Lomilec

NISSAN QASHQAI 01

NISSAN QASHQAI 02

NISSAN QASHQAI 03

NISSAN QASHQAI 04

NISSAN QASHQAI 05

NISSAN QASHQAI 06

NISSAN QASHQAI 07

NISSAN QASHQAI 08

NISSAN QASHQAI 09

NISSAN QASHQAI 10

NISSAN QASHQAI 11

NISSAN QASHQAI 12

NISSAN QASHQAI 13

NISSAN QASHQAI 14

NISSAN QASHQAI 15

NISSAN QASHQAI 16

NISSAN QASHQAI 17

NISSAN QASHQAI 18

NISSAN QASHQAI 19

NISSAN QASHQAI 20

NISSAN QASHQAI 21

NISSAN QASHQAI 22

NISSAN QASHQAI 23

NISSAN QASHQAI 24

NISSAN QASHQAI 25

NISSAN QASHQAI 26

Mestni nomad

Ko so pred 15 leti pri japonskem proizvajalcu prvič pokazali kompaktnega mestnega križanca, s katerim so želeli nadomestiti svoje dokaj medle predstavnike segmenta C (Almera), so v trenutku zadeli žebljico na glavico. Nissanova interpretacija »Golfa na visokih petah« se je namreč znašla na trgu ravno pravi čas, ko je avtomobilski trg začela zajemati SUV mrzlica, zaradi česar je postal takojšnji hit. Prava pop zvezda (evropskega) avtomobilskega sveta! Zgolj kot zanimivost – Qashqai na svetovnem trgu vseeno ni najbolj prodajan avtomobil z Nissanovim emblemom, ta naslov namreč krepko drži v svojih rokah X-Trail (oziroma Rouge).

Ko je Nissanov križanec, nad čigar imenom so še kako ponosni tam nekje sredi Irana (ljudsvo Kaškajev), lani februarja dobil svojo tretjo generacijsko nadaljevanje, je med ostalimi proizvajalci dodobra završalo. Kako tudi ne, saj je Qashqai pionir tovrstnih vozil, ki je postavil smernice tega novega »skrižanega« podrazreda, v katerem so se sicer v zadnjih 15 letih dodobra namnožili konkurenti (Mazda CX-30, Kia XCeed, Subaru XV, Volkswagen T-Roc, ipd.).

Povsem pričakovano najnovejša Nissanova prodajna uspešnica, ki sicer sloni na koncernski CMF-C platformi, na zunaj ni pretirano revolucionarno spremenjena, temveč ohranja linije predhodnika. Vseeno pa deluje po novem malenkost bolj agresivno (sprednja V-Motion maska ter tanki žarometi v obliki bumeranga namreč ustvarijo precej jezen »obraz«) ter nenazadnje tudi elegantno – še posebej ob kakšnih opcijskih 19-palčnih platiščih. Avtomobil je obenem za odtenek večji od prejšnje generacije (za 3,5 cm v dolžino ter skorajda toliko tudi v širino), na voljo pa je tudi dvobarvna kombinacija karoserije, ki ustvari občutek t.i. lebdeče strehe. Všečno!

Kakorkoli že, nova izvedba Qashqaia izgleda že na zunaj dovolj sveže, da je ne boste zamenjevali s staro ter je obenem eden všečnejših modelov v tem segmentu. Hja, saj kaj drugega mu tako ali tako ne preostane, če se želi obdržati med najbolj zaželenimi križanci na trgu. V tem razredu je namreč zunanja oblika še kako važna! Če ne verjamete, povprašajte voznice prelestnega Evoquea, kaj je bil glavni razlog ob nakupu. Naj vam ob tem namignem, da so jim bile odlične terenske zmogljivosti vsaj toliko važne kot kitajskim oblastem človekove pravice v Tibetu.

Imenitnejši

Še več (oblikovnih) sprememb pa najnovejši Qashqai razkriva znotraj, kjer že ob prvemu stiku sporoča, da je postal precej boli imeniten ter dodelan. Kdor se še spomni plastične sivine prve generacije, ki je prihajala iz Nissanovih salonov med leti 2007 in 2013, bo verjetno dodobra razprl usta. Nenazadnje že zaradi precej bolj žlahtnega izbora notranjih materialov (npr. simpatične obloge armaturne plošče iz »usnja«), solidne voznikove ergonomije ter splošne oblikovne prečiščenosti.

Tradicionalisti bodo navdušeni nad zadostno količino klasičnih upravljal (npr. klimatska naprava, posamezne tipke pri multimediji), modernisti pa nad ravno pravšnjo digitalizacijo (31-centimetrski zaslon digitalnih merilnikov ter odlični 27-centimetrski projicirni zaslon, kakršnega zlepa ne vidiš niti pri precej bolj premijskih izdelkih).

Okej, multimedija bi lahko bila malce bolj dodelana (konkurenca pozna lepše in preglednejše grafične vmesnike), prtljažnik pa izdatnejši. Slednji je s svojimi 436 litri prostornine (kjer je kar nekaj krepkih decilitrov skritih pod dvojnim dnom) ravno še na meji družinsko uporabnega, a je spodobno obdelan ter dovolj prilagodljiv.

Nissanovi inženirji so tokrat poskrbeli za precej bolj tanek stebriček A, kot smo tega vajeni pri tovrstnih križancih, zaradi česar je preglednost navzven boljša. Pohvalno! Obenem se lahko tudi sprednji (a ne zadnji!) sedeži pohvalijo z dovolj izdatno podporo (npr. dovolj dolg sedalni del), česar nismo ravno vajeni pri Japoncih. Vse skupaj nadgradi vsesplošna solidnost na vseh področjih, saj nikakor nimaš občutka, da bi se vozil v babičini kredenci (beri: nič ne škripa ali ječi).

Dizel? Pozabite!

Če se je marsikateri kupec Qashqaia v preteklosti odločil za dizelsko brnenje pod motornim pokrovom, ki je prinašalo sorazmerno nizko porabo ter večjo avtonomijo na daljših poteh, bi znal biti pri novem rahlo razočaran. Pa nič zato! Pri Nissanu so se namreč odločili, da ponudijo zgolj koncernske turbo-bencinske agregate, pri čemer (trenutno) najmočnejšo opcijo predstavlja znani 1,3-litrski DiG-T z največjo močjo 158 KM. Omenjeni motor (koda: HR13), ki je nastal v skupnem sodelovanju z Renaultom, Mitsubishijem in Mercedesom ter opravil v obdobju testiranja več kot 300.000 km v različnih pogojih, je po novem oplemeniten tudi z 12-voltno blago hibridno tehnologijo, kar naj bi doprineslo še k malenkost nižji porabi.

V praksi mali 1,3-litrski motor navduši (v normalnem voznem režimu) z zelo tihim delovanjem ter dokaj zveznim podajanjem moči skozi široko območje vrtljajev (najvišja navorska vrednost je namreč na voljo že pri dovolj nizkih 1.800 vrtljajih ter ne jenja vse do 4 tisočakov). Turbobencinski »žrebci« se v praksi izkažejo za dovolj živahne, pri čemer je (končno!) moč pohvaliti tudi brezstopenjski CVT menjalnik s simuliranimi sedmimi stopnjami, ki deluje tudi med priganjanjem dovolj uglajeno in mirno. Tiste značilne slabosti tovrstnega menjalnika, ko se motor dlje časa vrti z višjimi vrtljaji, kar posledično prinaša večjo hrupnost, odzivnost agregata pa je slabša, so se tako dokončno poslovile z novo generacijo. Pohvalno!

Žal pa je precej manj veselja prinašal pogled na zaslon potovalnega računalnika, kjer se je prikazovala povprečna poraba goriva, ki je le stežka padla pod vrednost 9 l/100 km. Vsekakor preveč!

Novi Qashqai je obenem postal opazno suverenejši med ovinki, pri čemer se zdi, da je njegovo podvozje precej bolj uravnoteženo kot pri predhodniku. Nova platforma je namreč prinesla nižjo maso avtomobila (do 60 kg v primerjavi s predhodnikom) ter za 40% bolj togo karoserijo, posodobljeni pa so tudi ostali elementi podvozja. Pri dvokolesno gnanih verzijah (ter različicah s platišči do 19 palcev) je sicer zadaj poltoga prema, medtem ko imajo 4×4 verzije zadaj večvodilno. Žal tokratni testni primerek ni imel opcije štirikolesnega pogona, ki sicer prinaša različne vozne režime (Standard, Eco, Sport, Snow in Off-Road), s čimer bi pokazal na spolzki podlagi še več suverenosti.

Za več kot korektnega se izkaže tudi volanski mehanizem, ki je dodobra posodobljen, a mu morda vseeno manjka malenkost več igrivosti in natančnosti, da bi se lahko z njim še z večjim veseljem zapodil med ovinki. Kot recimo s kakšno konkurenčno Mazdo CX-30. Ah, pa saj temu Nissanov izzivalec tako ali tako ni namenjen.

Brez popuščanja

Pionir v razredu urbanih nomadov, ki je tlakoval pot enemu najbolj popularnih avtomobilskih razredov, tudi v tretji izvedbi ne popušča. Novi Qashqai je namreč dovolj moderen, moden in všečen, da bo tudi v prihodnje ostal eden najbolj zaželenih modelov tega segmenta. Avtomobil, ki je nekdaj lomil predsodke (beri: avtomobil čudnega imena naj ne bi mogel postati prodajni hit)  tako tudi po novem ostaja lomilec vozniških src!

Le pri ceni bi lahko Nissanovci vsaj malce popustili, saj je že osnovna precej samozavestno nastavljena (dobrih 23 tisočakov). Ravno nizka cena pa je bila v preteklosti eden večjih prodajnih argumentov pri marsikateri voznici. Ne verjamete? Poglejte koliko osnovnih modelov prejšnjih generacij se vozi po cestah. Se jim lahko zaradi tovrstne cenovne politike tudi malce zalomi? V duhu vsesplošne draginje verjetno ne.

Tekst in foto: Urban Acman.