Globalen

Ford_Mondeo_Hybrid_01

Ford_Mondeo_Hybrid_02

Ford_Mondeo_Hybrid_03

Ford_Mondeo_Hybrid_04

Ford_Mondeo_Hybrid_05

Ford_Mondeo_Hybrid_07

Ford_Mondeo_Hybrid_08

Ford_Mondeo_Hybrid_09

Ford_Mondeo_Hybrid_10

Ford_Mondeo_Hybrid_11

Ford_Mondeo_Hybrid_12

Ford_Mondeo_Hybrid_13

Ford_Mondeo_Hybrid_14

Ford_Mondeo_Hybrid_15

Ford_Mondeo_Hybrid_16

Ford_Mondeo_Hybrid_17

Ford_Mondeo_Hybrid_18

Ford_Mondeo_Hybrid_19

Ford_Mondeo_Hybrid_20

Ford_Mondeo_Hybrid_21

Ford_Mondeo_Hybrid_22

Ford_Mondeo_Hybrid_23

Ford_Mondeo_Hybrid_24

Ford_Mondeo_Hybrid_25

Ford_Mondeo_Hybrid_26

Ford_Mondeo_Hybrid_27

Ford_Mondeo_Hybrid_28

Ford_Mondeo_Hybrid_29

Ford_Mondeo_Hybrid_30

Ford_Mondeo_Hybrid_31

Ford_Mondeo_Hybrid_32

Ford_Mondeo_Hybrid_33

Ford_Mondeo_Hybrid_34

Ford_Mondeo_Hybrid_35

Ford_Mondeo_Hybrid_36

Ford_Mondeo_Hybrid_37

Ford_Mondeo_Hybrid_38

Jasno je, da obstajajo tako zagovorniki kot tudi nasprotniki avtomobilske globalizacije. Sam doslej nisem bil zagovornik ne ene ne druge strani. Navsezadnje se najde kar nekaj proizvajalcev, ki že desetletja ponujajo praktično enake modele po vsem svetu, spet drugi jih strogo prilagajajo vsakemu trgu posebej. Tretji, vsled klestenja stroškov, poskušajo v zadnjem času poenotiti modelno paleto, v to kategorijo sam štejem tudi Forda.

Kar pomislite: Ecosport, Edge, zadnja generacija Kuge in, jasno, sveži Mondeo. Kot že vrabci čivkajo, se je ta sicer več let vozil na drugi strani Atlantika, preden je pred nekaj meseci končno zapeljal v naše kraje. Pri tem sklepam, da je ravno globalizacija kriva, da hibridnega Mondea pestijo nekatere težave. A kar takoj razčistimo, negativni predznak ne leti na samo hibridnost, ampak na vse obstranske zadeve, ki so povezane s hibridizacijo modela.

Škoda

Najprej zmoti, da je hibridni Mondeo na voljo samo kot štirivratna limuzina. Toyota recimo ponuja razred manjšega Aurisa tako v petvratni kombilimuzinski podobi kot tudi v podobi karavana. Prtljažnik hibridnega Aurisa je identičen ostalim Aurisom, v Mondeu pa je zgodba povsem drugačna. Že res, da ima limuzinski Mondeo v osnovi sicer več kot spodobnih 525 litrov osnovnega prtljažnika, a se s hibridno tehniko na krovu ta volumen skrči na vsega 383 litrov.

Fordovi inženirji so se sicer trudili, a je končni rezultat kljub temu dokaj klavrn.

Fordovi inženirji so se sicer trudili narediti prostor kar najbolj uporaben, a je končni rezultat kljub temu dokaj klavrn. Notranjost osnovnega prtljažnika je, z zajetno in neenakomerno oblikovano stopnico, sila nepravilno oblikovana. Z zlaganjem tretjinsko deljivega naslona zadnje klopi hoče povečati uporabnost limuzinskega zadka, a je paket baterij prehod zmanjšal na velikost strelne line bunkerja. Prtljažnik bi bil še manjši, a jim ga je nekaj uspelo rešiti na račun 9,5 litrov manjše posode za gorivo (53 namesto 62,5 litrov). Škoda, saj je preostali del hibridnosti v Mondeu zares presenetljivo dobro izpeljan.

Déjà vu

Sama osnova hibridne tehnike močno spominja na tisto v prej omenjenih Toyotah. Poleg visokonapetostne baterije v zadku so tu še bencinski štirivaljnik, ki deluje po principu varčnejšega Atkinsovega cikla, dva elektromotorja/-generatorja, neskončnostopenjski menjalnik in planetno gonilo, ki omogoča veliko različnih načinov medsebojnega sodelovanja naštetih elementov.

Navkljub suhoparno tehnični podobnosti z japonskim tekmecem, pa se je Ford zmožen po občutku voziti na elektriko pogosteje kot Toyota. Slednja je pri hitrosti 50 km/h brezpogojno primaknila v pogon bencinski motor, Ford pa se zmore na elektriko peljati tudi s hitrostjo 130 km/h. Za to bo sicer moralo biti v praksi izpolnjenih nekaj predpogojev – skoraj povsem polna baterija, božanje z desno nogo in nežen klanec navzdol – a potrjujem, da je možno. Meni ga je uspelo dvakrat prepričati, da sem s 130 km/h prevozil nekaj sto metrov zgolj na elektriko. Je pa res, da se je obakrat, takoj ko se je cesta zravnala, nemudoma ponovno vklopil bencinar.

Nisem pogrešil

V hibridnem Mondeu voznik ne more, tako kot recimo pri Toyotinih hibridih, ročno vklopiti električnega delovanja pogona, a te možnosti nisem nikoli zares pogrešil. Še več, Ford me je nekega jutra presenetil, saj sem na poti v službo prevozil kar kilometer, preden se je v pogon priklopil bencinski motor. Nedvomno je pomagalo, da je bila baterija takrat skoraj povsem polna, gretje (kot tudi hlajenje) notranjosti pa izklopljeno. Neodvisno od naštetega se mi zdi to še vedno velik dosežek, ki ga pri nobeni Toyoti še nisem izkusil, saj le-te ob hladnem zagonu motorja zaženejo tudi bencinski motor.

70 do 20 %

Ford v potovalnem računalniku postreže s podatkom o prevoženi poti na elektriko. Na prvo žogo kar zanimiv podatek, saj lahko s takšno statistiko še bolj jasno oceniš učinkovitost pogonskega sklopa. Strogo po mestu in z zelo zadržanim stilom vožnje sem prevozil v najboljšem primeru kar 70 odstotkov poti zgolj na elektriko. Ob manj izraziti eko vožnji se ta odstotek ustavi pri okoli 50 %. Ko v »koktejl« primešamo še medkrajevno vožnjo, bo pogon strogo električen samo še na približno tretjini prevožene poti. Najslabše razmerje se, jasno, dosega na avtocesti, kjer je potovalni računalnik na poti iz Ljubljane do obale zabeležil 25 odstotkov »električne« poti. V obratno smer se je hibridni Mondeo (po pričakovanjih) peljal več kot 80 odstotkov poti z vklopljenim bencinskim motorjem.

»Na elektriko«

Moram pa malo podrobneje razložiti kontekst bencinsko in električno odpeljanih odstotkov poti. Ford namreč med električno prevožene kilometre šteje vse, kar ni prevoženo strogo s pogonsko silo iz bencinskega motorja. Mednje tako ne šteje samo vožnje, ko se avto dejansko pelje na elektriko, ampak tudi vsa iztekanja avta, jadranja avta ter tudi zaviranja. Torej tudi vse vozne okoliščine, ko dejansko ni nikakršne porabe energije, temveč se elektrika celo proizvaja. Upoštevajoč zapisano se mi zdi podatek rahlo zavajajoč, a obenem poda tudi razlago, zakaj zmore hibridni Mondeo v mestu prevoziti tudi 70 % poti »na elektriko«. Pravzaprav bi bilo bolj pravilno reči, da je to »nebencinsko« prevožena pot.

Največja zamera

Na cesti Mondeo hibrid sicer ni značilni Ford, saj mu povečana lastna masa, dinamično nenavdahnjen pogonski sklop in nekoliko bolj udobno nastavljeno podvozje pobereta nekaj poznane ostrine Mondeov.

Nedvomno pa je vse hvale vredno, da Mondeo hibrid po učinkovitosti delovanja pogonskega sklopa, upoštevajoč velikost avtomobila, drži stik s pionirji hibridne tehnike. Ne glede na zajetne zunanje dimenzije žrtvuje zanjo kar nekaj notranje uporabnosti in prilagodljivosti v zadku. Nekaj, za kar so Japonci že pred časom dokazali, da s pravim načrtovanjem avtomobila ni zares potrebno. Pravzaprav ostaja »slab-izgovor-za-prtljažnik« tudi moja daleč največja zamera hibridnemu Mondeu. Nedvomno se ima za to zahvaliti predvsem globalnosti Mondea, ali bolje rečeno na štirivratne limuzine mahnjenim Američanom. Vse skupaj bi namreč delovalo veliko uporabnejše v povezavi z v Evropi nadvse priljubljenim petvratnim karoserijskim konceptom. Če bi v isti sapi paket baterij še sploščili in ga pospravili pod sicer rahlo privzdignjeno, a zato tudi povsem ravno prtljažno dno, bi ga pa lahko prodajali tudi Američanom.

Besedilo in fotografije: Peter Humar.