Inkognito
Priča smo svojevrstnemu paradoksu! V teh časih, ko je skorajda že vsaka gozdna vlaka asfaltirana, ponudba kvalitetnih zimskih gum iz leta v leto bogatejša, zimske službe pa – roko na srce – bistveno bolj učinkovite kot nekoč, najdemo na trgu čedalje več izjemno zmogljivih štirikolesno gnanih vozil. V vseh segmentih. Le čemu?
Dandanes štirikolesni pogon v sodobnih avtomobilih največkrat predstavlja zgolj uporaben pripomoček pri zagotavljanju višje ravni aktivne varnosti in izboljševanju vozne dinamike. Ter zna – kar je še posebej pomembno – pri lastnikih tovrstnih vozil pripomoči k precejšnjemu dvigovanju samozavesti, da ima vozilo, s katerim lahko pozimi prileze bistveno dlje, kot je nekdaj s katrco. Pa četudi omenjeno prednost izkoristi le nekajkrat v celotnem obdobju lastništva avtomobila. Preverjeno!
V duhu zgoraj omenjene filozofije je tako potrebno razumeti tudi vsekolesno gnano dopolnitev ponudbe 150- in 180-»konjskih« dizelsko gnanih Mondeov, kar pri Fordu označujejo s pomenljivo kratico iAWD (inteligentni štirikolesni pogon). Pri čemer gre verjetno za edinega proizvajalca na zemeljski obli, ki omenjene »markacije«, ki bi označevala 4×4 pogon, ni namestil prav nikjer na vozilu. Niti zunaj, niti znotraj! Zanimivo.
Ratrak
Tako šele pogled v tehnične podatke (ali detajlni ogled njegovega podvozja) razkrije, da gre za vsekolesno gnano verzijo (Haldex sklopka), pri kateri sistem krmilni enoti posreduje podatke s cestišča vsakih 16 milisekund ter – če je potrebno – v desetinki sekunde prilagodi prenos moči na posamezno kolo. V praksi to pomeni precej nezaznaven prehod med pogonom na prednji kolesni par in štirikolesnim, pri čemer ni »pokleknil« niti med malce bolj dinamičnim pospeševanjem na spolzki podlagi (beri: brez kakršnegakoli opaznega zdrsa zadnjega kolesnega para). In se še posebej izkazal na zasneženem kolovozu, kjer ga ni iz tira spravil niti (vozno neugoden) mehak sneg sredi ostrih ovinkov, kjer bi sicer imelo marsikatero dvokolesno gnano vozilo precejšnje težave z mobilnostjo. Pohvalno!
Tovrstna štirikolesno gnana pomoč tako precej izboljšuje Mondeovo vozno dinamiko, h kateri dodobra pripomore že poznani 180-»konjski« turbodizel, ki se ponaša s precej delavoljnimi in zvočno decentnimi manirami. Ter predstavlja skupaj v kombinaciji s hitro in dovolj intuitivno delujočo 6-stopenjsko dvosklopčno menjalno avtomatiko, ki ji je mogoče občasno očitati zgolj nekaj grobosti (rahlo »cukanje« med prestavljanjem navzgor) med malce bolj brutalnim pospeševanjem v športnem načinu (S), enega prepričljivejših pogonskih sklopov tega segmenta. In ne le to! Fordov DSG zna biti med počasnim manevriranjem in centimetrskim lezenjem po parkirišču celo elegantnejši od tistega, ki se skriva v Mondeovem najhujšem rivalu z značko, ki je sestavljena iz črk V in W.
Morda so bila na začetku moja pričakovanja pri Mondeu dokaj visoko postavljena, saj sem bil v zadnjem času navajen, da so znali pri Fordu vedno ustvarjati vozno uživaške produkte, česar pa ne morem povsem trditi za zadnjo generacijo njihovega predstavnika segmenta D. Tako sem navkljub dokaj suvereni legi na cestišču ter solidnemu požiranju cestnih neravnin, ki je povsem v skladu s poslovno-družinsko filozofijo avtomobila, le malce več pričakoval od volanskega mehanizma (komunikativnost) ter si obenem želel za odtenek manj nemiren karavanski zadek pri bolj dinamični vožnji.
Premalo novosti
A za največji predmet razprave se je med tokratnim preizkusom – zanimivo – izkazala sama zunanjost novega Mondea. Saj je ob pogledu na njegov zadek kar nekaj naključnih opazovalcev pripomnilo: »A sedaj pa testirate tudi že stare modele?«. Peta generacija Fordove prodajne uspešnice namreč od zadaj in (delno) s strani deluje na moč podobno svojemu predhodniku, pri čemer šele prednja »aston-martinovska« maska dokončno razkrije, da gre za nov model.
A tovrstne dileme povsem izpuhtijo v njegovi notranjosti, ki je napram svojemu generacijskemu predhodniku dodobra revitalizirana in prenovljena. Pri čemer si še posebno pohvalo zasluži armaturna plošča z info-zabavnim sistemom, ki deluje bistveno bolj prečiščeno in pregledno. Malce manj pa digitalizirani merilniki pred voznikom, ki znajo biti na trenutke premalo pregledni in tudi že rahlo zmedeni. Morebitne pomanjkljivosti? Ob dani ceni vozila sem zaman iskal za ta razred skorajda že obvezen radarski tempomat.
Chanometer
Opcija štirikolesnega pogona, ki je na voljo tudi pri novem Fordovem Mondeu, dandanes niti pod razno ne vzbuja tolikšnega poželenja, kot jo je pred kakšnimi tremi desetletji. Okej, morda zgolj še med prebivalci odročnih hribovskih vasic, pozabljenih od boga in komunalnih služb! A tudi slednji v teh časih, ko je ponudba tovrstnih vsekolesno gnanih štirikolesnikov iz leta v leto bogatejša, raje pogledujejo k bolj praktičnim terencem in športno uporabnim vozilom, s katerimi se lahko brez večjih težav zapeljejo po razdrapani gozdi vlaki.
Tako omenjena opcija štirikolesnega pogona predstavlja zgolj zanimivo popestritev v Mondeovi ponudbi oziroma dodatek, ki sicer precej uspešno povečuje aktivno varnost na spolzkih podlagah. Ali je omenjeni dodatek vreden 3.720 evrov doplačila, kolikor zahtevajo zanj pri Fordu, pa ve na koncu vsak potencialni kupec sam – pa četudi ga bo zares potreboval zgolj nekajkrat v celotnem obdobju lastništva vozila!
Tekst in foto: Urban Acman.
Mnenja uporabnikov
3 komentarjev za "Spomin na zimske radosti"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Cena res ni nizka, bi bil zadovoljen tudi z 10 tisočakov cenješim in še vedno kar dobro opremljenim mondeom!
Ampak ob pogledu na ceno vašega testnega Audi A3, se mi kar naenkrat zdi ugoden nakup 🙂
Superb L&K se zdi ugoden nakup ob pogledu na ceno testnega A3.
… vendar nobeden od teh dveh ni premium.