Končno!
Če je bila nekoč oznaka 4×4 na legendarnih Jeepovih modelih (Grand Cherokee, Wrangler …) osnova identitete, se je skozi leta to precej spremenilo. Ker se večina novodobnih »nomadov« vozi predvsem po asfaltu, kjer so emisije in poraba postale pomembnejše od plezanja po skalah, so se tudi novodobni Jeepi dodobra pomehkužili. In to precej bolj, kot bi si pri znamki upali priznati.
In če je kultni Wrangler še vedno ohranil status »hardcore« orodja za preživetje apokalipse, so si nekateri novejši modeli, kot so Renegade, Compass in Avenger, šele morali prislužiti svojo 4×4 identiteto. To so pač mestni frajerji, ki se v praksi z največjo terensko prepreko srečajo šele na robniku pred nakupovalnim središčem.
Vseeno pa se – vsaj pri Avengerju – nisem mogel otresti občutka, da so pri Jeepu zamudili priložnost in bi že na samem začetku lahko ponudili opcijo štirikolesnega pogona. Saj je v razredu majhnih terenčkov v zadnjem času zazevala precejšnja praznina. Mali »gamsi na štirih kolesih«, kot so bili nekoč Jimny, Ignis, Terios ali Pajero Pinin, so namreč že davno izginili z avtomobilske pokrajine. In prav zaradi tega imajo danes lovci, gorski kmetje in ljubiteljski gobarji precej manj izbire, kot bi si jo želeli.
K sreči pa so pri ameriškem proizvajalcu končno spet ponudili pravega malega džipa, ki zna pogledati tudi izven parkirišča. Sicer ne gre za klenega terenca z reduktorjem in zaporami diferencialov, ampak deluje v primerjavi z običajnim Avengerjem, kot da bi mestno čivavo prvič spustil v naravo. Nenadoma ve, zakaj ima noge.
Električna pomoč
Avenger 4xe v osnovi ni klasičen Jeep, kot smo jih nekoč poznali. Njegov 4×4 deluje bolj kot ideja in sicer kot električna pomoč zadaj, ko jo potrebuješ. Pri znamki Jeep, ki že nekaj časa spada pod okrilje Stellantisa, pri tem niso odkrivali tople vode, temveč so posegli po že znani koncernski tehniki. V ospredju je 1,2-litrski bencinski motor, ki mu pri speljevanju in nižjih hitrostih pomaga 48-voltni elektromotor, integriran v 6-stopenjski dvosklopčni menjalnik. Ključna novost pa je elektromotor na zadnji osi. Prav ta Avengerju prvič omogoči, da lahko moč po potrebi pošlje tudi na zadnja kolesa, zaradi česar ga lahko končno upravičeno označimo za pravega »džipa«. Pa čeprav tistega malce bolj nežne sorte – ki ima v osnovi še vedno raje asfalt, a mu tudi razrit makadam ne predstavlja večjih težav.
In v praksi? Tovrstni štirikolesni pogon ne spremeni Avengerja v brezkompromisnega brezpotneža, s katerim bi se podali na ekstremna off-road srečanja. To pač ni terenec za razmere, kjer bi še pri Red Bullu dvakrat premislili, ali je lokacija primerna za snemanje reklame. A vseeno ponudi natanko tisto, kar večina voznikov v resnici potrebuje – dovolj oprijema na spolzkih podlagah. Ob tem velja poudariti, da sistem deluje precej bolj prepričljivo, kot bi morda pričakovali na papirju. Preklop je hiter in praktično nezaznaven, električna pomoč na zadnji osi pa je pri speljevanju aktivna vse do hitrosti 30 km/h.
K dodatnemu dvigu voznikove samozavesti hkrati pripomore še sistem za pomoč pri vožnji po strmini navzdol ter različni vozni programi All Terrain (sneg, blato, sport …), ki prilagajajo delovanje elektronike glede na podlago. Na malce bolj resnem terenu pa je lahko voznik dokaj pomirjen – Avenger 4xe je za 21 centimetrov oddaljen od tal, terenski koti so izboljšani, odbijači pa dodatno zaščiteni proti praskam. Za razliko od svojega mestnega sorodnika (beri: dvokolesno gnane različice) se zadaj ponaša še z večvodilno premo, kar naj bi prispevalo k boljšemu udobju. Roko na srce – to bo v praksi občutil le redkokdo.
Všeč mi je karakter trivaljnega bencinskega motorja, ki razvije 145 »konjev« največje moči in v kombinaciji s 6-stopenjskim menjalnikom ponuja dovolj živahnosti in iskrivosti, ki še kako pristoji k naravi malega Jeepa.
Malce manj navdušujoč je bil ob tem le pogled na merilnik porabe. Blago-hibridna pomoč ter izrazita regeneracija gor ali dol – številka se tokrat trmasto nikakor ni spustila pod 7 l/100 km. Res pa je, da sva z Avengerjem 4xe precej časa preživela tudi na terenu.
Ko moda sreča makadam
V avtomobilskem svetu smo že dolgo vajeni, da se proizvajalci poslužujejo povezav z modno industrijo,da bi svojim pločevinastim izdelkom dodali kanček več prestiža in ekskluzivnosti. Spomnite se zgolj na Renault Twingo Benetton, Lancio Ypsilon Versace ali Land Rover Defender by Paul Smith. In prosim — čim prej pozabite na Fiat 500 Barbie Edition.
Nekaj podobnega so si zamislili tudi Američani (pardon, Italijani), ko so združili avtomobilsko znamko, sinonim za blato in vojaške konvoje iz časa druge svetovne vojne, z modno znamko, ki izdeluje vrhunske pohodne jakne, pa čeprav jih danes večina ljudi nosi predvsem po nakupovalnih centrih.
In kaj prinaša Avenger The North Face? Sedeži s pralnimi prevlekami so oblikovani po vzoru puhovk priznane ameriške znamke, katere logotip povzema silhueto znamenite granitne stene Half Dome v narodnem parku Yosemite. Res pa je, da se omenjene prevleke v poletni pripeki ne izkažejo za pretirano praktične, saj bi takrat še kako prav prišla funkcija hlajenja sedežev.
Notranjost obenem krasijo topografske linije silhuete vrha Mont Blanc, poleg njih pa napis, da gre za enega od 4.806 primerkov te omejene serije. Zakaj ravno 4.806? Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da gre za višino najvišje evropske gore.
Na zunaj je omenjeno različico mogoče prepoznati po nič kaj decentni nalepki na pokrovu motorja ter značilni Jeepovi maski z motivi topografskih linij. Kupec v kompletu prejme še šotor, osnovno kamping torbo in steklenico za vodo – za vsak primer, če bi ga avanturistični duh zagrabil že na poti iz nakupovalnega centra.
Vrnitev domov
Če smo se že bali, da so se nekateri Jeepovi novodobni križanci povsem izgubili v mestnih džunglah in asfaltnih labirintih, potem Avenger 4xe vrača upanje, da pri znamki še niso povsem pozabili, kako izgleda svet onkraj utrjenih cest. In prav je tako!
Mali Avenger s štirikolesno gnano pomočjo se tako približuje koreninam znamke, pa čeprav ne gre za avtomobil, ki bi si ga kupil, ker nujno potrebuješ terenca za resno brezpotje. Je pa avto, ki samozavestno igra na karto občutka, da si vedno pripravljen na nekaj več. Pa čeprav le vožnjo do zasneženega parkirnega mesta pred smučiščem.
Modna verzija The North Face morda cenovno ni najbolj dostopen kos garderobe na štirih kolesih, a naj vam prišepnem: na ceniku obstaja tudi nekoliko bolj racionalna alternativa. Primerjav z različnimi diskontnimi vzhodnimi znmkami pa raje ne delajte, tam boste namreč zaman iskali pristni »džipovski« karakter. Ne glede na to, koliko zaslonov imajo na armaturni plošči.
Tekst in foto: Urban Acman.
Mnenja uporabnikov
1 komentar za "Vrnitev izgubljenega sina"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
uauuu, kako je lepo osvetljena armatura na robovih! Z lepo modro. Me prav zanima kako izgleda v živo. Tudi te dodatki od blagovne znamke oblačil so izjemno všečni. Ta avto je res dober, eden boljših po izgledu. Res je škoda, da je Stellantisov in še precenjen po vrhu.