Zadnje obdobje življenja
Tovrstno Škodino povezovanje njihovega najmanjšega križanca v ponudbi z eno najbolj znanih dirkaških preizkušenj na zemeljski obli zna delovati vsaj na začetku dokaj bizarno in celo malce … »češko«. A je le potrebno razumeti, da ima proizvajalec iz Mlade Boleslave precej lepe (tudi zmagovalne!) spomine na omenjeno tekmovanje, ki sicer poteka že vse od leta 1911, kar želi dodobra ovekovečiti z linijo »Monte Carlo« pri modelih Citigo, Rapid, Fabia in Yeti. Pri čemer pa mi še vedno ni povsem jasno, zakaj omenjene oblikovalske linije potemtakem raje ne uporabijo zgolj pri svojih izdelkih RS, saj bi bistveno bolj spadala k njihovi filozofiji. A Čehi že vedo …
Vendar pa zna omenjeni paket dinamično krojenih oblikovnih dodatkov dodobra osvežiti tudi ostarelega Yetija, ki sicer – roko na srce – ne more več skriti, da je prešel v zadnji stadij svojega življenja. Pri čemer se ne morem povsem znebiti občutka, da je vse skupaj le premišljena poteza češkega proizvajalca, s katero želijo vsaj malce podaljšati življenje svojemu malemu športnemu terencu, preden ga dokončno upokojijo.
A kakorkoli že, Škodini stilisti so uspeli zgolj s pomočjo nekaterih črnih modnih dodatkov (ogledala, 17-palčna aluminijasta platišča, streha, zadnji difuzor) priletnega Yetija dodobra polepšati ter ga celo rahlo pomladiti. Pohvalno! Pa četudi je videti v kombinaciji s prepoznavnim rdečim karoserijskim odtenkom »Monte Carlo« kot ogromna … pikapolonica.
Brez presežkov
Precej podobna zgodba se nadaljuje tudi v notranjosti »knežjega« Yetija, kjer vseeno le ne pričakujte, da se boste počutili kot v suiti monaškega hotela Hermitage (ali vsaj v njegovi neoklasicistično oblikovani lopi za metle). Paket »Monte Carlo« doda Yetiju zgolj nekaj športno dinamičnih detajlov (volanski obroč, aluminijaste stopalke, karbonski videz armaturne plošče) ter prepoznavno rdeče-črno barvno kombinacijo (sedeži, obilica rdečega vezenja na volanu). In to je to!
Tako sem sam zaman iskal vsaj kakšen malce bolj nadstandarden kos opreme (npr. serijsko sedežno ogrevanje in osnovni navigacijski pripomoček, če že drugega ne), kakršnega nekako pričakuješ od paketa opreme, ki že z imenom ponuja asociacije na luksuz in prestižnost. Škoda!
Vse ostalo je tako poznano že iz običajnejših Yetijev, pri čemer si posebno pohvalo zasluži izjemna sedežna prilagodljivost v drugi vrsti (trije posamični sedeži), primerljiva delovnim dostavnikom, ter že poznani Škodin čut za praktične detajle (»Simply Clever« domislice). Malce manj pa nekateri arhaizmi, ki bi morali počasi odromati na smetišče avtomobilske zgodovine (nepraktično upravljanje tempomata na levi obvolanski ročici) ter prenizko nameščena upravljala klimatske naprave. Verjamem pa, da slednjih hib (okej, resda jih marsikdo sicer niti ne tretira za pomanjkljivosti) ne bomo več videli pri njegovem nasledniku, ki naj bi se pojavil na cestah že v tem letu.
Skrivanje starostnih gub
A Yeti svojo častitljivo starost (z osmimi leti pač spada že med avtomobilske starčke) še daleč najbolj skriva med samo vožnjo, saj deluje med ovinki izjemno mladostno in živahno. Tako velja še vedno za enega najbolj vozno prepričljivih predstavnikov tega avtomobilskega segmenta, kjer mu morda do živega še najbolj pride igriva Mazda CX-3. Morebitne pomanjkljivosti? Volanski mehanizem, ki sicer ponuja dobro komunikacijo o dogajanju pod kolesi, bi lahko bil pri počasnem manevriranju po parkirišču za odtenek lahkotnejši (ženske ročice), podvozje pa malce bolj udobno nastavljeno, saj ga znajo prevečkrat zmotiti kakšne ostre prečne neravnine. Mlajša konkurenca zna slednje le bolje (npr. Mokka X).
Škoda zgolj, da je pri tokratnem testnem primerku za pogon skrbel najšibkejši dizel v Yetijevi ponudbi, ki sicer povsem zadovoljivo opravlja svoje delo, a ne ponuja prav nobenega ekstatičnega presežka. 110-»konjski« TDI iz serije EA288 se sicer ponaša z obilico uporabnega navora že pri dovolj nizkih vrtljajih in prepričuje s prožnostjo pri nižjih hitrostih (še posebej na terenu). A zna svoje meje kaj hitro pokazati že med povsem običajnimi (nič kaj nemškimi) avtocestnimi hitrostmi, ko je potrebno velikokrat pretakniti tudi v četrto prestavo. Tako sem med vožnjo nekajkrat povsem podzavestno iskal kakšen gumb z napisom »Sport«, ki bi (podobno kot pri novodobnih Suzukijevih modelih) vsaj malce poskrbel za dodatno poživitev motornih »žrebcev«. In že zaradi tega bi sam raje primaknil 1.200 evrov za 40 »konjev« močnejšo turbodizelsko alternativo, ki bi pričarala bolj suverene zmogljivosti ter verjetno tudi precej manjši hrup med avtocestnimi potepi.
Navkljub častitljivi starosti (ali pa morda ravno zaradi nje) se lahko Škodin mali športni terenec še vedno pohvali s precej bolj klenim hribolaznim talentom kot marsikateri novejši (a hkrati tudi precej bolj poženščen) konkurent. Sistem štirikolesnega pogona (Haldex sklopka 5. generacije) namreč vsebuje tudi dodatno funkcijo »Off Road«, ki poleg vselej uporabnega počasnega spuščanja po strmini (HDC), omejuje tudi motorne vrtljaje pri strmem vzpenjanju (do okrog 2.500 vrtljajev), kar posledično razbremenjuje sklopko. Pohvalno in precej uporabno!
Chanometer
Prvi Škodin športni terenec, ki so ga predstavili že pred daljnimi osmimi leti, je predstavljal enega prvih poskusov češkega proizvajalca (poleg Roomsterja), da bi se tudi oblikovno odmaknili od matičnega Volkswagna. A ne le to: Yeti je bil s svojo škatlasto pojavo med ostalimi športno uporabnimi vozili dovolj samosvoj in unikaten, da ga je bilo moč že od daleč prepoznati. In pri katerem se nisi spraševal, za katerega Seata gre. Pa četudi njegove linije niso bile prav vsem všečne.
Bojim pa se, da bo že nova generacija Yetija (ali kakor se bo že imenoval) dodobra izgubila svoj šarm unikatnosti ter postala s svojimi bistveno bolj trendovskimi linijami zgolj še en Volkswagnov (oziroma Seatov) derivat v ponudbi. A pustimo se presenetiti!
Kdor ne želi čakati na njegovega naslednika, bo verjetno povsem zadovoljen tudi z obstoječo različico, ki pa (vsaj med ovinki) še vedno dokazuje, da le ni za staro šaro. Pri tem mu pomagajo tudi akcijski opremski paketi (kot tokratni »Monte Carlo«), ki ga znajo vsaj malce olepotičiti in pomladiti, pa četudi se morajo potem njihovi tržniki na vse pretege truditi, da bi razložili, kakšno zvezo ima mali Škodin športni terenec s tradicionalno rally preizkušnjo. Za moje pojme – prav nobene! Kar pa nikakor ne izniči dejstva, da je lahko omenjena kombinacija prav simpatična.
Tekst in foto: Urban Acman.
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen