Avtomobili, kot je Mazda MX-5 RF, so zame avtomobili v tistem pravem pomenu besede. Pri njih zares šteje simbioza voznika z mehaniko. Simbioza, ki zagotavlja neusahljiv vir užitka v vožnji. Njemu podobni izdelki, ki jih je med današnjimi z elekotroniko in asistenčno »pametjo« napolnjenimi štirikolesniki vse manj, me spomnijo, zakaj še vedno veliko raje vozim kot sem vožen. In verjemite mi: čeprav ima dva sedeža, je samo levi sedež tisti, kjer se v Mazdi MX-5 RF splača sedeti. Razlogov za to je sicer več, a pojdimo lepo po vrsti.
Šibkejša, a enako voljna, odzivna in rezkega glasu
V nosu vprežen štirivaljnik je, upoštevajoč njegov položaj glede na prednjo premo, v resnici nameščen sredinsko. Še je pravica na tem svetu, saj v MX-5 ni ne duha ne sluha o kakršnemkoli dizlu. Tako je. Japonci so malemu roadsteru namenili izključno samo bencinske motorje. V testnem RF-u se je na mojo dodatno srečo sukala gred močnejše dvolitrske različice s 118 kilovati oziroma 160 konjskimi močmi.
Moram pa kar takoj poudariti, da je tudi vstopna 1,5-litrska motorizacija s svojimi 130 »konji« povsem spodobna. Z njo je MX-5 sicer nekaj malega manj iskra in poskočna, a zato povsem enako odzivna, enako rezkega glasu in identično voljna se vrteti vse do omejevalnika vrtljajev. Pravzaprav je v praksi opaziti razliko med obema samo ob priganjanju do skrajnosti. Takrat pač manj navora in moči preprosto rabi več časa, da se motor zavrti do rdečega polja in je treba pretakniti v višjo prestavo.
Pogon? Standardni zadnji, kaj pa drugega
Kot v vseh Mazdah MX-5 doslej, je tudi v novinki motor nameščen vzdolžno. To ima za posledico čistokrvnim roadsterjem edini primerni pogon, standardni zadnji. Na motor priklopljen šestopenjski ročni menjalnik ima na ročici prijeten neposreden mehanski občutek, ki navdušuje še s kombinacijo natančnih, hitrih in kratkih gibov prestavne ročice. Kot zanimivost naj omenim, da so prestavna razmerja menjalnika in diferenciala pri obeh, 1,5-litrski in dvolitrski različici, identična, kar še enkrat več pojasni bolj isker značaj močnejše od obeh.
“Bodyfit”
Kabina deluje pri odprti streh roadsterjem primerno »krojena«. Vzdolžnih centimetrov sicer ni v izobilju in tudi v širino ne, a se nikakor ne morem pritoževal nad utesnjenostjo, navkljub mojim 1,84 metra telesne višine. Če smem uporabiti izraz iz sveta mode, potem bi lahko rekel, da je kabina Mazde MX5 krojena po kroju »bodyfit«.
Za drugačen značaj
RF-ko od običajne MX-5 seveda loči trda zložljiva streha. A te, za razliko od platna, ni mogoče pospraviti v celoti. V strešnem origamiju se pospravi samo njen vrhnji del. No, tekom 15-sekundnega baleta žic, vzvodov in elektromotorjev ob vrhnjem strešnem elementu izgine tudi element z zadnjim steklom.
To pomeni, da se RF nikoli ne znebi stilsko oblikovanega stebrička B. S tem oblikovno nikoli ne deluje tako roadstersko kot MX-5 s platneno streho, a nič zato. RF ima, zaradi tako imenovane targa strehe, pač nekoliko drugačen značaj, ki bo nedvomno našel svoje privržence. No, če sem povsem odkrit, ga je tudi v meni, a ne toliko zaradi oblike, kot zaradi dodatne funkcionalnosti.
Nadzor, ki mi ustreza
Ni kaj, občutek odprtosti RF-a se ne more povsem kosati s tistim v verziji s platnom. Ali za hrbtom ni ničesar ali je, prinaša razliko. Ta razlika pa se kaže dodatno tudi v stopnji vetra v kabini. Meni osebno bolj ustreza manjša intenzivnost vetra v RF-u. Z njo sem se namreč lahko vozil zgoraj brez ali pri nekaj stopinj Celzija nižjih zunanjih temperaturah ali z več deset km/h večjo hitrostjo. Dodatno je mogoče v RF-u z različno spuščenima bočnima stekloma in namestitvijo ali odstranitvijo vetrne zaščite iz pleksi stekla natančneje uravnavati intenzivnost vetra. In točno to je tisti nadzor uravnanja vetrovnosti, ki mi bolj ustreza.
99,54 %
Z Mazdo MX5 RF sem odpeljal rekordno veliko kilometrov s pospravljeno streho. Res je, padel je celo moj osebni rekord med vsemi doslej voženimi kabrioleti in roadsterji. Kar 99,54 odstotka vseh kilometrov sem namreč naredil zgoraj brez.
Deloma se ima za to zahvaliti prvinskosti užitka v vožnji zgoraj brez, v katerem vsakič znova neznansko uživam. Deloma je bila tu še »pomoč« fantastičnega vremena, ki me je z eno samo ploho prisilil zapreti streho tik pred ciljem ene od neštetih poti. Deloma pa tudi iz enega čisto drugačnega, »malo« manj prijetnega razloga.
Pod zaprto streho je namreč v MX-5 RF pregrešno malo prostora za mojo glavo. Kar oglejte si video v Gašperjevi primerjavi. Tam se lepo vidi, kako visoko je vrh moje glave glede na ostrešje. Govorim o primanjkljaju krepkih pet centimetrov. Kot zanimivost naj povem, da sem izmeril 93 centimetrov višinskega prostora v MX-5 z mehko streho, v RF-u pa celo samo 90 cm. Kljub trem centimetrov naskoka tudi pod platnom klasične MX-5 nisem mogel sedeti vzravnano. Platno neposredno nad glavo se je sicer rahlo podalo, kar pa seveda ne velja za jekleno prečko strešnega mehanizma.
Speedster …
Seveda se najdejo nevšečnosti in graje, ki motijo v Mazdi MX-5 RF. A vendar nobena med njimi ne moti tako zelo, da bi me odbila od potenciala obilice nasmeškov na obrazu in prvinskega užitka v vožnji z njo. No, ta zadnji, vezan na višinski prostor, pač je tako velik, da mimo njega preprosto ne morem. Izključno samo zaradi pomanjkanja prostora za glavo Mazda MX-5 RF ali navadna MX-5 žal ne bosta nikoli zapeljali v našo domačo garažo. Opcija bi bila MX-5 Speedster, torej popolnoma brez strehe. Zato, Mazda … zbirate odštekane ideje za naslednjo generacijo Miate?
Besedilo in fotografije: Peter Humar.
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen