Ogromno moči, ogromno navora, ogromno dirkaških dodatkov. Gre namreč za slečeno, vendar ne tudi oguljeno različico žlahtnega superšportnika (S1000RR). Le da so mu odvzeli nekaj krilc (kilovatov), skrajšali prestavna razmerja ter premaknili območje maksimalnega veselja v nižje in srednje obrate. Pa da ne pozabimo – zadeva je opremljena s quickshifterjem – sistemom za hitro, športno prestavljanje brez sklopke. O, ja – narejen je za dirkališče, a vam bo tam zelo pihalo okoli čelade!
V sedlu
Kdor me pozna, vé, da nisem med najbolj pritlikavimi. Kljub temu se po vožnji nisem mogel načuditi, kako sorazmerno komforten je ta cestni mišičnjak, pa kako me je vsaj na njem, med vožnjo, nehal boleti križ, vse dokler nisem spet sestopil … Tako kompakten, pa tako udoben.
Kokpit
Še najbolj zadovoljno sem bolščal, ko sem udobno slonel na krmilu, ki je široko kot albatrosova krila in zato med vožnjo daje izjemen občutek nadzora. No, toliko manj zabavno je, če morate tole zver manevrirati v mestu pri zelo nizkih hitrostih – krmilo je sicer široko, a je obračalni krog še večji, zato se boste kar morali navaditi nagibati. Skratka – ni za mestne vožnje.
Krmilo je sicer opremljeno s standardnimi stikali, zraven pa je še nekaj tehnične odličnosti: tipke za uravnavanje delovanja vzmetenja – povratek in kompresija, prednapetost je treba nastaviti ročno – pa izbor režima vožnje, ki skrbi, da vozimo enako varno v mokrem vremenu kot denimo po navadnih cestah ali s športnim ritmom adrenalina. Seveda so tu še ogrevane ročke, za tiste hladne večere ali jutra ter morebitno deževje.
Armaturna plošča postreže z bogatimi informacijami potovalnega računalnika, ki je tokrat opremljen tudi s športnim računalnikom za merjenje časov posameznih krogov itd. Pa lučka na števcu, ki zasveti takrat, ko je treba menjati v višjo prestavo, seveda nastavljiva.
Grize v asfalt
Na odprti sceni je beštija uglajena, a zato nič manj strašljiva. En dan porabi človek samo za to, da se navadi izjemno hitrih (a nikakor ne prehitrih) reakcij elektronske ročice za plin. Pospeški so brutalni, elektronika pa pomaga na vseh koncih – dirkaški ABS pri zaviranju, ASC preverja zdrs zadnje, pogonske pnevmatike in ustrezno zmanjšuje dovod goriva. Kljub temu lahko motocikel lepo dvignemo na zadnje kolo, če je ravno potrebno – tega nisem preizkusil, ker sodim med tiste, ki raje stojijo na dveh, kot le na eni. In še nekaj ima, česar tekmeci nimajo – DDC. Tudi to so Bavarci prvi vgradili na serijski motocikel – sistem dinamično duši blaženje vzmetnih elementov v prednjih vilicah. V praksi to pomeni, da motocikel stalno analizira, kaj se dogaja s prednjim koncem in temu prilagodi delovanje vzmetnih nog. Rezultat? Ne vem, ampak zagotovo kaka desetinka sekunde na dirkališču in predvsem boljši nadzor nad zverjo.
Skratka, na cesti – strašanski pospeški in pojemki. Pogonski sklop in zavore – najboljše.
BMW Pro? Ja, pa kaj še?!
Ok, še velika skrivnost, ampak naj ostane med nami. V načinih delovanja je prvi dan dobrodošlo, če ga vozite v načinu za dežne razmere. Nastavitev za cesto ali »dinamična« vam bosta potem tako ali tako popestrili vse ostale dneve. No, le preudarnosti upravitelja BMW-jevega voznega parka pa se zahvaljujem, da mi ni omogočil načina »Pro« in nisem imel večje priložnosti mimogrede narediti kakšne neumnosti. Pa ne v smislu prometnih prekrškov, pač pa čisto v tehničnem – takšne zaloge moči se je enostavno treba privajati dlje časa in v za to primernih razmerah. Že tako je bilo strašljivo, ko sem ugotovil, da stvar vleče v najvišji prestavi tudi od najnižjih hitrostih, kot da sploh ne bi vedela, kaj je menjalnik …
Cena
Verjetno je to prvi BMW, za katerega bom rekel, da je še preveč poceni glede na svoje zmogljivosti. Za slabih 14 tisočakov dobite motocikel (12.150) in še športni paket (810 evrov – pomoč pri prestavljanju, dinamični sistem za speljevanje, način vožnje Pro in tempomat) ter dinamični paket (933 evrov za dinamično kontrolo dušenja vzmetenja, gretje ročic, spojler in LED smerokaze).
Opomba: Ni za šleve.
Nasvet #10 za cestne užitke: Včasih zapeljite s ceste
OK, tole se bere čudno, ampak ni. Enostavno – če lahko, si privoščite obisk dirkališča. S takšnim motociklom, kot je tokratni BMW S1000R, je to skoraj nujno. Zato, da vidite, kaj zmore, in tudi, da ugotovite, česa vse ne zmorete vi. Ta stroj je idealen za spoznavanje vaših fizikalnih meja. Na dirkališču vam bo slaba vetrna zaščita omogočila spoznanje, kakšne sile delujejo na telo že pri 130 km/h – samo glavo dvignite med vožnjo. In kakšen močan veter šele piha pri 200 km/h. Pravzaprav vam inženirji prodajajo dirkaški stroj, registriran za cesto. Takorekoč volka z ovčjo osebno izkaznico.
Besedilo in foto: Simon Ručigaj.
Mnenja uporabnikov
10 komentarjev za "BMW S1000R – Ni za šleve"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Kaj Akrapovič je serijsko gor?
S temle 300 km/h letet bi bil totalni mazohizem za vratne mišice 😀
Ne gre 300?Brez veze 🙂
Super stroj; prevoženih nekaj čez 4000KM, 272km/h
Se opravičujem ker sem prehitro in nenatančno prebral in vzemem zgornji post nazaj