Za veliko večino avtomobilov lahko trdim, da sem zaznamovan z določeno izkušnjo iz preteklosti. V glavi si potem, na osnovi njemu podobnih izdelkov enakega proizvajalca, ustvarim določeno začetno podobo. Brez da bi ga peljal. Kasneje se mi ta predstava, tekom preizkusa, bodisi potrdi ali pa tudi ne. No, »mojega« zadnjega SsangYonga sem vozil že kar lepo število let nazaj. In zadnji je bil tudi povsem drugačna štorija kot sveži Tivoli.
V primerjavi z Rodiusom …
Kar nekaj SsangYongov z zunanjo podobo izziva na očem neprijeten način. Naj spomnim samo na spako Rodius.
Čeprav tudi novinec ne more skriti korejskih oblikovalskih prijemov, nisem v Tivoliju niti enkrat pomislil, da bi si za njegovim volanom pregovorno poveznil škrnicelj na glavo. Ravno obratno. Zdi se mi, da je v primerjavi z Rodiusom pravi lepotec. Zunanja podoba malega SUV-a deluje skladno, mojim očem ravno prav oglato in na ravni sodobnih križancev.
Sreča konkurence
Nezanemarljivo vlogo pri zagotavljanju notranje prostornosti avta odigra 2,6-metrsko medosje. Tudi zaradi njega Tivoli znotraj z lahkoto parira neposrednim tekmecem tipa Peugeot 2008, Renault Captur, Nissan Juke, Opel Mokka in podobni. S prostorskim razkošjem okoli prednjih sedežev se sicer lahko pohvalijo tudi tekmeci, a je zadaj zgodba drugačna. Tivolijevim v višino odmerjenim centimetrom sicer še nekako uspejo slediti, v dolžino in v širino odmerjenemu prostoru pa konkurenca ne more blizu.
Povsem povprečen pa je spredaj, na voznikovem delovnem mestu. Tam namreč moti zgolj po višini nastavljiv volanski obroč, ki je bil zame tako vedno predaleč. No, v bistvu se mu mora za ta manko konkurenca kar malo zahvaliti. Saj če bi imel volanski obroč nastavljiv tudi po globini, bi se ji, vsaj kar se tiče ureditve celotnega potniškega dela kabine, morale pošteno tresti hlače.
Na papirju je Tivoli tudi v zadku zelo suveren. Njegov 423-litrski osnovni prtljažnik namreč prekašajo le redki neposredni tekmeci, dodatno pa ga je moč povečati s preprostim zlaganjem po tretjinah deljivega naslona sedežne klopi. Dober začeten vtis o nadpovprečno zasnovani »zadnji votlini« nekoliko pokvari približno dvajsetcentimetrska stopnica. In ko sem že ravno pri pritoževanju, naj omenim še en potencial za izboljšavo – previsoko postavljen nakladalni rob prtljažnika.
Klasična pomanjkljivost …
… praktično vseh avtomobilskih proizvajalcev z daljnega vzhoda je dokaj skromen nabor pogonskih motorjev. Tudi SsangYong Tivoli ni imun na ta »virus«, saj se mora zadovoljiti z zgolj dvema motornima opcijama. Obe sta 1,6-litrski, ena pije bencin, druga plinsko olje.
Prva sama sesa polnilni zrak, drugi ga nadtlačno vpihuje turbopuhalo. Prva je bil vgrajena v testnem vozilu, druga pač ne. Čeprav smo ljudje vse bolj razvajeni s prožnostjo turbomlinčkov in po drugi strani zadržani do anemičnih atmosferskih bratov, ne morem reči, da 1,6-litrski štirivaljnik e-XGi ni primerna motorizacija za Tivoli. Ja, seveda ni tako eksploziven in energičen v spodnjem delu vrtljajev, kot smo vajeni od podobno zmogljivih turbobencinarjev. Toda svoje delo opravlja dovolj suvereno in prepričljivo, da ne dvomim, da ne bi zmogel izpolniti pričakovanj zmerno zahtevnih uporabnikov.
Za dobrega voznikovega partnerja se izkaže tudi šeststopenjski ročni menjalnik. Ta sicer v hladnejših jutrih, zaradi viskoznejšega olja, postreže z nekoliko povečanim odporom sinhronske drobovine, a se zadeva ob ogretem olju normalizira. Pohvalno je, da so, neodvisno od temperatur, gibi prestavne ročice vedno natančni in jasno definirani.
Kot pri vseh tekmecih, je tudi Tivolijevo podvozje nastavljeno z mislijo na udobje vožnje. Čeprav nekako dvomim, da bom sploh kdaj videl kakšnega lastnika poditi malega SsangYonga skozi ovinke, je dobro vedeti, da z njim tudi v teh okoliščinah ne bo tvegal pojava morske bolezni. Vzmetenje je namreč nastavljeno tako, da so prečna nagibanja znosno majhna, požiranje skoraj vseh vrst cestnih nepravilnosti pa dovolj učinkovito tudi za nenaporne daljše družinske poti ali izlete. Nekoliko bolj se pri počasnejši vožnji do zadnjic potnikov prenašajo kratke grbine in razpoke v cestni podlagi, a se tudi to v veliki meri izniči z obremenitvijo avta.
Nekako dvomim, da bom kdaj videl kakšnega lastnika poditi malega SsangYonga skozi ovinke …
Dober temelj
Korejci so si ob trenutni prodaji okoli 141.000 vozil na letni ravni zastavili ambiciozen cilj. Leta 2017 nameravajo to vrednost podvojiti na okroglih 300.000 prodanih enot. Zelo optimističen cilj pa se mi, glede na zelo kompetenten izdelek, kot je Tivoli, zdi povsem uresničljiv. Pravzaprav vidim pri njegovem doseganju samo eno resno oviro: dojemanje znamke SsangYong v glavah potencialnih kupcev. Ti so, vključno z mano do tokratnega preizkusa Tivolija, na nek način rezervirani do izdelkov s tem imenom in jasno tudi do same znamke. Še pomnite, kaj smo petnajst ali dvajset let nazaj mislili o Škodah, Hyundaih in Kiah? Prepričan sem, da so v glavah evropskih kupcev SsangYongi danes zapisani s podobnimi pridevniki.
In če je naštetim znamkam skozi vse boljše in vse privlačnejše izdelke uspelo spremeniti dojemanje kupcev, ne vidim razloga, da to ne bi uspelo tudi SsangYongu. Glede na vtise s Tivolijem vam lahko rečem samo, da pozabite na predsodke. Zbrišite jih iz spomina. Dajte mu priložnost. Pustite morebitno obremenjenost in, če ste v fazi nakupa podobnega izdelka, odkorakajte do SsangYongovega prodajnega salona ter dajte možnost tudi Tivoliju. Navsezadnje vozite avto. Vozite izdelek. Ne vozite celega podjetja oziroma njegovega imena.
Besedilo in foto: Peter Humar.
Mnenja uporabnikov
8 komentarjev za "Popolnoma neobremenjen"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Je pa uvoznik zamudil priložnost glasbene podlage za reklamiranje avta z magnificom – škoda.
In zakaj niste testirali bolje opremljene verzije, ki ima tudi po globini nastavljiv volan in še nekaj malenkosti, ki so vas motili. Avto izgleda fantastično. Dizelski verzija ( mercedes motor ) je pa sploh vabljiva . Testirajte tega z vso opremo in objavite.
Zelo simpatičen, škoda le, da pri nas ni bolje opremljenih izvedb.
Da avto nima start-stop sistema zame ni minus. Kakšni pa sploh so prihranki s tem sistemom – mogoče kak deci na 100 km. Večino časa sistem sploh ne deluje, ker niso izpoljnjeni pogoji (recimo poleti zaradi klime, pozimi zaradi gretja sedežev…), akumulator za take sisteme je pa tudi vsaj 2 krat dražji od navadnega.
Zame je prednost, če avto nima start – stop sistema.
kaj bos pa reku cez nekaj let ko ga bodo vsi imeli ?
Ja, gre v to smer. Moj avto ga ima, samo ni neke koristi od njega ni.
Saj ga lahko izklopiš,jaz ga sicer ne.
Zakaj nisi naredil primerjave z Suzuki Vitaro? Mere so podobne, cena pa tudi za 1,6 benc. motor. Edino mislim da ima Vitara samo 5 prestav na bencinarju.