Korejci so leta 2018 napovedali odločno prevetritev oblikovanja njihovih modelov. S konceptom Le Fil Rouge so marca 2018 razodeli filozofijo oblikovanja po navdihu tako imenovane čutne športnosti. Slednja je postala aktualen oblikovalski slog modelov Hyundai, njeno bistvo pa je ustvariti harmonijo štirih glavnih elementov avtomobilskega oblikovanja: sorazmerij, arhitekture, stila in tehnike. Na tem mestu se strinjam s Korejcij: nihovi modeli, predstavljeni v zadnjem letu dni, so oblikovno daleč od Hyundaiev izpred, recimo, desetih let. Kolikor so se takrat izrazito varno gibali po področju oblikovanja, so šli zdaj v drugo skrajnost. Samo poglejte novi Tucson ali pa Santa Fe. Pa tudi Kona uspešno izstopa iz oblikovne sivine.
Oblikovno drzen in oster
Mali mestni avtomobili Hyundai, in teh se je do danes zvrstilo že nekaj generacij, so bili daleč od oblikovne razburljivosti. No, s čisto novim i20 je tega očitno konec, saj novinca med vsemi malimi predstavniki znamke zaznamuje daleč največ oblikovne drznosti in ostrine. A stvar ni samo v ostrih in dinamičnih linijah, ampak tudi v spremenjenih merskih sorazmerjih karoserije. Novinec je tako od predhodnika nižji za 24 milimetrov, širši za tri centimetre in daljši za pet milimetrov. Malenkost bolj narazen, za točno en centimeter, so tudi prednja in zadnja kolesa. Kot celota mi deluje tako zelo dinamično in všečno, a bi vseeno dodal, da bi bil v kakšnem bolj živahnem ali vsaj svetlejšem odtenku vseeno še malenkost bolj mladosten, kot je deloval v temno sivem kovinskem odtenku karoserijskega laka na testnem avtomobilu.
Spet samo še navzgor
Ne ravno najbolj navdihujoča barvna kombinacija je zaznamovala vozilo tudi v kabini. Že res, da so oblikovalci, vsaj v mojih očeh, svoje delo tudi tu opravili dobro. Kar poglejte zanimive in sveže oblikovne rešitve na armaturni plošči. Te same po sebi poskrbijo za prijetno razgibanost prevladujoče na otip cenene trde plastike. Bi si pa sam vseeno želel več barvitosti. In ne, Hyundai, nekaj vstavkov v kontrastni limeta barvi za doplačilo 30 evrov, vsaj v mojih očeh, še zdaleč ne uspe dovolj učinkovito razbiti širno črnine v kokpitu. Bistveno boljša opcija se mi zdi na tem mestu izbira črno-sive barvne kombinacije, ki ravno tako veleva doplačilo 30 evrov. Ta namreč doda več sivih črt na sedeže in tudi kokpit je v spodnjem delu prijetnejšega svetlo sivega odtenka. Sem se pa s tem »prebil« skozi zame najmanj navdihujoče področje testnega primerka. To pomeni, da gre od tu naprej lahko samo še navzgor.
Mat namesto polirano
Če ostanem še malo v prvi vrsti sedežev, potem moram omeniti dobro in izdatno nastavljiv voznikov delovni prostor. Pred voznikom je bil v preizkušenem primerku nameščen 10,25 palčni zaslon namesto merilnikov. Pri njem se mi zdi zanimivo, da se je ponašal z identično grafiko, kot jo je srečati tudi v čisto novem, a tudi bistveno dražjem Tucsonu.
Srčika vseh Hyundaijev je postala večopravilna enota z dotično-občutljivim osrednjim zaslonom. Ta meri v našem primeru največjih možnih 10,25 palcev in se ponaša tudi z dobrim kontrastom in berljivostjo. Pri celotni ureditvi osrednje konzole pozdravljam tudi upravljanje klimatsko-prezračevalne naprave, ki je še naprej popolnoma ločeno od osrednjega zaslona in izvedeno tudi s konkretnimi fizičnimi tipkami. Ob večopravilnem sistemu se mi zanimiva tudi rešitev s »tipkami« za neposredno dostopanje do glavnih menijev večopravilnega sistema. Te so namreč razporejene na matirani površini pod zaslonom namesto na polirani površini, s katero je sicer obdan zaslon. Ta izvedba se zdi v praksi dobra rešitev zoper nabiranje prstnih odtisov, a se izkaže, da je temu tako samo, če se jih dotikamo s čistimi in popolnoma suhimi prsti. Če so prsti preznojeni ali kako drugače umazani, bo po dotiku vseeno ostal madež, ki je vsaj tako viden kot prstni odtis na vsaki polirani črni površini.
Ne glede na to – ali pa morda ravno zaradi tega
V prvi vrsti je navkljub manjši skupni višini avta prostora v vsem smeri še naprej dovolj. Za bolj prostornega se izkaže Hyundai i20 tudi v drugi vrsti sedežev, kjer sem imel, ko sem sedel za po moji meri nastavljen prednji sedež, več kot dovolj kolenskega prostora. V širino bo prostora za dva dovolj, trije se bodo pa morali imeti (povsem pričakovano za ta avtomobilski razred) kar radi. Malo se je zataknilo samo v višino, saj je za moj 1,84 metra visoko postavljen vrh glave zmanjkalo centimeter ali dva prostora. Ne glede na to, ali pa morda ravno zaradi tega, se Hyundai i20 brez težav kosa tudi z razrednima prvakoma na tem področju, Seatom Ibizo in Volkswagnom Polom. Hyundai, pohvalno.
Preprosto
S tem pohval čez notranjost malega Hyundaia še ni konec. V njegovem zadku, v osnovnem prtljažniku premore (spet podobno kot oba prej omenjena tekmeca) togo polico. Tudi v i20 jo je moč namestiti v dva položaja. Povsem v dno ali privzdignjeno, kjer tvori s poklopljenim, po tretjinah deljivim naslonom praktično povsem ravno dno skupnega prtljažnika. Piko na i prilagodljivosti in uporabnosti prtljažnika pa primakne še zanimiv koncept vpetja police osnovnega prtljažnika s posebnima vodiloma. Ko police ne rabimo, jo lahko zelo preprosto in na meni doslej še nikjer viden način preprosto zadrsaš ob hrbtišče naslona zadnje klopi. Pametna rešitev.
Comfort in Sport
Naslednje področje, na katerem me je i20 prijetno presenetil, je njegova mehanika. Izkazalo se je namreč, da i20 ni dinamičen in všečen samo na videz, ampak tudi med vožnjo. Njegovo podvozje je nastavljeno bolj togo stran, kar 17-palčna kolesa še poudarjajo, a vsega skupaj vseeno ni toliko, da bi lahko govoril o neudobnem avtu. S tem je ravnovesje med udobjem in togostjo res bolj po godu dinamično navdahnjeni vožnji, a sem sam z njim vseeno brez težav shajal tudi med vsakdanjo uporabo. In četudi se s stališča nastavitve vzmetenja lahko kosa z najbolj dinamičnimi med sebi podobnimi, mu malo zmanjka pri povratni povednosti volana. Električna servo-podpora slednjega je v načinu Comfort izrazita in zato namenjena lahkotnemu sukanju volana pri mestnih potepih. Preklop na način Sport sicer nudi več odpora pri sukanju, a tudi takrat ne morem govoriti o bistvenem izboljšanju povratne povednosti volana.
Dve dobrodošli nadgradnji
Pri opisu mehanike pa nikakor ne morem mimo motorja. Ali, bolje rečeno, motorčka. Govorim seveda o litrskem turbotrivaljniku T-GDi. V i20 je na voljo v 100- in 120-»konjski« izpeljanki, pri čemer je bila v testnem primerku vprežena šibkejša opcija. Gre za mehansko enak izdelek, kakršen je gnal manjši i10 1.0 T-GDi N-Line nekaj mesecev nazaj. Vse ugotovitve, zapisane ob i10, do potankosti držijo tudi v primeru i20. Da se torej ne ponavljam, predlagam, da se za dodatne podrobnosti s klikom premaknete do predhodnega zapisa.
