Lokalni zastopnik francoske znamke se je odločil pripraviti malo drugačno slovo od tako posebnega izdelka, kot je izpeljanka Mégane R.S. tretje generacije. Samo za slovenske in hrvaške kupce je namreč pripravil omejeno serijo desetih avtomobilov, opremljenih z vsemi glavnimi bonbončki. Öhlinsovim nastavljivim vzmetenjem, Akrapovičevim izpuhom iz titana, Brembovim zavornim sistemom, Recarovimi školjkastimi sedeži ter R.S. monitorjem za spremljanje telemetrije divjanja z njim. Ne bom rekel, da dodatki zvenečih imen niso imeli nobenih zaslug za moj prihajajoči hvalospev Méganeu R.S. 275 Cup, a menim, da gre glavnino zaslug vendarle pripisati oddelku RenaultSport, ki je pripravil fantastičen izhodiščni paket. Sam pravzaprav dojemam omenjene dodatke bolj kot češnjo na torti, ki je že sama po sebi nadvse sočna, slastna in okusna.
Zamajana samozavest
Sam sem se z modelom Mégane R.S. nazadnje srečal pred približno desetimi leti. Tisti je bil jasno osnovan na Méganeu druge generacije, z 225 »konji« in takratnim stanjem tehnike pa name še zdaleč ni naredil takšnega vtisa kot izstrelek z letnico 2016. Že res, da sem bil takrat sam mlajši in neumnejši. Da sem takrat vedel vse o vsem in da sem pokal po šivih od samozavesti.
Danes sem nekaj malega starejši, z ženo in tremi hčerkami odgovornejši in za volanskim obročem posledično predvsem treznejši. Skozi tisoče in tisoče prevoženih kilometrov ter preizkušenih več sto različnih avtomobilov je divjanje skozi ovinke na lestvici prioritet že precej nizko. Ne rečem, da ni prijetno vsake toliko dobiti v roke avtomobil, ki zmore več kot jaz. A opažam, da je takšnih avtomobilov vse več.
Na nek način mi tovrstni projektili (pre)pogosto načnejo samozavest in zbujajo dvom, češ, ali sploh znam še voziti avto? Ne razumite me narobe. Nimam se za kakšnega Hamiltona ali Ogierja, a vseeno menim, da sem nadpovprečen voznik. Toda Renault Mégane R.S. 275 Cup je resno zamajal mojo samozavest v prvih nekaj deset kilometrih preizkusa.
Ne mara me
Že res, da sem pred njim nazadnje vozil avto »na pedale« (beri: z ročnim menjalnikom) kakšna dva meseca nazaj, a Mégane me ni in ni maral. Sprva mi je njegov motor znova in znova ugašal. Kot da ne bi znal več speljevati. Tu je bila še uvodna težava pri menjavanju prestav in iskanju ustreznih »vrat« v sinhronski drobovini menjalnika. Pa »klenkanje« mehanike in pogosto cukanje avta pri vklapljanju težke sklopke. Vam pravim, teh prvih nekaj deset kilometrov sem hotel iti kar nazaj v avtošolo. Daleč od blagodejnega učinka na samopodobo …
Pa začnimo
Potem sem »našel« tipko R.S. levo spodaj ob volanskem drogu. Ta vdahne dvolitrskemu turbobencinarju dodatnih 10 odstotkov moči, občutno izboljša odzivnost in vdahne dodatne »njutne« prožnosti. Postopoma sem se nekako privadil kako in kje »grabi« sklopka, tako da se je spoznavanje fantastičnih zmožnosti Méganea R.S. 275 Cup lahko pričelo.
Ne dopušča polovičarstva
Da je »veliki« R.S. samo spredaj gnan, vemo že dolgo vsi. Da je zmožen skozi zgolj prednji kolesi prenesti zajetno konjenico na cestno podlago tako učinkovito in zanesljivo, si pa nisem mislil niti v najlepših sanjah. V zadnjem času sem vozil že kar lep kupček spredaj gnanih samooklicanih športnikov, s tudi nekaj manj moči (recimo tega) a prav noben ni zmogel tako učinkovito prenesti takšne moči. Seveda prinaša takšna suverenost s sabo tudi nekaj pomembnega drobnega tiska.
Vseeno je
Ne predstavljam si, da bi bil tako učinkovit prenos 200+ kilovatov možen brez zapore diferenciala. Ker se tega še kako zavedajo tudi pri RenaultSportu so jo Méganeu R.S. jasno namenili. In to pravo, mehansko, ne nek elektronski kvazi nadomestek kot v svežem Cliu R.S.. Specifika prave mehanske zapore diferenciala narekuje odločno držanje volanskega obroča. In to z obema rokama! V primeru koriščenja vsega, kar Mégane R.S. 275 Cup zmore, voznikovo polovičarstvo in neodločnost nikakor nista dopustni, saj ju po hitrem postopku kaznuje.
Po drugi strani je voznik v zameno za 100-odstotno osredotočenost nagrajen s 100-odstotnim užitkom. Nadpovprečnost celotnega paketa avtomobila dodatno potrjuje nepomembnost vklopa varnostnega ESC-ja. Ta je namreč lahko povsem izklopljen (dolg pritisk stikala R.S. za Race) ali pa le nekoliko zrahljanih uzd čaka v ozadju nastavitve Sport (kratek pritisk tipke R.S.), saj se v moje »žganje« avta ni vmešal niti enkrat.
Jaz zmorem! Pa ti?
Podobno tudi menjalnik z nežnostjo in uvidevnostjo ne sodeluje pretirano dobro. Veliko bolje se odzove na odločnost, ne zmrduje pa se niti nad grobostjo voznikove desne roke. Takrat sinhronska drobovina pokaže, da je na začetku omenjeno dokaj glasno klenkanje pogonske mehanike povsem normalno. Da sinhronska drobovina brez težav »požre« tudi hitre, odločne in grobe gibe prestavne ročice. In motor. Ta, ko se igla merilnika zasuče mimo meje 5.500 vrt/min, voznika dobesedno izziva. Takrat začne štirivaljnik že skoraj grmeti. Z grmenjem pritrjuje vozniku, da sam zna in zmore ter ga obenem sprašuje, če bo zmogel tudi on.
»Hendikep«
In tako sem prišel do točke, kjer sem bil kakšno leto dni nazaj z BMW-jem M3. Pri štetju in merjenju velikosti »jajc«. Ne, ni me sram priznati. Testisi, ki so se mi od samozavesti še kakšnih deset let nazaj vlekli po tleh, se zdaj skrivajo v udobnem zavetju odraslosti in zrelosti. Ne zanikam. Z Méganeom R.S. 275 Cup sem tistih nekaj kilometrov žganja užival (skoraj) toliko kot z M3 leto dni pred tem. Že samo ta vzporednica je tudi jasna pohvala in pritrditev neverjetnemu dosežku inženirjev oddelka RenaultSport. Česa takšnega od tako zmogljivega spredaj gnanega avta nikakor nisem pričakoval. Žal pa fantastičnost vozne dinamike prinese s sabo »hendikep« na področju vsakodnevne uporabnosti avta.
Nehajmo se slepiti!
Naj bo Mégane R.S. v svoji osnovi še tako družinsko naravnana petsedežna kombilimuzina, se moramo nehati slepiti, da je zares vsakodnevno uporaben. Ja, ja, seveda se najdejo pacienti, ki ga uporabljajo vsak dan, a prepričan sem, da zares uživajo z njim samo kakšni mazohisti. Avto je namreč preprosto pretrd in preglasen za sproščeno vsakdanjo vožnjo. Tudi Recarovi sedeži s sicer fantastično bočno oporo so odlični za med ovinke, a se zaradi slabe ledvene opore izkažejo za neudobne na daljših poteh.
Ja, čuden sem!
Avtomobil s to in ono posebnostjo neprestano obremenjuje voznika in njegove morebitne sopotnike. In če je utrujenost po divjanju skozi ovinke nekako prijetna, to nikakor ne drži za utrujenost po dobro uro trajajoči poti v strnjeni koloni do slovenske obale.
Zato sem bil po koncu preizkusa kar malo vesel, da sem vrnil njegove ključe. Ja, čuden sem! A čas teče za vse nas samo v eno smer. Vsi smo obsojeni na staranje. Globoko v sebi se sicer ne počutim starega, a med življenjskimi vrsticami vse pogosteje »preberem«, da nisem več najstnik, ki si lahko privošči vse in ki zmore vse.
Ne razumite me narobe. V zrelih letih se počutim odlično. Dejstvo pa je, da po superšportnih bombnikih nekako ne hrepenim tako, kot sem kakšnih deset let nazaj. Že kar nekaj časa imam veliko raje udobje poslovnih limuzin, ki me ne razvajajo samo na zaprtem dirkališču, ampak že od prvega metra vožnje.
Besedilo in fotografije: Peter Humar.
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen