Izganjalec Pand
Če se nikakor ne morete spomniti, kajšna je bila videti prva generacija Suzukijevega Ignisa, ki se je pojavila na trgu leta 2000, niste prav nič zamudili. In niti ne zapravljajte časa z iskanjem po Wikipediji, saj – razen imena in dimenzij po merah (malce večjih) japonskih parkirišč – nima nič skupnega z novo izvedenko. Mali križanec, ki se naslanja na koncept iM-4, je namreč toliko drugačen od svojega »originala«, da ne bi bilo prav nič čudnega, če bi bila na njegovi maski celo značka kakšnega drugega proizvajalca. Celo Fiatova ne bi delovala prav nič tuje …
Vendarle pa se novi Ignis vseeno ponaša z nekaterimi dovolj prepoznavnimi Suzukijevimi elementi, pri čemer so še najbolj vidni na sprednjem delu, ki dodobra spominja na Vitaro. Malce manj očitne pa so tri poševne črte na zadnjem stebričku (ter na osrednji kozoli v notranjosti), ki so si jih sposodili iz modela Cervo, za katerega zgolj največji ljubitelji znamke iz Hamamatsuja ter kustos v Suzukijevem muzeju vedo povedati, da je obstajal v 70-ih letih preteklega stoletja.
In že zaradi tega je potrebno japonske oblikovalce tokrat dodobra pohvaliti, da so se s tovrstnimi retro detajli resnično potrudili, česar pri njih v preteklosti nismo bili ravno vajeni. Hkrati si lahko oddahnemo, da si za vzor niso vzeli »legendarnih« modelov Liana in Wagon R! Vseeno pa je le potrebno priznati, da so sicer precej simpatičnega Ignisa obdelali na zunaj zgolj na »tričetrt«, saj je zadek narejen precej na hitro oziroma tako, kot da oblikovalci ne bi bili plačani v celoti.
Kakorkoli že, mali Suzukijev križanec s svojo polterensko opravo ter možnostjo štirikolesnega pogona predstavlja eno redkih tovrstnih malih »gorskih kozic« v ponudbi, kjer mu edino resnejšo konkurenco predstavlja zgolj Fiatova Panda 4×4. Pri tem lahko na ostale treking malčke, ki se v praksi bojijo že malce bolj konkretnega makadamskega cestišča (npr. Volkswagen Cross Up!), raje pozabite.
Mali prostorski čudež
Le 3,70 metra dolgo vozilce v prvi meri nagovarja vse tiste voznike, ki se vsakodnevno preganjajo po ozkih hribovskih poteh (beri: poštarje, veterinarje, lovce, patronažne sestre ter gozdarje s stilom), kjer je velikost avtomobila prej ovira kot prednost. Pri tem niti ni potrebno, da so omenjeni osebki manjši od 1,70 metra! Ne, novi Ignis ponuja v svoji notranjosti zadovoljivo dovolj prostora (tudi na zadnjih sedežih!) ter deluje znotraj precej večji, kot to obljubljajo njegove zunanje mere. Okej, le malce bolj krepko raščeni hostarji se bi znali z rokami in rameni večkrat dotakniti med vožnjo, kot bi jim bilo to povšeči, saj je Ignis v širino – povsem pričakovano – bolj skopo odmerjen.
Ignis bi znal poleg prej navedenih služb navdušiti tudi prenekatero nežno dušo, ki išče uporabno malo mestno vozilce, saj se ponaša z dovolj modno okrancljanim notranjim intererjem, da se mu nikakor ni potrebno skrivati pred Twingom, Aygom, Up!-om in drugimi. Mali Suzuki (pa pri tem ne mislim na frigidnega Celeria!) namreč niti pod razno ne spada med tista racionalna delovna vozilca, ki so na svetu zgolj zaradi tega, da bi s svojo nizko ceno skakala v zelje raznim Daciam.
In ne le to! Novi Ignis namreč ponuja ob najbogatejšem opremskem paketu Elegance tudi nekatere precej neobičajne elemente, ki jih do sedaj nismo prav pogosto videvali v tem avtomobilskem razredu (LED žarometi, brezstični ključ, navigacija, ipd). Žal pa med njimi ni mogoče najti tako samoumevnega pripomočka, kot je dežni senzor niti (navkljub kameri) zadnjih parkirnih piskačev. A če sem povsem iskren, ob dolžini avtomobila, ki bi ga verjetno lahko naložili celo na keson kakšnega poltovornjaškega Chevroleta Silverado HD, omenjeno pomagalo verjetno potrebujejo zgolj slepi …
Prižgi moj ogenj*
Čeprav imajo Suzukijevci v svoji ponudbi tudi dvokolesno gnanega Ignisa, bi bil nekako kar greh, če kupci ne bi posegli po zmogljivejši verziji z napisom AllGrip. Še posebej zaradi tega, ker že dokaj dobro opremljena štirikolesno gnana različica (opremski paket Premium) stane izjemno konkurenčnih 12.350 evrov. Kar je celo manj od primerljivo opremljene Fiatove Pande.
Nenazadnje se mali Ignis ponaša s hvalevrednimi 18 centimetri odmika od tal ter precej dobrodušno odmerjenim vstopnim in izstopnim kotom, zaradi česar zna priplezati vse do tam, kamor si večji SUV niti pod razno ne upajo. Dodatno pomoč predstavljata še sistem za nadzor spusta ter sistem za nadzor oprijema pogonskih koles, ki na spolzkem zaustavi kolo brez oprijema ter prenaša pogonsko moč na drugo kolo. Pohvalno!
Za dovolj radoživega se izkaže (trenutno) edini agregat v ponudbi, ki navkljub temu, da se ne ponaša z (modno) turbino, ponuja dovolj iskrivih občutkov. Tudi na strmih gorskih poteh, da ne bo pomote, 1.2-litrski bencinski motor je namreč dovolj delavoljen že pri nižjih vrtljajih ter se rad zavrti tudi proti rdečemu polju, ki se prične malce nad vrednostjo 6.000. Navkljub petim (a precej natančnim in mehko pretikajočim) prestavam ter nezanemarljivemu številu avtocestnih kilometrov, se Ignis ni izkazal za pretirano požrešnega. Še k sreči, saj ob zgolj 30(!)-litrskem rezervoarju to ne bi bilo najbolj prijetno!
Simpatična alternativa
Če je v razredu malih štirikolesno gnanih avtomobilskih miniatur dolgo časa kraljevala Fiat Panda, sedaj ponujajo tudi pri japonskem Suzukiju izjemno simpatično alternativo. Japonski proizvajalec, ki v zadnjih letih doživlja pravo malo renesanso ter dodobra pomlajuje svojo celotno modelno paleto (da, tudi legendarnega Jimnyja!), tako z novim Ignisom vstopa v segment, ki je pri ostalih znamkah kar preveč zapostavljen.
Nenazadnje bi tovrstnega »Jägermeistra« pričakoval vsaj še pri kakšni Škodi (če že pri Volkswagnu ne), Daciji ter pri nekaterih tradicionalnih specialistih za terenska vozila (npr. kakšna Jeepova različica Fiatove Pande). Konec koncev je že tokratni zimski preizkus pokazal, da so lahko tovrstna štirikolesno gnana vozil(c)a še kako uporabna med populacijo – pa četudi niste jager, veterinar ali farovški župnik.
Tekst in foto: Urban Acman.
* Ignis – ogenj (lat.)
Mnenja uporabnikov
17 komentarjev za "Iskriv in zmogljiv"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Japonci še znajo naredit kakšen vizualno všečen avto? Z izjemo kakšne mazde…
Jaz bi izbral 4×4, saj so tudi okoli 12k, tale je full optional. To imaš potem očitno za dvajset let pri hiši. Pa še ukradel ti ga ne bo noben.
Dežni senzor je zakon in jaz ne maram avta brez tega prav tako ne brez auto prižiganja luči oz še bolje tudi dolgih.
14k€ se mi zdi ok cena za to in še nekaj popusta si bi izboril, ampak meni te vrste avtomobilov niso všeč.
Jaz ne razumem, Če že ima pred ogledalom, senzor za svetlobo (luči) in senzor naleta, zakaj za boga niso še dodali senzorja za dež, koliko pa si se podražil avto zato ? 100eur, več nebi smel pri max. stopnji opreme.
Imam oba senzorja in samo lahko rečem; vsiljujejo nam avtonomna vozila pa še pri takšnih navadnih senzorjih nimajo poštimano, kot bi bilo potrebno. Prepočasen odziv, včasih se jim meša…
Jaz sicer nimam takih iskušenj. Recimo za dežni senzor sem lahko sam prilagajal odzivnost. Mislim, da so 4 stopnje odzivnosti. Auto prižiganje luči pa je delalo bp oz mogoče se mi je zdelo včasih prehitro, ampak je bolje kot prepozno, zato me ni motilo
Ja, 4 stopnje, pa kljub temu. Senzor za dolge luči pa me najbolj moti, če voziš hitro, je prepočasna odzivnost, poleg, da včasih pričakuješ, da bi lahko vklopil dolge, on pa ne “misli” tako.
Meni senzor za dolge luči dela zelo dobro in sploh ne menjam več sam luči, senzor za dež pa je tako tako, včasih ok drugič mu moram malo pomagat, toda tako je bilo tudi pri vseh avtih , ki sem jih imel do sedaj, ne vem ali pri kakšen ta dežni senzor dela 100%.
Dezni senzor zahteva brezhibno steklo (brez pikic od kamenckov) in pa dobre brisalce. Potem lahko recemo, da deluje OK.
Pomanjkanje dežnega senzorja je za mene bolj plus, meni se ta pripomoček zdi totalno brezvezen.
Možno da je rit odsekana zaradi Indijskega trga?
Skorej 15 jurjev za tole škatlo???
Ti voziš Dacio, da ti je toliko denarja za 4×4 Suzuki preveč?
ne!