Pomanjkljiv?
Fordovi delavci v romunski Craiovi, kjer sestavljajo model B-MAX, so morali meseca septembra oditi na devetdnevni prisilni dopust, saj se je prodaja malega enoprostorca v prvi polovici letošnjega leta zmanjšala za kar 18%. Pa čeprav avtomobilu, razen B stebrička, prav nič ne manjka.
Ne, Fordovemu malemu enoprostorskemu modelu, ki se sicer po slovenskih cestiščih podi skorajda že dve leti, resnično nič resnega ne manjka. Kar smo do sedaj ugotavljali tako pri (velikokrat nagrajeni) turbobencinski Ecoboost verziji, kakor tudi pri različici 1,6 TDCi. Zatorej me je še kako zanimalo, če je tudi najšibkejši agregat v trenutni B-MAX-ovi ponudbi povsem dovolj zmogljiv ali pa mu morebiti le manjka kakšen dodaten »konjiček«.
Smiseln?
Pri tokratnem testnem vozilu se je vrtel 55-kilovatni turbodizel, volumna poldrugega litra, katerega so predstavili pred dvema letoma ravno v modelu B-MAX. Motor, ki sicer izhaja iz 1,6-litrskega agregata (ob nespremenjenem 83 mm gibu bata so zmanjšali vrtino iz 75 na 73,5 mm), pa je moč najti še v Tourneu, Fiesti in Fiesti SUV (beri: modelu Ecosport).
In čeprav bi po ogledu tehničnih podatkov kdo pomislil, da je avto s tem motorjem vsaj tako eksploziven kot babica s hojico v domu upokojencev, pa v praksi preseneča z zadovoljivo zalogo navora (najvišja vrednost je 185 Nm pri 1.700 motornih vrtljajih). V vrtljajnih nižavah je (pričakovano) len, a se že nad 1.500 vrtljaji dodobra zbudi in kasneje potnikov ne obremenjuje niti s hrupom niti s pretiranimi vibracijami. Petstopenjski menjalnik je prijetno mehak in natančen, pretiranih potreb po dodatni šesti prestavi pa pravzaprav ni (pri avtocestnih 130 km/h se motor vrti pri 2.600 vrtljajih).
Sicer bo pospeševanje do najvišje dovoljene avtocestne hitrosti trajalo »malce« dlje, kot pri energičnemu turbobencinskemu Ecoboostu, kar je pokazal tudi test s peščeno uro. A če sem povsem iskren, boste na slovenskem avtocestnem križu tudi z najšibkejšim B-MAX-om pri hitrosti 130 km/h definitivno med hitrejšimi prometnimi udeleženci!
A kdor misli, da B-MAX z najšibkejšim turbodizlom porabi toliko kot povprečen Zippo vžigalnik, se moti. Pri testnem primerku se je namreč poraba več ali manj gibala pri vrednosti 6 (!) litrov na 100 km, četudi se proizvajalec hvali z optimizacijo posameznih sklopov, ki naj bi pripomogli k večji varčnosti (a mu pri tem manjka vsaj sistem Start&Stop). Tako se je kaj kmalu naselila senca dvoma o smiselnosti 780-evrskega doplačila v primerjavi s 74-kilovatnim Ecoboost trivaljnikom, nenazadnje pa se lahko celo 610 evrov dražji in 20 »konjev« močnejši 1,6 TDCi pohvali z manjšo navedeno tovarniško porabo in manjšim izpustom CO2 …
Upokojenski?
Nekdaj je bilo poznano, da so v avtomobilskih salonih največ katalogov malih enoprostorskih modelov razdelili voznikom v tretjem starostnem obdobju. S svojo nepretenciozno oblikovano zunanjostjo (pa najsi je šlo za prvo generacijo Oplove Merive ali pa B-MAX-ovega predhodnika Fusiona) pa so bili vsaj tako razburljivi kot flanelasta srajca in žametne hlače iz Maximarketa.
Novi B-MAX, ki je oblikovan povsem v skladu s sodobno Fordovo kinetično filozofijo, se sicer počasi odmika od zgoraj opisane filozofije »upokojenskih mokrih sanj«, a še vedno ni tako mladostniško razigran kot kakšen konkurenčen Fiat 500L. Se pa po drugi strani odkupi z izvrstnostjo voznih lastnosti ter komunikativnostjo volanskega mehanizma, katero mu lahko omenjeni kragujevški Italijan še kako zavida.
Nenazadnje se lahko B-MAX pohvali tudi s precej inovativnim drsnim odpiranjem zadnjih stranskih vrat, ki je (še vedno) edinstveno v tem avtomobilskem razredu. Vendar pa so le-ta nežnim ročicam malce bolj težaška pri odpiranju, sam mehanizem drsnih vrat pa odvzame nekaj dragocenih širinskih centimetrov v notranjosti. In še to – ko boste na bencinski postaji polnili rezervoar B-MAX-a, nikar ne odpirajte zadnjih vrat na isti strani, kjer se nahaja pokrov za gorivo!
Chanometer
Fordovemu B-MAX-u z najšibkejšim agregatom v ponudbi ni moč očitati, da bi bil pomanjkljiv, celo nesmiseln ali pa namenjen le in samo »penzionistom«. Njegova največja težava je zgolj v tem, da spada v zelo specifičen razred vozil, ki je v zadnjih časih med kupci dokaj spregledan.
Tako dandanes marsikatera (mlada) družina raje spraska dodaten kupček evrov ter kupi večjega in praktičnejšega kompaktnega enoprostorca ali karavana – nenazadnje lahko že znotraj Fordovega salona pogleduje po (Grand) C-MAX-u ter karavanskemu Focusu. Marsikomu pa zna pogled uhajati tudi k čedalje bolj priljubljenim dvokolesno gnanim SUV-jem in križancem – saj so bistveno bolj »fensišmensi« kot bolj praktičen in prostornejši Fordova mali enoprostorec.
Več o B-Maxu pa na uradni strani.
Tekst in foto: Chan
Mnenja uporabnikov
5 komentarjev za "Ford B-MAX 1.5 TDCi Titanium – Bo dovolj?"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
men je kul, mi je pa bil fusion boljši
Pa se lege na cesti nima tiste ta prave,kot se za Forda spodobi.
Saj se najde tu pa tam kak na cesti, bi jih pa pomoje vsaj v Sloveniji bilo več, če bi naredili kaj bolj podobnega Fjužnu, ker to je za povprečnega penzionerja čisto preveč komplicirano in preveliko (čeprav mogoče le vizualno). 🙂
Na cesti nisem videl še nobenega. Ali pa je tako zelo neopazen.
a ni zanimivo, kako nezanimiv je ta avto ljudem. Tako zelo praktičen, uniformen, uporaben, a povsem nezanimiv. Še komentirati se nikomur ne da, tako nezanimiv je.