na GPS sprejemniku, da ste še vedno v zakonsko dovoljenih mejah), vendar pa mi lahko verjamete, da boste kljub temu v deževnih dneh še vedno med hitrejšimi vozniki na naših »vinjetiziranih« cestiščih. Je pa seveda res, da se tako motoriziran Zoe daleč najbolje počuti do hitrosti okrog 90 km/h, do katere vleče zelo izrazito, poraba električne energije pa ni pretirana (okrog 16 kWh na 100 km). Pri avtocestnih hitrostih se poraba brž poveča na več kot 23 kWh/100km, zaradi česar se vas bo hitro začel lotevati t.i. range anxiety oziroma strah pred prazno baterijo.
Ena najbolj prijetnih novosti (ki sicer ni ravno novost, saj je bila na voljo že pri šibkejši verziji od leta 2016 dalje) pri Renaultovem električnem malčku predstavlja 41-kilovatna baterija, ki omogoča precej daljši doseg. Druga generacija baterije proizvajalca LG Chem, ki sicer tehta 305 kilogramov ter je sestavljena iz 192 celic, naj bi omogočala v idealnih razmerah več kot 300-kilometrski doseg. A to boste dosegli le v primeru, če sredi poletne pripeke ne prižigete klimatske naprave ter se poskušate na vsak način igrati nedeljskega voznika. Okej, deloma pripomore k doseganju tega cilja tudi preklop v način Eco, ki sicer dodobra zamori motorno veselje do življenja, žal pa ne pripomore kaj prida pri regeneraciji, ki bi le lahko bila bolj učinkovita.
Brez pretiranega asketstva
Kdor bo vseeno povsem ignoriral prej omenjene trike ter se naokrog prevažal brez kakršnihkoli odrekanj, bo kaj hitro ugotovil, da je z njim še vedno moč brez večjih težav prevoziti več kot 200 kilometrov. Pohvalno! Najmočnejši Zoe tako dokazuje, da ni potrebno spremeniti svojega življenjskega sloga v povsem asketskega, da bi se lahko normalno premikali po svetu. Kar pa pri vozilu, ki sicer ob vseh možnih subvencijah stane še vedno toliko, kot spodobno opremljen Megane, tako ali tako tudi pričakuješ!
Vseeno pa so določena prilagajanja še vedno nujno potrebna, kar se še daleč najbolj opazi pri polnjenju baterije, česar pa smo »električarjih« tako že vajeni. In ravno v tem elementu so tovrstna vozila še vedno svetlobna leta daleč od tistih na konvencionalen pogon, saj potrebujejo za polnjenje precej več časa. Prazna baterija modela Zoe se tako polni na domači vtičnici kar 25 ur do 100-odstotne napolnjenosti, medtem ko na 22 kilovatni trifazni polnilni postaji potrebuje za to vsaj dve uri in pol. Ali po domače – na tovrstni polnilnici si boste morali vzeti kakšno uro prostega časa, da boste lahko prevozili nadaljnjih 100 kilometrov. Žal pa verzija R110 ne omogoča polnjenja na hitrih DC polnilnicah, kakor je to možno pri šibkejšem R90, kar bi opazno zmanjšalo čas polnjenja.
Tako je kaj hitro jasno, da poti do poletne destinacija sredi dalmatinskih otokov verjetno ne boste opravili z Renaultovim električnim modelom Zoe. Pa četudi bi ob tem povsem zanemarili dejstvo, da že polnilni kabli precej zapolnijo prtljažno praznino, ki sicer ni ravno majhna (338 l), zaradi česar bi imeli precejšnje težave, kam spraviti vsaj osnovno prtljago. Da dokaj neudobnih sedežev ter pomanjkljive prostornosti za noge zadaj sedečih niti ne omenjam.
Modna muha
Čeprav so pri Renaultu z modelom Zoe pokazali, da za nakup spodobnega električnega avtomobila ni potrebno razbiti vseh varčevalnih pujskov, čemur so kasneje sledili tudi drugi proizvajalci (npr. Hyundai), so tovrstna vozila še vedno precej daleč od sfer kakršnekoli racionalnosti. Ob subvencionirani ceni spodobno opremljenega soimenjaka dame iz Pariza (Zoe Renault), ki je sicer pred devetimi leti neuspešno tožila francoskega proizvajalca zaradi uporabe imena modela, je namreč potrebno upoštevati še strošek najema baterij (vsaj 69 eur mesečno ob letni kilometrini 7.500 km) oziroma nakupa le-teh (8.500 eur). Pri tem po novem tudi na javnih polnilnicah zaračunavajo, koliko časa ste »parkirani« na njihovih mestih.
Tako bi morali pri Renaultu novo generacijo modela Zoe cenovno vsaj malce približati Cliu, če želijo pospešeno popularizacijo električnih vozil med ljudstvom. A če sem povsem iskren, četudi avtomobilski »električarji«, kot je Zoe, navdušujejo z mirnostjo in tihim delovanjem, pa jim po mojem mnenju vsaj zaenkrat – podobno kot pri veganskih substitutih – še vedno manjka kar nekaj nujno potrebnih sestavin, da bi lahko ponudili podobne užitke kot vozila na konvencionalni pogon. Saj veste, sočnemu steaku in sladostrastnemu zvoku V6 (ali celo V8) agregata se le stežka odpovemo, pa četudi sta menda v prekomernih količinah zdravju tudi škodljiva!
Tekst in foto: Urban Acman.
Mnenja uporabnikov
4 komentarjev za "Električni pionir"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Dejansko to kdo kupi? To bi moralo imeti ceno kot Spring.
Še letos naj bi bil predstavljen nov model kolko js vem.
Avto je bil lansiran leta 2012. Takrat kot V40. V40 gre letos v pokoj in vi naredite test 7 let starega avta.
Meni osebno znotraj skrajno dolgočasen, preveč plastičen. Cene ne bom niti komentiral. Polnjenje je wtf??
Sepravi zakon je za po mestu čez teden, čez vikend ga pa očitno polniš.
Vozil sem se še s prvim modelom in mi je bilo kar ok. Samo tole je pa povsem mimo.