V duhu sodobnega časa
Športno uporabni terenci so v zadnjih dveh desetletjih dodobra osvojili svet, pri čemer verjetno ni potrebno imeti ravno nadnaravnih Dannyjevih sposobnosti, da bi ugotovili, da bodo še kar nekaj časa v modi. A glede na to, da že tudi strokovnjaki ugotavljajo, da je rast prodaje tovrstnih vozil med drugim vplivala na povečanje emisij toplogrednih plinov (večja masa, slabša aerodinamika), proizvajalci iščejo malce bolj primerne rešitve. Hja, če sem čisto iskren, predimenzioniranih terenskih »krav«, s katerimi bi verjetno lahko preživeli celo prihod Antikrista in apokalipso, vsaj sredi mestnih središč res ne potrebujemo.
Zato ne čudi, da se je v zadnjem času znašlo na trgu kar nekaj politično korektnih križancev, ki sicer ohranjajo trendovsko športno uporabno zasnovo, a so ravno še dovolj ekološko sprejemljivi, da ne kratijo spanca članom organizacije Greenpeace. Med tovrstne eko SUV-e tako spada tudi najnovejša hibridna Hyundajeva Kona, ki je obenem dovolj kompaktnih mer, da boste lahko z njo švigali naokrog tudi sredi najbolj zabasanih italijanskih uličic.
Okej porekli boste, da imajo pri Hyundaju še bolj »zeleno« Kono (pa pri tem seveda ne mislimo na prepoznaven rumeno-zelenkast Acid Yellow karoserijski odtenek) v obliki električno gnane verzije, ki bi bila še bolj primerna izbira. A je le potrebno vedeti, da je slednja opazno dražja od hibrida, zaradi česar vsaj zaenkrat še ne velja za pravo alternativo. Da o nekaterih izzivih električne mobilnosti (polnilne postaje, doseg, ipd.), s katerimi se dandanes sooča povprečen voznik, niti ne govorim.
Mestni vagabund
Hibridna Kona, ki jo boste na zunaj prepoznali zgolj po napisu Hybrid na zadku avtomobila, je tako dobila pod motorni pokrov pogonski sklop iz »bratskega« Ioniqa, ki je sestavljen iz 1,6-litrskega GDI štirivaljnika (77 kW), elektromotorja (32 kW) ter litij-ionske baterije s kapaciteto 1,56 kWh (sistemska moč je 100 kW oziroma malce bolj domačih 141 »konjev«). Vendar pa pri malem Hyundajevem križancu za prenos moči ne skrbi kakšen brezstopenjski menjalnik, kakor smo tega vajeni pri najbolj hibridni znamki na zemeljski obli (beri: Toyota), temveč 6-stopenjski dvosklopčni menjalnik DCT.
In kaj to prinese v praksi? Precej manj brenčečega motornega hrupa ob konkretnejšem pospeševanju, saj se motorju ni potrebno dlje časa vrteti v višjih vrtljajih, vse skupaj pa je precej bolj podobno vožnji s konvencionalnim pogonskim sklopom. Obvolanske lopatke (ki obenem služijo tudi pri nastavljanju stopnje regeneracije energije) dopuščajo tudi ročno pretikanje, česar pa se boste – roko na srce – zgolj poredkoma posluževali. Tako motorizirana Kona namreč nikakor ne mara pretirano dinamičnih preganjanj, pa saj jim tako ali tako niti ni namenjena. Za tovrstne pustolovščine vam pri Hyundaju raje ponudijo malce bolj popoprane izdelke z oznako »N«.
Konino podvozje je sicer dovolj čvrsto (a žal na trenutke tudi rahlo neudobno), volanski mehanizem pa še zadovoljivo zgovoren (brez nekdanjih korejskih gumijastih občutkov!), da bi se lahko z njo malce bolj pogumno zapodil tudi v kakšen ovinek. Vendar ne s hibridom, da ne bo pomote. Agregat s svojimi 141 »žrebci« sistemske moči ne spada med podhranjene, a se vseeno zdi, da bi lahko bili vsaj malček bolj živahni. Pri čemer se že med malce bolj navdahnjeno vožnjo izkažejo tudi za rahlo požrešne (cca 6,5 l/100 km), zaradi česar se ti prične kolcati po kakšnem navorsko bogatem dizlu.
A vendarle: kdor bo s hibridno Kono več ali manj ostajal izza mestnega obzidja ter s pridom izkoriščal prednosti hibridnega pogona (povsem električna vožnja, rekuperacija energije), se bo lahko za domačim šankom pohvalil tudi s porabo. Slednja se je na tokratnem testu mestne vožnje ustavila pri dovolj solidnih 5,5 l/100 km. Avtomobil obenem dopušča tudi povsem neslišno vožnjo na elektriko (speljevanje, križarjenja), žal pa je tovrsten preklop povsem avtomatiziran oziroma brez opcije ročnega vklopa (tipka EV) kot pri nekaterih podobno gnanih Toyotah.
In čeprav gre pri Koni za predstavnika športno uporabnih križancev, ki svoje korenine vlečejo iz nekdanjih kleno-terenskih vozil, boste pri hibridni verziji vseeno zaman iskali pomoč v obliki štirikolesnega pogona. No, če sem povsem iskren, ga pri plezanju čez pločnike ter speljevanju iz kletne garažne hiše ne potrebujete ravno nujno.
Simpatikus
Kona pač spada že v osnovi med tiste predstavnike svoje vrste, pri katerih se kakršnekoli terenske ambicije končajo na malce bolj razdrapanem makadamu, pa četudi izgleda na zunaj dovolj avanturistično. Kljub temu jim je pri Hyundaju uspelo ustvariti simpatičnega križanca, ki se lahko pohvali tudi z dovolj samosvojim karakterjem, česar v preteklosti sicer nismo bili vajeni od Korejcev. Pohvalno!
Obenem Kona navduši s prijetno notranjostjo, ki je daleč od nekdanje korejske konfekcijskosti, pri čemer boste našli pri hibridu še povsem nov 10,25-palčni zaslon infozabavnega sistema, ki se ponaša z lepšo grafiko ter odzivnejšim delovanjem. Pri navigacijski napravi boste obenem lahko uporabili še sistem Eco Driving Assistant, ki analizira vašo pot ter pomaga pri optimiziranju vožnje (npr. pri vožnji navzdol poveča delovanje električnega motorja in tako zmanjša porabo goriva, ipd.).
Morebitne pomanjkljivosti? Utesnjeni občutki na zadnji klopi, neznanje slovenskega jezika ter zakrknjena navada daljnjevzhodnih proizvajalcev v obliki impulznega odpiranja stekla zgolj pri vozniku.
Urbani SUV
Hibridna Kona velja v tem trenutku za enega najbolj mestno uporabnih križancev, pri katerem vam (vsaj zaenkrat) še ni potrebno skrbeti, da bi vas zaustavili pred katerikolimi mestnimi vrati. Hkrati je eden redkih manjših športnih terencev, ki se lahko pohvalijo s tovrstnim pogonskim sklopom, s čimer je v manjši prednosti pred bližnjo konkurenco (Volswagen T-Roc hybrid in Škoda Karoq hybrid, kje sta?). In ne le to! Od redkih hibridno gnanih rivalov (npr. Toyota CH-R, potencialno Kia Niro PHEV) je obenem opazno cenejša ter tudi ob polni opremljenosti ostaja s svojo ceno na realnih tleh.
Zagotovo eden prijetnejših urbanih SUV-jev. Le hibrid vam mora biti všeč.
Tekst in foto: Urban Acman.
Mnenja uporabnikov
18 komentarjev za "Z mestno dovolilnico"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Sicer nisem vozil Kone, sem pa njenega bratranca Kio Niro, ki ima enak pogonski sistem. Prav tako sem vozil Toyoto C-HR. V primerjavi s Toyoto je pravi balzam, za razred boljši avtomobil v vožnji. Občutek je nekako tak, kot mali 1,5 litrski dizel z avtomatskim menjalnikom. Menjalnik prestavlja kot bi rezal maslo za fruštek, res mehko. Na avtocesti se sicer pozna primanjkljaj moči in/ali velika teža, vendar pa je vožnja prijetno tiha. Povsem drugače kot Toyota C-HR, ki tuli kot star avion vsakič, ko samo hočeš zmanjšati razdaljo do vozila pred tabo.
Vsekakor boljši avto od Toyote v vseh pogledih. Na testni vožnji sta mi tudi oba, Toyota In Kia Niro pokurila enako, 6,5 L/100 km in namerno nisem vozil varčno.
Dovolilnico rabiš da jo voziš…ker je tako grda 🙂
Ko jo opremiš, je hitro predraga in se raje začnem ozirat proti Toyoti ali vsaj Ionicu.
Smešno audijevsko mi izgleda. Že sama obliga prednjega grila, potem pa še tisti ozka špranja nad grilom med lučmi….
Tako grd, da me ni volja prebrati niti testa.
Ja dobro, nekateri smo dojeli da vama Kia/Hyundai nista všeč…
Res je, pa važno da ma tisto plastiko nad kolesi. kako bo lušen čez par let ko bo to vse zbledelo.