Porsche 959, hvala!
Leta 1985 je Porsche na frankfurtskem avtomobilskem salonu osupnil javnost s predstavitvijo koncepta 959. Z vgrajenim prisilno polnjenim šestvaljnikom je imel 50 ”konjev” več kot Ferrarijev tekmec 288GTO in za 15 kilometrov višjo končno hitrost. Postal je najhitrejši serijski avto na svetu. A to še ni bilo vse, skupaj s pametnim štirikolesnim krmiljenjem in nastavljivim vzmetenjem je Ferrari zlahka potisnil na drugo mesto.
Giovanni Razelli, direktor Ferrarija, ni sedel križem rok, temveč je odobril razvoj še hitrejšega superšportnika. Nastal je F40. Oznaka 40 izvira iz štiridesetletnice Ferrarijevega proizvajanje cestnih vozil, saj je Ferrari 125 nastal leta 1947, točno štirideset let kasneje, leta 1987, pa je 89-letni Enzo Ferrari v Maranellu prvič pokazal novi F40. Žal je eden največjih avtomobilskih virtuozov naslednje leto umrl in F40 se je zapisal v zgodovino kot zadnji model, ki ga je predstavil sam Enzo.
Brez nepotrebne navlake
Tehnično gledano so F40 razvili iz poskusnega modela GTO Evoluzione, dirkalne različice, ki je bila ukinjena po propadu slovite reli skupine B. Ohranili so cevno strukturo, vendar zunanjost izdelali iz materialov, ki so bili takrat na voljo v Formuli 1. Karoserija je bila izdelana izključno iz ogljikovih vlaken, kevlarja in ognjeodpornega materiala Nomex. Tla, streha in vrata so bila iz kompozitnih materialov. S tem so povečali togost karoserije za 20 odstotkov.
Ferrari je vse od začetka z F40 ravnal kot z dirkalnim vozilom in odstranil kar se da veliko nepotrebnih elementov. Največji poudarek je bil na masi, ki je morala biti čim nižja. Zadnje in stranska stekla so bila izdelana iz pleksi stekla, odstranili so mehanski pomik stekel, špartanska potniška kabina je bila brez klimatske naprave, radia, sovoznikovega predala, usnjenih sedežev, preprog in zvočne izolacije. Odstranili so celo vratne panele in kljuke. Gola vrata je krasila le jeklena vrv, s katero si odprl vrata. Povsem surove površine z ogljikovimi vlakni so bile popolnoma odprte, razkrite in surove. Gledano neposredno je bil 288GTO kot prestižno vozilo namenjeno razvajanju svojih potnikov, F40 pa je bil ozko usmerjen dirkalni model, ki je puriste navdušil z nenastavljivimi školjkastimi sedeži iz ogljikovih vlaken, majhnim volanom Momo in aluminijastimi stopalkami.
Cestni dirkalnik?
F40 ni imel nameščene nobene sofisticirane tehnologije kot 959. Bil je klasičen Ferrari, bližji dirkalni formuli kot običajnemu vozilu. S sredinsko postavitvijo motorja in razmerjem mase blizu 50:50 je bil prava raketa s pogonom na zadnji kolesni par. Varčevali so tudi pri podvozju. Nastavljivo vzmetenje Koni je bilo edini ”prestižen” dodatek, saj volan ni imel serva in zavore ne sistema ABS. Maso so prihranili pri odstranitvi vakumskih črpalk in zapletenega hidravličnega sistema. Nizko težišče, skupaj z lahko zasnovo, je prinašalo odmik od Porschejeve filozofije.
Ste pripravljeni?
Na tem mestu bi lahko dodal stran dolge tehnične specifikacije, a bom izbral le nekaj izredno osupljivih. Masa se je na koncu ustavila na vsega 1.100 kilogramih. Večji del teže je prevzel osemvaljni agregat twin-turbo z 32 ventili. Motor so vzeli iz modela GTO in je imel povečano prostornonino na 2.936 ccm ter višji tlak (1.1 bara). Ustvaril je 352 kilovatov moči (471 konjev) pri 7.000 vrtljajih in 577 njutnmetrov navora. Turbopuhala IHI je hladil par hladilnikov proizvajalca Behr, elektronsko vbrizgavanje goriva pa je priskrbel Weber-Marelli – enake sestavine kot pri dirkalniku Formule 1. Bil je prvi avto na svetu, ki je presegel mejo 200 milj na uro – 324 km/h.
Zunanjo obliko je določil legendarni studio Pininfarina, bolj natančno Leonardo Fioravanti. Izgubljati besede o tako prepoznavni obliki, značilnem zadnjem usmerjevalniku, ki je popolno združen z zadkom, je popolnoma nepotrebno. Pomembna so dejstva: izboljšali so koeficient zračnega upora in povečali podtlak pri hitrejši vožnji.
Ferrari naj bi prvotno izdelal le 400 primerkov, a je bilo povpraševanje tako veliko, da so v štirih letih (1988-1992) proizvodnje izdelali 1.311 enot. Ferrari F40 ima posebno mesto v avtomobilskih zgodovini. Bil je tako dominantem, da je zlahka zasenčil naslednika F50 in Enza.
Avtomobilizem.com (Vir: Autozine, Supercars, Ferrari, Wikipedia. Foto: Ferrari.)
Mnenja uporabnikov
5 komentarjev za "Poklon legendi: Ferrari F40"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Impresivno!! Avtomobili (Vrhunski) iz 70. in 80. ih let, me navdušijo precej bolj, kot pa današnji takšni izdelki!
Za moj okus je sicer preveč špartanski, raje bi videl ABS, klimo, radio in ostale tehnične bombončke tistega časa, ampak OK, tudi to ne pokvari mojega občudovanja kaj preveč 🙂
Malce sem morda pikolovski, vendar je ta slovnična napaka precej pogosta. Superšportnik je zaželen, ne “zaželjen”.
Jaz bom pa še za odtenek bolj pikolovski in rekel, da je dovoljeno oboje. Ja, gre za deležnik in naj bi bilo ”pravilno” napisano zaželen. Vendar imamo posebnosti in se lahko napiše tudi z ”j”. Nekateri lektorji popravljajo, nekateri pustijo. Po SSKJ-ju, je pravilno oboje, tudi drugje so zapisi prilagojeni za oboje.
Razporeditev teze je pri takem avtu obicajno kar odmaknjena od 50-50.
Konjev pa ima 478. Kalkulator v roke!? Osnova za moc so kW, in ta podatek se pomnozi z 1.35962 za dobit ‘nase’ konje. 471 so bhp-ji, to je neka angleska merska enota za konje in izven UK ni v uporabi.
Res je, kilovate in konje sem kopiral z wikipedie, kjer sem verjel, da so podatek pravilno preračunali. Popravljeno! Hvala.