Sinonim za gosposko limuzino
Tisti dan, ko v Mercedesovem salonu ne bomo več našli klasične poslovne limuzine, bo verjetno pomenil tudi konec avtomobilizma, kot ga poznamo. Omenjena karoserijska izpeljanka namreč že vrsto desetletij dodobra definira enega najbolj imenitnih avtomobilskih proizvajalcev na zemeljski obli, pri čemer velja ravno tista z oznako »E« za (prodajno) najpomembnejšo. Razred E je sicer na voljo tudi kot karavan, terenski karavan All-Terrain, kupe in kabriolet, a se vseeno zdi, da ravno limuzina daleč najbolj izžareva osnovno Mercedesovo filozofijo. To je pač tisti legendarni Mercedesov avtomobil, ki ga boste uzrli tako na direktorskih mestih, kakor tudi na parkiriščih za taksije in (ozaljšane s podkvijo ter štiriperesno deteljico) v garažah zdomcev. Ter nenazadnje tudi na prestižnih ulicah Dubaja in Palm Beacha (različice AMG in Brabus) in v skorajda prav vsakem zaselku sredi Albanije (vse možne generacijske verzije), ki se sicer ponaša z največjim deležem Mercedesovih vozil na glavo prebivalca.
Zadnja oziroma peta izvedba razreda E (W213), ki se je pojavila na cestah pred petimi leti in sloni na 1. generaciji koncernske platforme MRA (na 2. sta zasnovana najnovejši S in C), je prinesla tudi malce bolj dinamično oblikovano zunanjost, zaradi česar naj bi nagovarjal malce mlajšo populacijo. Oziroma vse tiste, ki so jih pred tem precej bolj vzburjali ingolstadtski prstani ter münchenski modro-beli propeler. Roko na srce, po Mercedesovem razredu E so v preteklosti vedno posegali malce bolj – če sem politično korekten – zreli vozniki, kar pa se je vsaj do neke mere spremenilo z zadnjo verzijo.
Lanskoletna kozmetična prenova mu je obenem dodala, podobno kot visoke petke Melaniji, še za odtenek več elegance, pri čemer je postal s svojo zunanjo podobo še bolj podoben monumentalnemu S. Še posebej z zadnje strani, kjer se nahajajo po novem razpotegnjene luči, zaradi česar ga lahko kaj hitro zamenjaš z znamkino najnovejšo admiralsko ladjo. Seveda, če ob tem prej ne preberete oznake na zadku avtomobila, kjer pa se je tokrat bleščala zanimiva kombinacija črk (de). A pozor! Slednje nikakor ne pomeni, da ga izdelujejo v deželi, znani po filozofih, klasičnih skladateljih, eni najbolj sprijenih ideologij 20. stoletja, največjem prazniku piva ter najbolj slavnem porušenem zidu.
Elektro dizelska lokomotiva
Oznaka »de« namreč daje vedeti, da se pod motornim pokrovom skriva sila nenavadna priključno hibridna kombinacija turbodizla ter električnega agregata, ki sicer ni novost v Mercedesovi ponudbi. Omenjeni pogonski sklop je sicer že bil na voljo pred tokratno kozmetično olepšavo, najdemo pa jo tudi pri manjšem razredu C. Na ta način namreč želijo vrli Nemci vsaj še nekaj časa ohraniti dizelski motor pri življenju, preden ga bodo okoljski predpisi dokončno evtanazirali, ter kupcem ponuditi avtomobil, ki je dovolj uporaben tako na Autobahnu (varčen dizel), kakor tudi sredi mesta (električni pogon). Kombinacija, ki je pisana na kožo poslovnežem.
Kakorkoli že, Mercedesov dizelski hibrid je sestavljen iz znanega dvolitrskega štirivaljnika (OM654), ki se ponaša s 194 KM največje moči, elektromotorja z močjo 122 KM, 9-stopenjskega avtomatskega menjalnika ter baterijskega sklopa (kapaciteta 13,5 kWh). Sistemska moč obeh motorjev znaša kar 306 KM, medtem ko je največja navorska vrednost zaradi menjalnika omejena na (še vedno famoznih) 700 Nm. Akumulator sicer omogoča v praksi okrog 40-kilometrski doseg, pri čemer ga boste na domači vtičnici polnili okrog 5 ur (do 100-odstotne napolnjenosti) oziroma okrog uro in pol na 7,4 kW hišni polnilni postaji. Resda pa bi Mercedesovi inženirji lahko opravili v službi tudi kakšno naduro več in se malce bolj potrudili pri vgradnji baterije. Le ta namreč zaseda precejšen del prtljažnika, ki je zmanjšan na smešno majhnih 370 litrov, kar je izjemno malo za skoraj 5 metrov dolgo vozilo. Mercedesova inženirska superiornost? No ja …
V praksi se hibridni pogon izkaže kot zelo odziven ter na trenutke (v načinu Sport), če voznikova noga ni preveč previdna s stopalko za plin, zaradi obilice navora tudi rahlo sunkovit. Podajanje moči je med pospeševanjem izjemno zvezno, zaradi odlične zvočne izolacije pa se zna kaj hitro dogoditi, da boste dodobra kršili tisti člen Zakona o pravilih cestnega prometa, ki govori o najvišjih dovoljenih hitrostih. Še posebej na avtocestnih poteh, kjer se razred E počuti kot Janša v Lepeni.
Mercedesova ikona namreč na daljših (avtocestnih) poteh dobesedno blesti, kjer pride še posebno do izraza doplačljivo prilagodljivo podvozje, ki dodobra zakrije stare grehe cestnih vzdrževalcev. V načinu Sport+ zna tako motorizirana limuzina, ki pospeši od 0 do 100 km/h v pičlih 5,9 s, pokazati tudi nekaj dinamičnega karakterja (izjemno natančen volanski mehanizem), a da kaj hitro vedeti, da to ni njeno osnovno poslanstvo. Nenazadnje že zaradi lastne mase, ki dodobra presega 2 toni (2.130 kg). Za kaj bolj adrenalinskega pač že od nekdaj vemo, da je bolje obiskati AMG-jevo ali pa celo Brabusovo delavnico.
Na relacijskih poteh obenem navduši z izjemno skromnostjo pri porabi goriva, ki jo je v kombiniranem režimu ter s pomočjo rekuperacije energije med zaviranjem (slednje deluje v praksi zelo dobro) moč vzdrževati pod 6 litri na prevoženih sto kilometrov. Izjemno! A če sem povsem iskren, bi sam vseeno rajši poslušal žlahten zven šestvaljnika pod motornim pokrovom, saj nekako bolj spada k avreoli Mercedesove klasike.
Digitalizirana klasika
Kozmetična prenova je prinesla tudi prenekatero novotarijo v notranjosti, kjer si še posebno pozornost zasluži sveža različica multimedijskega sistema MBUX (12,3-inčna zaslona) z izvrstno preglednostjo ter ločljivostjo. Hja, ste kaj drugega pričakovali v teh časih v vozilu premijskega proizvajalca? Omenjeni sistem odlikuje verjetno najboljša funkcija glasovnega upravljanja (Hey Mercedes) v svetu avtomobilizma, ki pa žal tudi v času predsedovanja Slovenije EU še vedno ne pozna našega jezika.
Med novosti spadajo kapacitivna tipala oziroma drsniki na volanskem obroču (glasnost multimedije, nastavitev hitrosti tempomata, ipd.), ki nadomeščajo fizične tipke, kar se sicer sliši sila imenitno, a je v praksi precej manj funkcionalno. Ob znojnih prstih v poletni pripeki je namreč upravljanje z njimi skorajda nemogoče, pri čemer bi znali imeti precejšnje težave s tem že osebki z malce manj nežnimi rokami. Za nič kaj praktično se obenem ne izkaže niti osrednja upravljalna ploščica na sredinski konzoli, ki je precej manj ergonomska od BMW-jevega gumba iDrive.
Omenjene »«pomanjkljivosti« bo voznik sicer kaj hitro odmislil v trenutku, ko se bo potopil v izjemno udoben fotelj, užival ob vrhunskem ozvočenju in odličnem izboru materialov ter poskušal najti kakršnokoli šlamparijo v izdelavi. Obenem tudi potnikom zadaj ne bi smelo biti prav nič hudega (dovolj kolenskega prostora tudi za višjerasle), a si bodo morda želeli malce več centimetrov zgolj pri stopalih.
Srce in duša
Športno uporabni križanci gor ali dol, Mercedesov E – še posebej v limuzinski verziji – bo ostal srce znamke tudi v prihodnje. Še posebej ob pravi motorni (npr. s kakšnim šestvaljnikom) in opremski kombinaciji (npr. z vedno uporabnim zračnim vzmetenjem), ki zna dodobra pogreti voznikovo dušo. Pa četudi te zna vsaj malce stisniti ob srcu, ko pogledaš končno ceno takšnega primerka.
Razred E vsekakor ohranja tudi v novi izvedbi prepoznavni duh znamke iz Stuttgarta, ki uspešno združuje inovativnost, tehnično odličnost in prestižnost. Ter daje tisti neopisljivi pridih nemške odličnosti in kvalitete. Zatorej bo še kar nekaj let viden pred uspešnimi podjetji, na taksi parkiriščih sredi metropol ter v salonih trgovcev z uvoženimi rabljenimi vozili.
Tekst in foto: Urban Acman.
Mnenja uporabnikov
14 komentarjev za "Mercedesova abeceda"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Jaz obliko teh mercedesov imenujem lokomotiva.Samo po barvi luči veš kaj je spredaj in kaj zadaj.
To je “odlika” (pre)mnogih nemških wagnov.
O tem, kako je ta avto spredaj totalno pomehkužen, s strani brez pravega izraza in da je le zadaj “ta prav”, sem že pisal. Ampak na vse zadnje sploh ni važno, saj ima značka tako veliko moč hipnoze, da se zadeva veliki večini zdi tudi iz oblikovnega vidika velik presežek.
To je avto z kvalitetnimi materiali za umirjene starejše (bolj premožne) ljudi, ki jim dodatna znanja nepotrebna plastika nič ne pomeni oz jim je grda
Tem ljudem oblika avta ne pomeni kaj dosti. Pomeni jim statusni simbol, predvsem pa kvalitetna vožnja, ki jo ta avto definitivno ima. Pa da ne bo pomote; estetiko niti približno ne definira zunanja plastika. Ta samo izgled naredi robustnejši in za ta razred in koncept avta bi bila neprimerna.
Filozofija oblike tega avta pa morda celo gre v kontekst s filozofijo kupcev: “Če imaš in si lahko privoščiš, se s tem ne bahaj, saj se boš s tem osmešil in vzbudil dvom.” Ljudje z dolgotrajnim statusom in situiranostjo ne želijo izstopati. To želijo tisti, ki na hiter način obogatijo. Za take so po navadi rezervirani kaki X6 in podobno. Torej ta dolgočasna oblika gre mogoče celo v prid tržni niši. Ampak to še ne pomeni, da je zadeva lepa za videt.
Morda ni drag, najbrž je dober, definitivno je pa grd.
cc09, odlično povedano, ni kaj dosti za dodati.
Se je Robertu Lešniku “zatresla” roka?
Meni se zdi, da se mu vedno bolj trese ta roka. Žal, ampak pred FL je bil precej lepši.
Bi raje rekel, da je bila generacija prej mnogo lepša. Stvari pri MB pa so postale že tako brezoblične, da se ne ve več, kaj je FL, kaj pa nova generacija. Žal.
Redka kombinacija dizel-hibrid. Me pa niti malo ne gane. Kakšen GLC/E coupe pa že.
Ne vem zakaj minus pri ceni.
Itak si ga 80% ljudi ne more privoščit, ostali pa itak ne gledajo na cekine.
Jaz pa pravim da niti ni tako drag.
Je le E klasa, hybride 4×4 …..
Poglejte ceno kakega Q3 ali Q2 pa da malo založen z opremo ……. Pa 4×4 k je 123 60000eur ali več.
Je pa res, da ni avto za “rajao”.
Pač seveda, da je raji nedosegljiv, ampak če pogledamo, da so tudi škode za 50.000e+ potem sploh ni takšne sile. Če že imaš 50.000e keša, ki si ga voljan vržt v pleh, potem gotovo ni problem dodat še 20.000e in vzet MB… Pa tudi oglaševana cena, gotovo že samo ob pozdravu v salonu že dobiš 10% dol…