Dve dobrodošli nadgradnji pogonskega sklopa v i20, glede na i10, pa sta: večjemu bratu so Korejci namenili šeststopenjski menjalnik namesto petstopenjskega, preklop med voznima načinoma Comfort in Sport pa tokrat vpliva tudi na odzivnost trivaljnika. Pri tem sem opazil, da mi je športnejši način med dinamično vožno skozi ovinke bolj odgovarjal. Zaradi boljše odzivnosti motorčka sem namreč med menjavanji prestav navzdol z medplinom praktično vedno »zadel« popolno sinhronizacijo vrtljajev glavne gredi motorja z vrtljaji vstopne gredi menjalnika, ko mi je na drugi strani v režimu Comfort nekajkrat »zmanjkalo« kakšnih sto ali dvesto minutnih vrtljajev do popolne sinhronizacije.
Že vajen
Mislim, da je moje zadovoljstvo nad Hyundaijem i20 1.0 T-GDi 100 Impression do te točke že dovolj jasno. Glede na všečnost celotnega paketa se mi zdi, da upravičeno. Bi pa na tem mestu vseeno izpostavil dvom o smiselnosti »metanja« denarja v obilico opreme namesto v boljši motor. Vsekakor se strinjam, da je paket Impression sila všečen in res dobro založen, a bi sam z lahkoto segel vsaj eno stopničko (če ne celo dve) navzdol in namesto tega izbral 120-»konjsko« motorizacijo. Osebno mi namreč bistvenovečji nasmešek izriše zmogljiv motor kot pa postavka, dve ali tri pri opremi. Ja, vem, marsikomu se zdim s tem pristopom čuden, a se s tem nikakor ne obremenjujem, saj sem se že navadil.
Besedilo in fotografije: Peter Humar.
Mnenja uporabnikov
26 komentarjev za "Bolj privlačen"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Sredinski zračniki pihajo ali v koleno ali v glavo .. Od kje jim ideja da so pri višini kolen, kr neki ej
Vzbujanje čustev? Verjamem, da so hyundai dobri avtomobili, ampak ta i20… odzadaj mi jr nasploh eden najgrših kar jih je možno kupiti odznotraj pa tudi izgleda, vsaj meni osebno, zastarelo. Kljuke bi recimo lahko bile v barvi kroma ali nekaj takšnega, volan mi izgleda kot v 10 ket starem avtomobilu, da ne omenjam zračnih rež. Tudi novi polo mi je veliko lepši od tega. S tucsonom so pa kar zadeli recimo .
Bi rekel, da si dokaj dobro zadel splošni vtis. Sploh glede notranjosti je skoraj popolnoma to, kar bi jaz napisal. Mogoče še ne toliko zelo zastarel izgled notranjosti, kot občutek cenenosti, nižje-cenovnosti. Podoben problem ima Ford, zunaj izgleda super, znotraj pa razočaranje. Ne vem točno zakaj se niso raje zgledovali po Tusconu?
Zunaj pa mi sploh ne deluje tako slabo. Izgleda izredno dinamično in ob enem prikupno. Ima dušo. Edino, kar resneje zmoti, je rahlo nedodelana maska ter malenkost preveč raztrgane luči zadaj. Nekje je treba imeti mejo in tukaj bi celo prav prišlo, da bi za kratko zraven spustili Robija. Ampak nikakor ne več, kot za dve sekundi!
Dajte že nehat težiti s tem “sistem Lane Assist si ne zapomni zadnje nastavitve” ker je to pač zahteva EU in velja za vse nove modele. Čudno da ne napišete tudi, da vas moti da si ESP ne zapomni zadnje nastavitve.
Dvomim, da je to zahteva EU. Imaš določene nove avtomobile, ki si zapomnijo zadnjo nastavitev.
Očitno bo kmal normalno 30k vstopna cena za takle avto, 40k za golf rabbit, folk bo pa še plaču
Več kot tri mesece nazaj sem vozil nekaj I 20 N z 200KM, pa me čudi, da jih še ni v Sloveniji….
Za tak avto placas zavarovanje kot da si obsojen kriminalec.
Opiši ga na hitro in kakšna primerjava?
Nisem naredil dosti km. Menjalnik fantazija, glas fantazija, lega fantazija…. Nisem pa imel časa za podrobnosti.