Deljenje sestavnih elementov in platform je za tako velike koncerne, kot je Hyundai Motor Company, mamljivo in iz stroškovnih razlogov praktično neizbežno. Marsikomu, tudi meni, se je ob prvih fotografijah Kie Stonica in Hyundaija Kone zdelo, da gre za identičen avto, zapakiran v dve različni zunanji lupini. No, Korejci so svoje delo vendarle naredili precej bolj korenito, kot se zdi na prvi pogled. Kia je tako praktično v vseh pogledih manjši, lažji in na splošno šibkejše motoriziran avto. Na prvo žogo se sicer morda zdi, da razlike v milimetrih in kilogramih niso tako zelo velike, a deluje Kona tehnično naprednejša, bolj dovršena in vsesplošno bolj prepričljiva od Stonica.
Skoraj rekordno prostoren
Ob točno dva centimetra daljši medosni razdalji ima Kona v primerjavi s Stonicom tudi 25 milimetrov daljšo skupno dolžino karoserije. V Koni je za voznika in sovoznika s centimetri dobro poskrbljeno, pri čemer niti vanj vgrajeno strešno okno ne povzroča nikakršnih preglavic. Tudi v drugi vrsti sedežev deluje Kona, za ta avtomobilski razred in zunanje mere, prepričljivo. Sam sem namreč tja uspel povsem spodobno posesti svojih 184 centimetrov telesne višine.
Že res, da o kakšnem prostorskem razkošju vendarle ni govora, a je za tretjega in četrtega potnika, glede na nekatere konkurente, v malem Hyundaiju poskrbljeno s skoraj rekordno prostornostjo. Da je to, glede na zunanje mere avta, inženirski dosežek, priča dejstvo, da je bil testni avtomobil opremljen s strešnim oknom, pri čemer so Korejci strešno oblogo uspeli usločiti okoli njegovega mehanizma tako da sem se sam zadaj z vrhom glave sicer dotikal stropa medtem, a v podobno opremljenih tekmecih zame tam praviloma manjka več centimetrov višinskega prostora.
46 do 181 litrov več
Konin naskok nad Stonicom se nadaljuje v prtljažniku. Ta je z najmanj 378 in največ 1.316 litri od Stonicovega (332 – 1.135 l) prostornejši za 46 do 181 litrov. Nakladalni rob je »SUV-ovsko« višji, a je zato dno prtljažnika z njim poravnano. Godi tudi po tretjinah deljiv in zložljiv naslon sedežne klopi, ki tvori z dnom osnovnega prtljažnika praktično povsem ravno dno.
Z limeto nad črnino
Za razliko od kakovostno obdelanega prtljažnika, delujejo v Konin potniški predel kabine vgrajeni materiali manj prepričljivo. Tam so namreč Korejci uporabili razmeroma veliko trde plastike, ki z obilico črnine v osnovi tudi ne navdušuje pretirano. V mojih očeh so v testnem primerku monotonost uspešno razbijali kontrastni vstavki limetine barve – zelo podobne tisti, s katero je bila prekrita tudi Konina zunanjost. Všečnost konkretne barve je seveda stvar osebne izbire, a v zagovor Hyundaiju lahko povem, da so kontrastni dekorativni elementi lahko tudi rdeče, sive ali oranže barve, pri čemer sta slednji povezani z dodatkom usnjenih sedežnih prevlek, ki ceno doplačila za barvni paket jasno »rahlo« dvigne.
Projicirni zaslon tako in drugače
Za volanskim obročem bo voznik cenil dobro nastavljivost svojega delovnega mesta, dobro splošno ergonomijo s priročno nameščeno glavnino stikal in gumbov. Že skoraj pregovorno korejsko »skrito« nameščena je peščica stikal levo ob volanskem drogu. Na srečo so to stikala, po katerih bo voznik le redko posegal mednje pa je umeščeno tudi stikalo za vklop in izklop projicirnega zaslona.
Dodatek, v katerem sam tudi v primeru najboljših in najdražjih izvedb nekako ne vidim prave dodane vrednosti, so proizvajalci z vpeljavo cenenih izpeljank v mojih očeh še dodatno razvrednotili. Pri dražjih se podatki zrcalijo dejansko na vetrobranskem steklu, pri cenenih izpeljankah pa temu služi mali ločen zaslon, ki ob vklopu izstopi iz zgornjega dela armaturne plošče. Fizikalno logično je, da so prikazani podatki pri cenejših izpeljankah navidezno bližje kot pri dražjih, s čimer je bistvena prednost, ki jo zagovorniki pripomočka v imenu varnosti potiskajo naprej, manjša. Sam niti nisem tako zelo »alergičen« na bližino izpisa, me pa moti, če je ta prikazan na nehomogeni podlagi. Tudi v Koni je bilo temu tako, saj so podatki slabše berljivi ravno zaradi njihove “lokacije” na prehodu med pokrovom motorja in armaturno ploščo.
Top Kona
Poleg najbogatejšega paketa opreme Impression je bila testna Kona oplemenitena tudi z najzmogljivejšo motorizacijo. Trenutno sta sicer res na voljo samo dve, vstopna 1.0 T-GDI s 120 »konji« ter najmočnejša 1.6 T-GDI s 177 »konji«, kasneje pa se jima pridruži še 1.6 CRDi. A kar dotično Kono umešča med peščico prepričljivejših malih cestnih terencev, je združitev zmogljivega bencinarja s štirikolesnim pogonom TOD in samodejnostjo menjalnika DCT. Stonic se mora po drugi strani v najboljšem primeru zadovoljiti z litrskim T-GDI-jem, z željo po samodejnem menjalniku in štirikolesnem pogonu v Stonicu pa so vas Kiini prodajalci prisiljeni poslati h konkurenci.
Kio na stran …
… vrh Konine ponudbe deluje iz stališča suverenosti pogonskega sklopa izredno prepričljivo, saj sam nisem naletel na okoliščine, v katerih bi si želel v njej več česarkoli. Motor prepriča s kultiviranostjo teka, dobro prožnostjo, veseljem do vrtenja do rdečega polja, menjalnik pa z vklopljeno vedno pravo prestavo. Enako deluje prenos zajetne konjenice in navora v vseh pogojih učinkovito, z neurejeno ali zasneženo podlago pa sem se z lahkoto spopadel z »zaklepom« sredinske sklopke štirikolesnega pogona TOD, ki razdeli pogon med obe osi v razmerju 50 : 50. V tovrstnem izdelku je o mehanskih zaporah spredaj in zadaj seveda utopično razmišljati, a verjamem, da zmore Kona na cesti in/ali brezpotjih bistveno več, kot si ji bo povprečni uporabnik drznil »vreči pod kolesa«.
Spogleduje se s »civilnimi športniki«
Ob vsesplošni suverenosti Kone 1.6 T-GDI 4WD DCT7 me je med vsakodnevno vožnjo zmotila samo razmeroma trda nastavitev njenega vzmetenja. Zaradi njega so potniki podvrženi izdatnejšemu zibanju in tresljajem, kot bi si jih sam želel. Čeprav se tako motorizirana Kona spogleduje s »civilnimi športniki«, bi si sam vseeno želel več udobja v vožnji, celo morda na račun nekaj manjše suverenosti med ovinki, ki vsaj v mojih očeh ni ravno visoko na spisku prioritet uporabnikov tovrstnih avtov.
Tudi kupci šibkejših bi
Upam, da ste iz zapisanega uspeli razbrati, da je Kona bistveno zrelejši avto od koncernske konkurence. Sam pravzaprav vidim Stonica veliko bolj kot višje nameščenega Ria, kar pravzaprav tudi je, Kono pa kot pravega cestnega terenca, ki se z lahkoto kosa z vsakim tekmecem. Na osnovi tega je jasno, da Korejci zgodbo o uspehu, ki so jo leta nazaj začeli pisati s Santa Fejem, prepričljivo nadaljevali s Tusconom, zdaj dokončno utrjujejo z najmanjšo, a vseeno izredno prepričljivo Kono.
Ni kaj, kristalno jasno jim je, kako narediti prepričljiv izdelek. Zdaj morajo samo še zrahljati politiko omejevanja kombinacij pogonskih sklopov. Sam sem namreč trdno prepričan, da so tudi kupci šibkejših motorizacij želji samodejnosti menjalnika in/ali štirikolesnega pogona.
Besedilo in fotografije: Peter Humar.
Mnenja uporabnikov
10 komentarjev za "Odločno drugačna"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
https://www.youtube.com/watch?v=sMc0bnJA-xs
Žal ima konkurenca boljše motorje (bencinske) ki porabijo manj goriva.
8,5 jim je porabil na testu. Meni se zdi dober rezultat. 1570 kg in 177 konjev. pa 4wd.
Najbrž je pod konkurenco mislil na porabo pri TSI motorjih..tisti pa res malo porabijo, če so pa večino časa parkirani pri mehaniku.
Ne, mislil sem na suzukijev 1.0T ali 1.4T ali od Forda 1.0 T in 1.5T
se bom ponavljal: skoraj 30 jurjev pa nima dandanašnji osnovne opreme niti za doplačilo
Jih ne rabi za tipe strank oziroma kupcev! Ker je 4×4 jih bojo kupovali gošarji pa hribovci.
za take je osnovni duster pa lada niva
Motiš se! Večina ex članov CKPKS ima še veliko €€€€ na zalogi!
Pha, veliko trde črne plastike ??? Ako bi pa imel Alcantaro in brušen aluminji pa ceno 44.500€ bi bil pa predrag!