Osvežitev

SUZUKI S-CROSS 01

SUZUKI S-CROSS 02

SUZUKI S-CROSS 03

SUZUKI S-CROSS 04

SUZUKI S-CROSS 05

SUZUKI S-CROSS 06

SUZUKI S-CROSS 07

SUZUKI S-CROSS 08

SUZUKI S-CROSS 09

SUZUKI S-CROSS 10

SUZUKI S-CROSS 11

SUZUKI S-CROSS 12

SUZUKI S-CROSS 13

SUZUKI S-CROSS 14

SUZUKI S-CROSS 15

SUZUKI S-CROSS 16

SUZUKI S-CROSS 17

SUZUKI S-CROSS 18

SUZUKI S-CROSS 19

SUZUKI S-CROSS 20

SUZUKI S-CROSS 21

SUZUKI S-CROSS 22

SUZUKI S-CROSS 23

SUZUKI S-CROSS 24

SUZUKI S-CROSS 25

SUZUKI S-CROSS 26

SUZUKI S-CROSS 27

SUZUKI S-CROSS 28

SUZUKI S-CROSS 29

SUZUKI S-CROSS 30

Obsežna posodobitev

Ko so pri japonskem proizvajalcu iz Hamamatsuja, ki je sicer svetovni javnosti precej bolj znan po motociklih, pred devetimi leti prvič pokazali svojega športno uporabnega križanca z oznako S-Cross, je bilo v trenutku jasno, da gre za izdelek, pri katerem ima vsakodnevna uporabnost precejšnjo prednost pred modnim lišpom. Na to je kazal s svojo dokaj nerazburljivo zunanjo obliko, ki je le stežka izžarevala kakršnokoli ljubkost ali celo erotičnost. Petdeset odtenkov dolgočasne sivine, torej!

Zato so morali Suzukijevi risarji pri drugi generacijo svojega drugega največjega modela SUV (na voljo je namreč še »Toyotin« Across) krepko nabrusiti svoje svinčnike, da bi ustvarili vsaj malce bolj drzno oblikovanega naslednika. Kar pa jim je v dobršni meri tudi uspelo! Tako se je dodobra otresel oblikovalskih vezi s prvo izvedbo Nissanovega Qashqaja, ki mu je bil več kot očitno precejšnja oblikovna inspiracija.

A da ne bo pomote, pri najnovejšem S-Crossu strogo tehnično gledano niti ne gre za povsem novo modelno generacijo (s prejšnjo si namreč deli podvozje, motor ter prenekateri notranji element), temveč zgolj za obsežno osveženo prvo izvedbo. Kar pa niti ne predstavlja pretirane pomanjkljivosti! Nenazadnje se je lahko že njegov predhodnik pohvalil z nekaterimi lastnostmi (odličen 4×4 pogon, uporabna in dovolj prostorna notranjost), ki bi lahko bile za vzor tudi prenekateremu novodobnemu športno avanturističnemu »manekenu«.

Kakorkoli že, S-Cross je postal na zunaj precej bolj možat in nastopaški, na kar kaže že njegova precej bolj monumentalna sprednja maska, ki bi jo lahko uzrli tudi na kakšni Toyoti. Obenem pa je obdržal skorajda identične mere predhodnika (4,30 metra v dolžino, 2,60 metra medosne razdalje) ter notranjo arhitekturo. Okej, pri slednji se vseeno najdejo – povsem pričakovano – tudi določene modernejše rešitve.

Retro scena

Verjetno ni potrebno detajlnejepodrobneje razlagati, da prva generacija S-Crossa, ki je na svet privekala leta 2013, tudi znotraj ni prinašala kakšnih estetskih presežkov. Kar pa niti ni bil njegov namen, da ne bo pomote! Saj je raznoraznih tabernakljev na kolesih tako ali tako že preveč na trgu.

Vseeno je naslednik deležen izboljšav, ki pa so vidne zgolj in samo pri osveženih merilnikih ter posodobljeni multimediji, ki se pri najbogatejšem paketu Elegance ponaša z 9-palčnim zaslonom. In to je to. Okej, za pikolovce je potrebno še omeniti rahlo spremenjen osrednji del armaturne plošče, ki je lahko po novem oblečen v umetno usnje, ter spremenjeno sedežno oblazinjenje.

Vse ostalo je tako znano že iz predhodnika, v katerem so bile tudi posamezne rešitve (npr. neergonomsko in na trenutke tudi nevarno upravljanje potovalnega računalnika med merilniki), ki bi morale že pred desetletjem odromati na smetišče zgodovine. Res pa tovrstne malenkosti ne pokvarijo celotne slike, saj se S-Cross lahko pohvali z zelo dobro ergonomijo, vzorno preglednostjo navzven ter zadostno količino fizičnih gumbov (npr. za klimatsko napravo). Pri čemer gre verjetno za enega redkih novodobnih avtomobilov, v katerem lahko miže vklopite dvostopenjsko gretje sedeža.

Nova generacija je bila obenem deležna nekaterih elementov, ki ste jih v predhodniku zaman iskali (npr. nadzor mrvih kotov, 360-stopinjska kamera), žal pa se je neznano kam izgubilo samozatemnitveno ogledalo. In zakaj za vraga si niso sposodili volanskega obroča iz Swifta, ki precej lepše sede v roke, obenem pa se ponaša še z upravljalom potovalnega računalnika?

Nova multimedija je grafično precej bolj dodelana, meniji so dovolj intuitivni, le odzivnost zaslona ni med tistimi najbolj urnimi. Obenem tudi navigacija deluje na trenutke rahlo zmedeno. In ja, zvočna izolacija je še vedno precej podpovprečna, kar se še kako občuti med avtocestnimi hitrostmi.

Stari znanec

Da gre pri novem S-Crossu v osnovi zgolj za dodobra osveženo prvo generacijsko izvedbo, razkrijejo v grobem že tehnični podatki ter nenazadnje tudi (trenutni) motorni izbor. Pred prihodom hibridne verzije, ki jo bo predstavljala kombinacija 1,5-litrskega prisilno polnjenega bencinskega motorja (102 KM) v navezi z vgrajenim električnim motorjem (33,5 KM), je tako na voljo zgolj znani 1,4-litrski Boosterjet. Vseeno je vredno povedati, da gre pri omenjenemu agregatu, ki je pred časom doživel tudi rahlo modifikacijo (blaga hibridna tehnologija), še vedno za eno boljših opcij v tem razredu, saj navdušuje z elastičnostjo, prožnostjo ter veseljem do vrtenja.

Blago hibridni sistem, ki je dopolnil pogonski sklop pred tremi leti, vključuje integriran zaganjalnik s funkcijo elektromotorja, 48-voltno litij-ionsko baterijo pod sovoznikovim sedežem ter 48-12V DC/DC pretvornik. Z večjo napajalno napetostjo se poveča zmožnost regeneracije energije pri zaviranju, kot tudi asistenca elektromotorja motorju, kar zmanjša porabo goriva in izboljša vozne zmogljivosti. In kaj to prinaša v praksi? Opazno bolj uglajeno delovanje Start&Stop sistema ter izboljšano odzivnost motorja pri speljevanju. Sam bi si želel zgolj za odtenek bolj natančen 6-stopenjski ročni menjalnik oziroma bi raje posegel po opciji 6-stopenjske menjalne avtomatike, ki se je že v preteklosti izkazala za optimalnejšo. Pa še dodatek k ceni ni pretiran (cca. 2 tisočaka).

Vsekakor pa pri nakupu S-Crossa (ter nenazadnje tudi pri njegovi tehnični dvojnici Vitari) nikakor ne prezrite opcije štirikolesnega pogona, ki velja za enega bolj prepričljivih (v tem cenovnem rangu, seveda). Že poznani sistem Allgrip (Haldex sklopka), ki ga je moč preklapljati med tremi oziroma štirimi načini (Auto, Sport, Snow ter Lock, ki zaklene sredinski diferencial), se namreč izkaže na spolzkem za izjemno učinkovitega in je vreden vsakega centa. Nenazadnje to vedo tudi kupci, ki se pri nakupu Suzukijevih križancev v veliki meri odločajo za 4×4 pogon. Obenem omogoča v načinu Sport, pri katerem je zadnji kolesni par deležen za odtenek več motornega navora, tudi nekaj vragolij na kakšnem zasneženem cestišču.

Med vožnjo nikar ne pričakujte, da se obnaša pretirano drugače od svojega predhodnika, ki se je že od samega začetka lahko pohvalil s solidno lego na cesti ter z dobrim požiranjem neravnin. Le volanski mehanizem bi lahko opravil še kakšen dodaten tečaj komuniciranja, saj ne podaja pravih informacij, kaj se dogaja spodaj. Sodobna konkurenca (npr. Škoda Kamiq, Ford Puma) je v tem elementu precej bolj talentirana!

Imun na novodobno norijo

V teh časih, ko si s kakšnim sila imenitnim športno uporabnim križancem ne upamo zapoditi niti po zglajenem makadamskem cestišču, postajajo tradicionalisti, kakršen je Suzukijev S-Cross, sila redki. Škoda! Nova generacija Suzukijevega kompaktnega športnega terenca tako ohranja filozofijo predhodnika, pri katerem sta bili racionalnost in praktičnost precej bolj pomembni kot pa golo nastopaštvo. Avtomobil, ki ne želi povsem slediti novodobnim modnim smernicam. Zakaj jim sploh bi?

Obenem ohranja tudi v teh čedalje bolj norih časih, ko se zaradi pomanjkanja polprevodnikov dražita tako kava, kakor tudi toaletni papir, dovolj konkurenčno ceno, kar velja za pravo osvežitev. Bravo, Suzuki! Ter s tem meče rokavico vsem tistim proizvajalcem, ki zaradi malce bolj modne zunanje oprave ter »neverjetnih« možnosti personalizacij iščejo izgovore, da prekomerno dražijo svoje izdelke.

Tekst in foto: Urban Acman.