Enojajčni dvojček
Zgodba o preznačkanem Yarisu, ki se bo prodajal pod Mazdinim imenom, ima že precej dolgo dlakavo rast na obrazu (beri: brado). Japonski znamki Mazda in Toyota sta namreč že pred leti podpisali sporazum o medsebojnem delovanju, tako pri pogonih, kakor tudi pri varnostnih tehnologijah. Mazda je na ta način prišla med drugim tudi do hibridne tehnologije, saj njena strategija veleva, da imajo v svoji ponudbe vse pogonske opcije (bencin, dizel, PHEV, EV, hibrid).
Proizvajalec iz mesta, ki je doživelo eno najhujših tragedij v zgodovini, je tako pred dvema letoma pokazal svojo interpretacijo hibridno gnanega mestnega malčka, ki je bolj ali manj Yarisov enojajčni dvojček. In da bo zmeda med kupci še večja, so pri Mazdi »originalno« dvojko, ki jo poganjajo klasični bencinski agregati, obdržali v ponudbi. Omenjena poteza sicer ni nič novega v svetu avtomobilizma, saj želijo proizvajalci na ta način prihraniti pri razvoju, čim hitreje predstaviti nov model ter pokriti čim več segmentov trga. Spomnite se zgolj na Renaultov Clio in Mitsubishi Colt v zadnjem času. Ter povsem pozabite na kratkotrajno avanturo med Chryslerjem in Lancio, ki se je končala podobno klavrno, kot projekt trgovskega centra v Stožicah.
V letošnjem letu je najbolj hibridna Mazdina dvojka doživela podobno kozmetično prenovo, kot njen klon z znakom dveh ovalov, ki simbolizirata srce potrošnika in srce korporacije (beri: Toyota). Pri tem so se Mazdini risarji tokrat precej bolj potrudili kot prvič, ko so nanjo natikali zgolj logotipe. Ustvarili so malce bolj samosvoj sprednji del (drugačna odbijača in nova maska), pa četudi jo boste na daleč še vedno zamenjevali s četrto generacijo priljubljenega Toyotinega Yarisa.
Najdi razlike
Še precej več težav s prepoznavo znamke boste imeli v notranjosti, kjer bo zgolj logotip razkril, ali gre za avtomobil proizvajalca, ki ima svoj sedež v Hirošimi ali v 500 kilometrov oddaljenem mestu Toyota (prefektura Aichi). Tako se ne smete čuditi, če boste na kakšnem mediteranskem letališču utrujeni sedli v prvi rent-a-car ter šele po par kilometrih ugotovili, da sedite v Mazdi in ne v Toyoti.
Kakorkoli že, letošnja kozmetična prenova je poskrbela za modernejšo in odzivnejšo osrednjo multimedijo, ki se lahko pohvali s čistejšo grafiko ter večjim zaslonom (10,5 palca). Le pri menijski strukturi, ki ni najbolj intuitivne vrste, bi se lahko še malce pomudili. Osvežitve so bili obenem deležni tudi osrednji merilniki na 12,3-pačnem zaslonu, ki so dejansko preglednejši, medtem ko pri izboru notranjih materialov ni večjih sprememb.
Podobno kot pri Yarisu, je tudi pri Mazdini dvojnici moč ugotoviti, da ponuja znotraj precej manj razburljivih občutkov kot zunaj, saj je prisotne preveč sivine. Kakšni mladosti barvni vložki bi vsekakor znali popestriti omenjeno monotonost. Se pa lahko pohvali s solidno prostornostjo (no, ne zadaj), odličnima sprednjima sedežema ter zadovoljivim številom odlagališč.
Manjšo kritiko si prisluži upravljanje nekaterih funkcij, ki je, po stari japonski navadi, dodobra zakomplicirano. Funkcije za vklop/izklop posameznih varnostno-asistenčnih sistemov so namreč skrite v meniju osrednjih merilnikov, kjer boste vedno preklinjali nad vsakokratnim (obveznim) izklapljanjem opozorilnika za hitrost, saj vas bo spravljal ob živce. Obenem se tudi radarski tempomat ne vklopi, če je menjalnik v načinu B (Brake), kar ni povsem samoumevno.
Prvi Mazdin hibrid
Pri »Toyotini« dvojki gre obenem za prvo Mazdo, ki se ponaša s samopolnilnim hibridnim sistemom. Mazdina poteza, da se povežejo s Toyoto, se je vsekakor izkazala za pravilno. Še posebej, če vemo, da se pri največjem avtomobilskem proizvajalcu vsaj toliko spoznajo na omenjeno tehnologijo kot Ljubljanska nadškofija na denacionalizacijske postopke (beri: izjemno dobro).
A če je prenova pri Yarisu poskrbela, da je dobil med drugim tudi nov hibridni pogon z zmogljivejšim elektromotorjem in izboljšano krmilno programsko opremo, ki sistemsko moč poveča na 130 KM (prej 116), žal omenjene novosti ne boste našli pri Mazdi, v kateri še vedno vztraja obstoječi agregat. A nič ne de! Tovrstna kombinacija 1,5-litrskega trivaljnika, ki je bil sicer razvit iz večjega dvolitrskega štirivaljnika ter dodobra prilagojen (daljše ojnice, večji bati, …), elektromotorja, litij-ionske baterije ter brezstopenjskega e-CVT menjalnika s planetnim gonilom, se namreč izkaže za dovolj učinkovitega.
Kozmetična prenova je sicer poskrbela za izdatnejšo zvočno izolacijo, zaradi česar naj bi bilo v kabini tišje. Brezstopenjski menjalnik e-CVT z zveznim spreminjanjem prestavnega razmerja brez prekinitve pogonskega navora poskrbi za enakomerno brenčanje bencinskega agregata, ki zna biti še vedno rahlo nadležno pri konkretnejših pospeševanjih in pri večjih avtocestnih hitrostih. Sicer je hrup manj moteč, kot smo bili to vajeni pri podobnih hibridih v preteklosti, a je še vedno prisoten. Res pa je vse skupaj kaj hitro pozabljeno ob pogledu na potovalni računalnik, kjer podatek o porabi bencina kaže zelo nizke vrednosti – brez posebnega truda se jih da držati pod vrednostjo 5 litrov na prevoženih sto kilometrov (še posebej v mestu).
In verjetno ni skrivnost, da se tudi Mazdina dvojka z napisom Hybrid na zadku obnaša na cesti podobno kot četrta generacija Yarisa. To pomeni, da je lahko zelo igriva ter ponuja dober občutek tudi med hitreje voženimi manevri. Še posebej zaradi solidnega (a ne odličnega) krmiljenja ter zelo uravnoteženega podvozja. Eden bolj igrivih predstavnikov tega razreda.
Original ali »kopija«?
Podobno kot že pri Mitsubishijevem »Cliu« sem se tudi tokrat spraševal, ali ne bi bilo bolje pogledovati k originalu namesto k Mazdinemu klonu. Vsekakor bo tudi v tem primeru poglavitno prednost pomenila končna cena, pri kateri žal Mazda nima ravno najboljših adutov v rokavu. Za več podpisanih pogodb v Mazdinih salonih bi morala biti cena dvojke še malce nižja od trenutne, saj ni kaj prida nižja od tiste pri Yarisu. Pri čemer boste za ceno tokratnega testiranca našli pri Mazdi celo dva razreda večji CX-30 z nič kaj krajšim spiskom opreme.
Okej, ena izmed prednosti je lahko tudi to, da bo redkejši gost na naših cestah, kar je po drugi strani lahko tudi slabost pri kasnejši prodaji. Vsekakor pa Mazdina dvojka – čeprav v Toyotini preobleki – ostaja eden tistih praktičnih mestnih avtomobilov, ki žal v zadnjem času čedalje bolj izginjajo. Avtomobil, ki ga bomo v prihodnosti vsekakor še potrebovali.
Tekst in foto: Urban Acman.
Mnenja uporabnikov
6 komentarjev za "Podobni obrazi"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Za avto B segmenta, ki v dolžino ne meri niti 4 metre, 30 jurčkov? Resno!?
Absolutno preveč, je pa res, da se da dobit za, recimo, 23 jurčkov tudi.
Izgleda kot majhen Italjanček!
…le da je še grši 😉
Mazda je pogrnila in poginila. Konec je.
Čemu tak komentar?
Gre za edini model znotraj Mazdine flote, ki je dejansko 100% Toyota. Vsi ostali trenutni modeli so plod lastnega razvoja.