Pionir
Renault je leta 1984 postavil temelje razreda velikih enoprostorcev in prepričal ljubitelje uporabnih, udobnih in prostorsko ogromnih vozil ter model Espace povzdvignil do ikone dvajsetega stoletja. Po upadanju segmenta se je leta 2012 odločil, da je čas za spremembo, saj se mora Espace zopet dvigniti nad vso konkurenco. Francoski proizvajalec nas je tako šokiral že lani na pariškem avtomobilskem salonu, ko je prestavil novo generacijo Espaceav povsem drugi obliki.
Espace je z vstopom v novo generacijo dobil dozo viagre in prestopil v segment križancev. Pod bistveno širšimi blatniki so nameščena ogromna kolesa, višina je dvignjena za 40 milimetrov (do 160 milimetrov), zgornji del je bolj ozek, steklene površine pa poudari povezana kromirana obroba. Preskok z ”običajnega” družinskega vozila v bolj premijske vode je očiten, ne le na račun obilice kroma in avantgardnih linij. Povedano na kratko: Espace je konkreten, privlačen voz, poln podrobnosti, ki so me naravnost zasvojile. Njegova posebnost se preseli tudi v potniško kabino, kjer so Francozi poskrbeli, da Espace po svoji ekskluzivnosti nima konkurenta.
Ni konca
S svojim markantnim značajem je Espace impozanten kos kovine. Navdušenost nad detajli se je še po nekaj dnevih kar stopnjevala in z vsakim dnem uporabe sem opazil kakšno noviteto, skrito očem, a še vedno oblikovano do popolnosti. Renault si je vzel kar dvanajst let, da je ustvaril novo generacijo Espacea, se vmes premislil, spremenil namembnost vozila in na ceste pripeljal to vesoljsko plovilo. Že dolgo časa si nisem vzel toliko časa za fotografiranje avtomobila, pa ne zaradi uporabe bliskavic in zapletenih tehnik – detajlov je bilo enostavno preveč, galerija pa bi se zlahka povzpela na 50 fotografij.
Je Espace še enoprostorec?
Spet se vračam v preteklost, a da bi pozabili preteklost, potrebujemo nekaj boljšega od nje. To je zagotovo novi Espace, a je obenem odmik iz ustaljenih smernic enostavno prevelik. Pri Renaultu so zavrgli prepoznavno konzolo klimatske naprave na vratih, števec na sredini armaturne plošče in uničili efekt udobja dnevne sobe. Nastala je povsem nova zasnova, s pokončnim zaslonom na dotik, digitaliziranim informacijskim vmesnikom in bistveno višjim položajem sedenja. Ljubitelji minimalizma boste razočarani, Espace poudarja pridih futurizma, želi biti v središču pozornosti in med najbolj vpadljivimi vozili na cesti.
Sedeža v prednji vrsti sta bolj utesnjena, tudi na račun tako imenovane plavajoče konzole, a udobna in prilagodljiva v vse smeri. Imata masažno funkcijo, ki svoje delo opravi bolje kot podobna rešitev pri francoskem konkurentu. Kaj pa splošna uporabnost? Voznikov prostor je ergonomsko učinkovit, kljub večji utesnjenosti, pokončen zaslon na dotik ima nameščen preprost vmesnik, ki pa navsezadnje potrebuje nekaj privajanja. Lahko bi bil za odtenek bolj odziven, vendar zaradi hitrih menijev prehajanje med njimi ni problematično. Med oblikovne posebnosti sodi tudi ročica samodejnega menjalnika. Njeno pomikanje je preprosto, a bi si želel večjo odzivnost, saj je potrebno za prestavljanje nekaj potrpežljivosti; prehiter odmik pomeni, da menjalnik ne bo zaznal naše namere.
Sedem potnikov: da, a ne za daljše razdalje
Kako najbolje ugotoviti praktičnost sedmih sedežev? V Espacea posedem pet prijateljev in punco. Najprej sva midva sedela spredaj, v drugi vrsti tri gospodične in na zadnjih sedežih dva gospodiča. Po desetih minutah vožnje sta se fanta začela pritoževati in sledilo je nekaj kombinatorike. K meni je prisedlo dekle iz druge vrste, v drugo vrsto se je preselila moja najdražja, k njej sta prisedla prijatelja, v tretjo vrsto sta se iz druge presedli gospodični.
Odziv (če še sledite) je bil naslednji: druga vrsta sedežev bi lahko bila širša, a je bilo vse skupaj še znosno. Dostop do zadnje vrste je razmeroma preprost, vendar sta zaradi skromno odmerjenega prostora za noge in glavo sedeža primerna za manjše osebe oziroma za mlajšo populacijo. Sam se sicer nisem premaknil z voznikovega mesta, a lahko povzamem, da je Espace, kljub možnosti dveh dodatnih sedežev, realno primeren le za pet oseb.
S preklopljenima sedežema v tretji vrsti se zadaj odpre presenetljivo velik prtljažni prostor, izredno dobrodošlo pa je tudi elektronsko preklapljanje vseh sedežev.
Potovalnik v pravem pomenu besede
Renaultov najbolj žlahtni predstavnik v dizelski paleti se pohvali s 118 kilovati in 380 njutnmetri navora. Močnejši izmed dveh dizelskih predstavnikov je sodeloval s 6-stopenjskim samodejnim menjalnikom EDC, nad delovanjem obeh pa se nisem dosti pritoževal. Moči je sicer čutiti manj, kot bi to pričakoval od 118 kilovatov, nekaj izgube lahko pripišemo ravno samodejnemu menjalniku, vendar bo le malokdo nad agregatom vihal nos. Svoje delo opravi dobro, je tih in se še posebej izkaže pri višjih hitrostih, kjer pri vzdrževanju hitrosti odlično sodeluje s samodejnim menjalnikom.
O izredno udobno nastavljenemu podvozju ne morem govoriti kot o pomanjkljivosti, saj je bil Espace vedno predvsem udobna potovalna kočija. Tokrat je ta status podedoval od svojih predhodnikov, a sem, resnici na ljubo, od njega pričakoval boljše vozne lastnosti. Najbolj je izraženo nihanje vozila, predvsem na izboklinah in daljših neravninah. Še najbolj občutno je pri višji potovalni hitrosti, situacije pa ne popravijo vozni programi, zato mi je v tem pogledu ostal grenek priokus.
Initiale Paris prinaša ekskluzivo, a obenem tudi visoko končno ceno
Testni Espace je opremljen z najbolj prestižnim paketom, ki poleg zunanjih in notranjih dodatkov prinaša širok spekter varnostno asistenčnih sistemov. Dejstvo je, da je Espace brez tega paketa precej bolj običajen in ljudski, vendar se takrat izgubi večina njegove oblikovne posebnosti. Cena 47 tisočakov, toliko zanj zahtevajo pri uvozniku, je nesramno visoka in sprašujem se, ali si lahko povprečna slovenska družina s tremi otroci lahko sploh privošči družinsko vozilo takšnega ranga.
Espace je s paketom opreme Initiale Paris in svojim videzom name napravil vtis. Ni veliko vozil, ki sem jih letos preizkusil, da so me tako ”zadeli” in še zdaj se z veseljem spomnim na vse malenkosti, udobno vožnjo in njegovo prepoznavnost. Škoda le, da so se Francozi odločili za prehod v bolj prestižne vode in se s tem odrekli tudi nekaterim značilnostim predhodnikov.
Besedilo in fotografije: Gašper Pirman.
Mnenja uporabnikov
6 komentarjev za "Kronski dragulj v družini Renault"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
[…] http://www.avtomobilizem.com/testi/kronski-dragulj-v-druzini-renault/19-10-2015/ […]
za nekoga, ki dela več 100 km dnevno je to res vrhunska potovalna ladja, sam sem takrat, ko sem ga imel možnost voziti, sem brez problema naredil več 100 km v eno stran.
sta me pa zmotili dve stvari – avto takšnega ranga, pa je treba konkretno zaloputnit z vrati, da se le-ta zaprejo; in pa klimatska naprava, ki je prav tako vezana na ekran za dotik. meni osebno se je zdelo, da sem vse prevečkrat preveč pozornosti dal temu, da bom zadel pravi del ekrana, kot pa sami vožnji, tako da bi lahko vsaj klimatska naprava ostala s “fizičnimi gumbi” …
Višina za glavo na prvih sedežih je porazna.
Aja, če je pa res tako izrazito potem pa razumem.
JG2 se strinjam, da mora biti za tak tip vozila podvozje udobno in prijetno za vožnjo. Pri testnem Espaceu je bilo to podvozje nedvomno udobno, vendar resnično preveč plavajoče. Najbolj se je to ”plavanje” pokazalo pri višjih hitrostih na avtocesti, kjer se je na nekaterih odsekih celotno vozilo zibalo, podobno je bilo tudi pri normalnem prehodu čez ležeči policaj, kjer se je Espace umiril šele po nekaj zibih gor in dol. Pri ostalih udobnih konkurentih ni prišlo do takšnih dogodkov, zato sem to izpostavil kot slabost. Lp, G