Če za kratek trenutek ostanem pri prvi generaciji Sorenta, ki je leta 2002 dodobra razburkal trg športnih terencev v Evropi. Prijetno presenečen sem bil nad odkritjem, da je bil pred 21 leti Sorento eden najbolje prodajanih športnih terencev in prvo korejsko vozilo s čakalno dobo do 12 mesecev na nemškem trgu. Prodajnega uspeha prve generacije Kii ni uspelo ponoviti, konkurenca v tem razredu se je od takrat znatno povečala in predvsem bistveno bolje prilagodila zahtevam in unikatnemu okusu Evropejcev.
Za Američane srednje velik, za Evropo pa kar velik športni terenec
Najnovejši Kijin športno uporabni križanec je sicer zasnovan na povsem novi koncernski platformi, mersko pa je od predhodnika zgolj malenkostno zrasel (za cca. 10 mm). Vendar zaradi bolj dobrodušno odmerjenega medosja (dodatnih 35 mm) ponuja precej več prostora v notranjosti. Po Kijini klasifikaciji se Sorento uvršča med srednje velike športne terence, a bi ga – glede na skupno dolžino, ki se približa petim metrom – lahko uvrstili že med velike športne terence. Zaradi precejšnje oddaljenosti od tal (174 milimetrov) in same višine (1.695 milimetrov), na cesti deluje velik in pompozen. Tipično ameriško nastopaški, še posebej v kombinaciji s črno obarvano karoserijo in obilico kromiranih dodatkov.
Morda je to pravi korak naprej, ki bo pomagal prepričati prepričane Evropejce. Marsikdo se še vedno spomni Kijinih začetkov, ko so imeli zelo bogato opremljene modele, ki pa so bili oblikovno tako zunaj kot znotraj prirejeni željam drugih trgov. Četrti Sorento se oblikovno močno zgleduje po modelu Telluride, kar na koncu niti ni tako napačno. S tem se seveda ni približal prepoznavnemu okusu evropskih kupcev, a prinaša v razred nekaj svežine in drugačnosti. Številni proizvajalci pa so ravno tako našli nišo in prodajni uspeh.
Prtljažnik je gromozanski
Logično: velik avto, velik prtljažnik. Čeprav temu ni vedno tako, še posebej ne pri športnih terencih, so pri Kii izkoristili dimenzije avtomobila. Prtljažni meri 705 litrov ob normalno postavljeni drugi klopi in se poveča na 910 litrov, če je klop pomaknjena povsem naprej. Ob podrtem naslonu zadnjih sedežev pa zadaj nastane prostor, večji od dveh kubikov. A to niso le številke na papirju. Tudi ko pogledaš prtljažni prostor, deluje velik. Sedežna vrsta se lahko zložil s preprostim pritiskom na stikalo, uporabno pa je tudi precej globoko in deljeno dvojno dno.
Notranjost ni po vzoru ljubiteljev minimalizma
Na račun nove arhitekture so imeli inženirji, in na koncu tudi oblikovalci, precej več svobode pri ustvarjanju modela. Če se zunaj vidijo nekoliko drznejši prijemi s krajšanjem previsom, je v notranjosti precej igre med digitalnostjo in fizičnimi stikali. Teh ni malo in se je potrebno nanje nekoliko navaditi, še posebej na njihov položaj. Recimo, stikalo za vklop ogrevanja volanskega obroča je postavljeno ob vrtljivo stikalo za izbiro voznega profila. Tam blizu je tudi gumb za vklop sistema Auto Hold (slednjega je treba vklopiti po vsakem zagonu avtomobila), pa sistem za nadzor kamer. Na levi strani, pod volanskim obročem je stikalo za sistem ESP in odpiranje prtljažnega prostora.
Zaslon na dotik je zelo podoben Hyundaievemu sistemu. Na dotik občutljiva stikala so pregledna in vmesnik je preveden v slovenščino. Všeč mi je tudi videz digitalnih merilnikov. Niso po nepotrebnem načičkani. Pravzaprav so enaki kot analogni merilniki, le da je njihov prikaz digitalen.
Ko dizel pokaže zobe
Čeprav je bencinsko hibridna opcija na voljo tudi pri Sorentu, me veseli, da je testni avtomobil poganjal dizelski motor. Glede na samo velikost in maso 1.852 kilogramov je v mojih očeh to tudi edina logična izbira. Športni terenec z 19-palčnimi platišči potrebuje dovolj navora, da je vožnja prijetna. Obenem lahko po drugi strani le dizelski motor drži povprečno porabo goriva na sprejemljivi ravni.
To 2,2-litrskemu štirivaljnemu prisilno polnjenemu dizelskemu agregatu pričakovano uspeva dobro. Ni rekordno varčen, a se da vsakodnevne relacije premagovati s povprečno porabo okoli sedmih litrov. Predvsem 440 njutonmetrov navora poskrbi za dobro izkušnjo ter obenem omogoča vleko prikolice s skupno maso do 1,5 tone. Zanimivo, 2,2-litrski dizel je povsem nov, ima blok iz aluminija, a se pri koncernu Hyundai-Kia niso odločili za njegovo elektrifikacijo. Gre za klasiko, kjer na pomoč ne priskoči niti majhen elektromotor, vgrajen v menjalnik.
Sinonim za vrhunsko opremljenost
Nikoli, ampak res nikoli ne bom pozabil svojih mladostniških dni, ko avtomobili Kia (in Hyundai) še niso bili ravno pogost pojav na naših cestah. Družinski prijatelj je imel (po mojem spominu) Kio Sephio. Limuzini ni manjkalo popolnoma nič, sem pa tam prvič videl kakšen dodatek, ki ga prej še nikoli nisem zasledil. Električni pomik vseh stekel, gretje volana in druge stvari, ki so bile domena predvsem prestižnih nemških znamk.
Sorento z najvišjim (in najdražjim) paketom opreme ponuja vse in še več. Res je neverjetno, koliko opreme je možno spraviti v avtomobil. Poleg standardnih bonbončkov bi izpostavil stikalo na boku za premik sovoznikovega sedeža in odličen sistem 360-stopinjskih kamer. V praksi zelo dobro deluje tudi sistem za vozila v mrtvem kotu, ki prikazuje sliko s kamer, skritih v stranskih ogledalih na digitalne merilnike. Zelo prav prideta tudi vzdolžni pomik sedežev zadaj in možnost prilagajanja naklona sedežev.
Je vodilo prodaje dober avto ali velik popust?
Novi Sorento je športni terenec, ki mu enostavno ne moreš očitati velikih pomanjkljivosti. Še najbolj zmoti res agresivno delovanje sistema za nenamerno menjavo voznega pasu in na trenutke zmedeni sistem pametnega tempomata. Med drugim še vedno ne razumem, zakaj avtomobilski proizvjalci tako zelo ljubijo klavirsko plastiko. To je še posebej očitno pri Sorentu, kjer jo je res veliko in je res pravi magnet za prah, prstne odtise in umazanijo.
Po drugi se (upam, da upravičeno) sprašujem, zakaj tako dober in kvaliteten športni terenec, kot je Sorento, potrebuje popuste v višini – reci in piši – 15 tisoč evrov. Kijin cenik v Sloveniji namreč izkazuje dve stopnji popusta, končna cena pa se iz vrtoglavih 67.900 evrov spusti na precej bolj prijaznih 52.900 evrov. Še vedno sem mnenja, da bi se lahko Sorento prodajal zaradi svojih kvalitet in ne zaradi višine popusta. Še posebej, ker je končna nakupna cena pravzaprav zelo dobra in izjemno konkurenčna glede na motor, velikost in opremo.
Besedilo in fotografije: Gašper Pirman.
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen