Motorji z bati – ostajajo!

1VK_4468

1VK_9958

skyactiv-x_1

Ni treba dosti razmišljati, da bi razumeli: kar tako od danes do jutri takšne spremembe, kot je prehod z motorjev na notranje zgorevanje (MNZ) na elektromotorje (EM), preprosto niso mogoče. Če vse drugo, že mnogokrat omenjeno, preskočimo, so tu infrastruktura (v embrionalni fazi) in proizvodni logistični problemi.

Še najlažje je v (resnem) moto športu: ker gre praktično za unikate, je skoraj vseeno, ali naredijo gnanega z MNZ ali z EM. To je dokazala Formula E, ki so jo brez tektonskih premikov pognali v sezoni 2014/15. Tu je problem drugje: elektromotorji so tako dobri, da jih je morda celo nesmiselno kaj dosti razvijati – njihov izkoristek je lahko preko 90 odstotkov, medtem ko je pri MNZ še vedno okoli 40, vsem trikom (turbopuhala, …) navkljub. Se pravi, da je čar dirkanja z MNZ (poleg dirkača, seveda) v aerodinamiki, v podvozju, v gumah in (predvsem) v piljenju motorne tehnike, medtem ko pri dirkah z električnimi avtomobili slednje praktično odpade. Če tu namerno preskočimo del o trušču, ki naredi dirke z MNZ še posebej privlačne.

Zamenjati MNZ z EM bo za proizvajalce precej stresno. Čeprav avtomobile izdelujejo in prodajajo že krepko preko 100 let, bo prehod lahko za koga tudi poguben. Današnji proizvodnja in prodaja sta naravnani na decimalke natančno, da stvar deluje in da so delničarji zadovoljni. Kolateralno škodo tudi bolj ali manj obvladujejo – to je tisto, ko se z novim modelom v skladiščih valja še (pre)več starih, ki nočejo v denar. A jih vseeno nekako spravijo – vemo, za ceno, ki ji je težko reči ne. Ob prehodu z MNZ na EM bo ta problem dosti bolj izrazit, saj bodo od nekega datuma naprej MNZ preprosto prepovedani. Za uporabo na cestah. Ne pa za muzeje.

Če si zdaj zamislite hipotetičen scenarij: da mora biti 31. 12. 2019 prodan zadnji avtomobil z MNZ. Ključni vprašanji sta: koliko še izdelati avtomobilov z MNZ in koliko že z EM oziroma kako spuščati proizvodnjo MNZ ter kako dvigovati EM? Seveda bi bilo skoraj otročje lahko, če bi bilo zadaj dovolj dobaviteljev (EM in pogonskih baterij) in surovin za oboje. Pa ni tako.

Ker sta si politika in gospodarstvo precej (preveč?) blizu, je vnaprej jasno, da se ne sme zgoditi prevelika škoda. Če bi se, bi bilo težko prepričati delničarje, da se odrečejo centu zaslužka, ko pa lahko preprosto odpustijo za tovarno delavcev ali več. Kar bi pomenilo neobvladljiv socialni problem.

Zato strokovnjaki pričakujejo mehak prehod in ta bi se načelno lahko zgodil tja do 2030. A se zdaj dogaja vse narobe.

Prvič. Velika Britanija in Francija sta denimo napovedali prepoved avtomobilov in lahkih dostavnih vozil z MNZ po letu 2040. Tako pišejo rumeni mediji. Prvič, zaenkrat je to načrt. In drugič, prepovedali naj bi vozila z MNZ, vendar ne, če bodo MNZ del nekega hibridnega pogonskega sistema. Te pa proizvajalci že kar dobro obvladajo. Torej? Vedeti je treba tudi, da si samo majhne države oziroma njihove vlade upajo napovedati prihodnost, velike in resne države pa vedo, da to vendarle ni tako preprosto. Zato resne države resno predvidevajo in si zastavijo nek okviren cilj ter k temu stremijo, ampak če ni, tudi vojska ne vzame, ali z glavo skozi zid ne gre.

Drugič. Čeprav se v komercialnih vodah ne govori dosti, v populističnih medijih, ki ustvarjajo mnenja ne-mislečih kavč-krompirjev, pa še manj, se MNZ s tehničnega vidika obetajo še lepi časi. Zagotovo so tu proizvajalci avtomobilov velik katalizator, je pa dejstvo, da so (nekateri) strojniki po naravi tako firbčni in tečni, da vrtajo in rinejo naprej. Od avtomobilskih imen takšne vesti prihajajo predvsem iz (kdo bi rekel – majhne!) Mazde, kjer so objavili, da bodo imeli njihovi avtomobili z MNZ Skyactiv-X manj izpustov (”Well-to-Wheel” ali po naše od izvora do kolesa, se pravi od surovin do uporabe/vožnje) kot avtomobili z EV! Takšne Mazde bodo menda naprodaj že drugo leto. In to, če je res, bo hud, strašanski udarec za EV.

Tretjič. Nezanemarljiva zavora za EV so tudi predpisi o izpustih, čeprav naj bi bilo obratno. Saj to v resnici je lepo mišljeno, a v času prehoda ne deluje dobro. EU, denimo, utruja proizvajalcem avtomobilov z zmanjševanjem izpustov ogljikovega dioksida (CO₂), ker je z drugimi besedami poraba goriva. Lepo in prav. A se je takoj izkazalo, da bodo ravno zato proizvajalci znova pritiskali z dizli, ki imajo boljši izkoristek, zato tudi manjšo porabo in manj izpusta CO₂! Le tako bodo lahko zadostili predpisom, kakršni so danes. Vemo pa, da predpisov nobena država, kaj šele zveza držav, ni sposobna spremeniti in spraviti v veljavo v razumno kratkem času. Spomnite se, koliko časa mečkajo z novimi normami za meritve porabe – pa gre zgolj za norme, ki pri proizvajalcu terjajo samo drugačen program krmilne elektronike za merjenje porabe.

Četrtič. Še večji problem pa utegnejo biti – surovine. Tako EM kot pogonske baterije terjajo pri današnji konstrukciji veliko materialov, ki jih na našem površju Zemlje ni v izobilju. In kar je še huje: večina nahajališč je na Kitajskem in v južni Afriki, pa še te so pokupili – Kitajci! Zdaj lahko ti resnično nadzorujejo količino izdelanih električnih avtomobilov. In ker gre tu za denar, bodo delničarji (ne-kitajskih) avtomobilskih tovarn skočili v zrak, pritisnili na politiko (morda celo z grožnjo glede odpuščanj, saj vemo, kako to gre pri lobijih) in še naprej izdelovali ter prodajali avtomobile z MNZ.

Saj navsezadnje s tem ni nič narobe, še posebej če bo šlo tole z Mazdo res tako, kot obljubljajo. In če bo šlo, bodo pospešeno sledili tudi drugi proizvajalci avtomobilov. Živel MNZ!?

Besedilo: Vinko Kernc. Foto: Vinko Kernc in Mazda.