Mladostna in vihrava s plusi in minusi
Druga generacija kompaktnega Oplovega križanca na prvi pogled obljublja določeno mero prostornosti, a se v notranjosti kaj hitro zavemo, da sedimo majhnem avtomobilu, pri katerem sodobno navihana zunanjost in podatek o medosni razdalji (2,557 m) obljubljata več. Kljub temu se je možno na sprednjih sedežih namestiti dovolj udobno tudi za kakšno daljšo vožnjo, vendar žal predvsem na račun zmanjšanega udobja potnikov zadaj. Preglednost omejujejo majhne površine stranskih oken in zadnjega stekla, zato ni najboljša. Se je pa testni avtomobil na tem področju oddolžil z izbranimi doplačljivimi pripomočki, saj je bila okolica avtomobila pod učinkovitim nadzorom sistema za opozarjanje na mrtvi kot, parkirnih tipal v povezavi z grafičnim parkirnim pomočnikom in panoramske vzvratne kamere. Čeprav od križanca v tem razredu ni pričakovati prostorskih čudežev v prtljažniku, osnovnih 350 litrov povsem zadostuje za vsakodnevne potrebe, za daljša potovanja dveh oseb pa bi prav prišla tudi možnost pomika celotne zadnje klopi.
Usklajena s sodobnimi trendi, z zadržki
Testna Mokka je še dodatno utrdila moje prepričanje, da (tudi le delno) črna barva avtomobila ob omejeni zmogljivosti klimatske naprave v vročih dneh ni najbolj priporočljiva. Že po kratkem postanku na soncu ob ne previsoki zunanji temperaturi je bila notranjost avtomobila s trendovsko črno streho pregreta do te mere, da klimatska naprava, nastavljena na najvišjo stopnjo hlajenja, enostavno ni uspela zadovoljivo ohladiti avtomobila.
Dostop v notranjost otežujejo visoki pragovi, ki zahtevajo konkreten dvig noge. Tudi odpiranje prtljažnih vrat brez ključa je poglavje zase, saj bi za iskanje temu namenjenega stikala na zadku avtomobila lahko razpisali nagrado – nameščeno je na spodnjem robu zadnjega odbijača, poleg kamere za vzvratno vožnjo in osvetlitve registrske tablice. Zato nam v primeru slabega vremena in mokre ceste umazane roke (oziroma vsaj en umazan prst) ne uidejo. Možnost odpiranja s pomočjo tipke na ključu v kombinaciji s polnimi rokami pa več ali manj izniči prednost opcije brezkontaktnega odpiranja.
Notranjost deluje prijetno, kljub temu pa bi splošen vtis izboljšala uporaba mehkejših materialov. Ergonomija voznikovega delovnega prostora je tudi za mojih 180 cm v mejah pričakovanj, z manjšimi odstopanji, kot je npr. položaj stikala za luči, nastavitve višine snopa in jakosti osvetlitve instrumente plošče. Preklop med dnevnimi in zasenčenimi lučmi je deloval brezhibno, prav tako tudi samodejni preklop dolgih luči, ki pa ga je potrebno posebej vklopiti v nastavitvah preko zaslona na dotik. Sistema Start&Stop in pomočnika za ohranjanje vožnje na voznem pasu se da izklopiti z daljšim pritiskom temu namenjenih tipk na osrednji konzoli, vendar – kot v večini novodobnih avtomobilov – žal le do naslednjega zagona avtomobila. Pomočnik za ohranjanje voznega pasu sicer v vožnjo ne posega preveč agresivno, saj po prikazu opozorila šele v primeru, ko ni dovolj hitre reakcije voznika, nežno, a učinkovito popravi smer vožnje.
Za ljubitelje sodobnih tehnologij pa tudi nekaj tipk za konzervativce
Testna Mokka je bila opremljena z doplačljivim sistemom Multimedia Navi Pro z 10-palčnim zaslonom na dotik in povezljivostjo s sistemoma Android Auto in Apple CarPlay. Upravljanje zahteva nekaj prilagajanja, nastavitev in uporabo osnovnih funkcij pa je možno hitro osvojiti brez potrebe po študijski uri priročnika za uporabo. Zmotilo me je okrnjeno upravljanje preko tipk na volanu, preko katerih izbira vira predvajanja občasno deluje nekoliko samosvoje, prav tako pa ni vedno možnosti povratka v prejšnji nivo menijev. Za to je potreben pritisk tipk pod zaslonom ali pa izbira preko zaslona na dotik, kar tudi ob zgolj osnovnem upravljanju odvrača pozornost s ceste. Prostoročno povezovanje s telefonom deluje brezhibno, pozitivno pa me je presenetila kvaliteta zvoka med pogovorom. V okviru pričakovanj deluje tudi povezava s telefonom preko sistema Android Auto, kjer so ob preslikavi telefona na zaslon avtomobila na voljo običajne Google storitve in aplikacije.
Nič manj udobja na račun zmogljivosti
Zvočna izolacija je solidna, za manj hrupa v kabini na račun gum in ceste pa gre najverjetneje zahvala tudi kratkim previsom in namestitvi koles. Zadovoljiva je tudi zvočna zatesnjenost motornega prostora, saj zvok motorja ostaja v mejah normale celo ob priganjanju v višje vrtljaje. Kljub temu se seveda ne moremo izogniti specifičnemu brbotanju trivaljnika, ki bo tiste z letnico rojstva blizu moje spomnila na zvok dvotaktnih motorjev vzhodnonemških znamk, ki smo jih v naših časih še videvali (in vohali) po cestah.
Preizkusni avtomobil je poganjala močnejša različica 1,2-litrskega bencinskega trivaljnika z neposrednim vbrizgom in podporo turbine v kombinaciji z 8-stopenjsko avtomatiko. Motor s 96 kW (130 KM) in 230 Nm navora svojo nalogo opravlja suvereno ter obenem ni pretirano požrešen, zato sem mnenja, da predstavlja optimalno kombinacijo za ta avtomobil. Osemstopenjski klasični samodejni menjalnik s pretvornikom navora izvira iz sodelovanja z japonskim podjetjem Aisin in tudi v tem modelu prepriča z odzivnostjo ter hitrim in udobnim pretikanjem. Menjalnik in motor se izvrstno razumeta, saj v normalnem načinu prestavlja že pri dizelsko nizkih obratih, obenem pa ob potrebi po pospeševanju ni čutiti pretiranega obotavljanja pri izbiri nižje prestave. Nižji navor kot posledica manjše prostornine bencinskega motorja se čuti predvsem ob zaviranju z motorjem in ob vožnji navzdol, kjer je kljub normalnim hitrostim potrebna uporaba zavor večkrat, kot bi si želel. Zadevo ponovno olajša usklajenost motorja in menjalnika, saj tudi v tem primeru menjalnik (ob pomoči tipal in lastne pameti) “bere” voznikove misli in brez potrebe po ročnem poseganju v njegovo delovanje zadrži najnižjo možno prestavo za optimalno zaviranje z motorjem.
Delovanje pogonskega sklopa lahko prilagajamo z izbiro enega od treh voznih načinov (Normal, Eco, Sport), spremembe pa hitro po preklopu občutimo pri spremembi režima prestavljanja, odzivnosti pedala za plin ter posledično tudi pri pospeševanju. Osnovna nastavitev Normal predstavlja neko zlato sredino za vse razmere, ob izbiri načina Sport pa nova Mokka nariše nasmeh na obraz voznika ter nekaj zelene barve na obrazih sopotnikov ob bolj dinamični vožnji po primerno ovinkasti podeželski cesti. Še dobro da je ozvočenje dovolj glasno, da po poti ni treba poslušati komentarjev na to temo. Takoj po vklopu športnega načina občutimo večjo odzivnost in neposrednost pedala za plin ter prilagojeno delovanje menjalnika, ki z izbiro nižje prestave omogoča višje vrtljaje motorja, tako da pravzaprav ni nobene potrebe po ročnih posegih v izbiro prestav. Po drugi strani varčevalno usmerjeni program Eco zaduši vsako željo po hitrejšem pospeševanju, saj se motor prebudi šele takrat, ko desno nogo krepko približamo dnu – ampak takrat že ni več govora o varčni vožnji. Glede na mojo zmernost pri pritiskanju pedala za plin morda tudi zato ob umirjeni vožnji ni bilo opaziti večjih razlik v porabi goriva med načinoma Eco in Normal in gre moj glas definitivno slednji opciji, saj sicer avtomobil deluje preveč zamorjeno.
Vzmetenje je nastavljeno precej trdo, zato ni pretiranega nagibanja, vseeno pa Michelinove Primacy 4, na testnem avtomobilu v dimenziji 215/60/17, dobro opravljajo svojo nalogo in izvrstno sodelujejo s podvozjem glede dušenja vibracij pri vožnji po vsakovrstnih (beri: večinoma luknjastih) slovenskih cestah.
Za konec
Pri Oplu so novo generacijo modela Mokka namenili predvsem mlajši urbani pustolovsko navdahnjeni generaciji ter jim ponudili svežo trendovsko formo z vso potrebno tehnologijo. Zasnovana je na PSA-jevi platformi CMP, ki ji v primerjavi s prejšnjo generacijo modela prinaša nižjo maso in omogoča elektrifikacijo, obenem pa ni več na voljo štirikolesnega pogona. Zatakne se morda le pri ceni, saj bo večina ciljne populacije verjetno pogledovala proti cenejšim alternativam.
Avtomobilizem.com (Besedilo: Matjaž Zupančič. Foto: Urška Radolović.)
Mnenja uporabnikov
9 komentarjev za "Premišljeno sestavljena"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Oplu je prodaja toliko padla, da so komaj 16. med znamkami v Sloveniji… Tudi v evropi se jim je prodaja več kot prepolovila od trenutka, ko jih je prodal GM… Prej je opel veljal za nekakšen nemški renault, kjer si dobil veliko avtomobila za svoj denar, zdaj gredo pa v popolnoma druge vode (bolj mladostniški in dosti dražji), kar je res škoda, da bo še en velikoserijski proizvajalec z dobrim razmerjem med ceno in dobljenim šel “po gobe” v drage nišne modele…
Opel je zdaj lahko samo boljši avto
In to že kažejo novi modeli. Res je bil že čas, da so se rešili GMa.
Mokko sem si sicer včeraj ogledal.
Lušten avto vendar me odvrača prav mali prtljažnik in pa malo prostora zadaj. Drugače pa zelo soliden avto.
hjah… ampak, za razliko od več desetletij konstantnih izgub pod GM-om, odkar so pod Francozi, niso več v rdečuh številkah… in tudi zadnja generacija avtomobilov, Grandland, Mokka in Corsa so zelo spodobni avtomobili in po za sedaj videnem bo tudi nova Astra zelo ok. še sploh pa je fajn, da jim francozi pustijo proste roke pri identiteti in dizajnu…
Če me spomin ne vara, je opla še GM spravil v zelene številke tik pred prodajo, samo jih je potem neka fluktuacija ali nekaj takega malo zmatrala, da niso bili konec leta v zelenem…
Glede dizajna je pa tako, da recimo da se deloma strinjam s tabo, pri tejle mokki je zunanjost ok, notranjost je pa nek zmazek oblikovanja med peugeotom in oplom… Ker prav bode v oči siv oplov volan in ostale sive tipke po kabini, medtem ko je ostala kabina narejena bolj v modernem stilu peugeota… Ne vem, meni je npr. pri 2008 kar se materialov in barv tiče dosti bolj dodelana in posledično tudi lepša (enako pri citroenu, lepo vse v enakem stilu)…
ne bom trdil, ker se ne spomnem več točno… razen tistega velikega hypa, ko je GM zarad konstantnih izgub želel ugasnit še Opla, pa je biu v Nemčiji cel halo in je še Merklca posredovala, da ga niso…
priznam tudi, da si v živo in na otip nisem pogledal še nobenega novodobnega Opla, iz slik se mi pa (za razliko od vozil kakšnega drugega koncerna) zdijo več kot dovolj drugačni od Peugeotov in Citroenov. in tisto kar je daleč najpomembnejše, da imajo kljub praktično identični tehniki, povsem svoj karakter! lih kak dan ali dva nazaj sem na tubi gledal teste električnih “stelantisov” (Moka, C4 in 2008) in več presenterjev je direkt reklo, da je naravnost fascinantno kako so uspeli na popolnoma identični mehaniki (CMP platforma in električno/baterijski sklop) narediti vozila s tako različnim karakterjem in voznimi lastnostmi…
v cajtih pehanja za dobički prek rezanja stroškov s čimvečjo “unifikacijo” komponent in proizvodnih procesov, je to vredno velikega spoštovanja… in nosi upanje, da bo tudi Alfa ostala “alfa” in ne “rebadgean peugeot” in da Lancia ne bo samo “preoblečen DS”
In ko bodo vsi proizvajalci nišni, potem nihče več ne bo nišen 😀 zakriti v sivem povprečju nišnosti.
upravljanje klimatske naprave s fizičnimi gumbi je edina pametna stvar
Samo kaj, ko lahko tudi pri tej Oplovi klimi smeri pihanja v “neavtomatskem” načinu lahko upravljaš samo prek ekrana.