Brez dotikanja, prosim
Zaščitna ograja in napis pred avtomobilom sta bila jasna, a še vedno ne dovolj, da ne bi vsake toliko kakšen padalec skušal položiti roko na čudovito napeto športno srebrno telo. Pa jih je na srečo vedno še ravno pravi čas ustavil Bob Wingard, dobra dva metra visok lastnik unikatnega primerka Shelbyja serije 2, ustanovitelj delavnice Wingard Motorsports in – saj ne boste verjeli – inženir ameriške agencije NASA.
Zgodba o drugi generaciji roadsterja Shelby je dolga in verjetno še bistveno bolj zapletena, kot sem jo spodaj uspela zložiti iz kamenčkov mozaika objav pretežno ameriških medijev v preteklih dvajsetih letih. Ampak ozadje ob prvem srečanju niti ni bilo bistveno, saj me je v Parizu prevzel pogled na umetnino na štirih kolesih, s katere so ob postavitvi na razstavni prostor morali preusmeriti večino stropnih reflektorjev, saj bi bil odsev aluminijaste karoserije sicer enostavno preveč moteč. Kasneje mi je še postalo jasno, da je bil nastop Američana v Parizu presenečenje tako za medije kot verjetno tudi za koga drugega.
Carroll Shelby je bil na začetku kariere najbolj znan kot ameriški voznik Formule 1 in sovoznik ekipe David Brown Racing, ki je leta 1959 zmagala na vztrajnostni dirki 24 ur Le Mansa. Zaradi zdravstvenih težav je leta 1959 predčasno končal svojo dirkaško pot ter med drugim odprl šolo za adrenalinske voznike. Med njegovimi najbolj znanimi konstruktorskimi projekti so sodelovanje s Fordom, Dodgeom, Oldsmobileom in britanskim podjetjem AC Motors, ki je svetu avtomobilizma prineslo kar nekaj legendarnih modelov, med katerimi so AC Shelby Cobra, dirkalnika Shelby Daytona in Ford GT40 ter več visokozmogljivih izvedenk Mustanga (Shelby GT350, Shelby GT500).
Leta 1962 je ustanovil podjetje Shelby American za izdelavo in trženje visokozmogljivih delov in modificiranih avtomobilov za individualne naročnike. Shelby Series 1, roadster z vgrajenim Oldsmobileovim 4,0-litrskim V8 agregatom (L47, 239 kW/325 KM), so pričeli izdelovati leta 1998 in v prvem (ter edinem) modelnem letu izdelali 249 enot. Z lastno maso 1.202 kg se je iz mirovanja do hitrosti 100 km/h lahko pognal v 4,1 sekundah. Gre za edini model, ki ga je Shelby samostojno zasnoval in oblikoval. Podjetje Shelby American je skupaj s pravicami za izdelovanje Shelby serije I kasneje kupil Venture Corporation, po njihovem bankrotu leta 2004 pa se je model vrnil pod okrilje novonastalega Shelby Automobiles, a so ga lahko izdelovali le še iz sestavnih delov, dobavili pa brez motorja, menjalnika ter unikatne številke VIN.
Sledila so leta neuspešnih in precej dragih poskusov obuditve oziroma evolucije modela s strani Shelbyja, pa tudi zunanjih investitorjev. Maja letos je podjetje Shelby American uradno naznanilo vračilo novim časom prilagojenega roadsterja, ki je dobil uradno ime Shelby Series 2. Izjemno omejena proizvodnja do štirih enot letno naj bi imela več opcij vgrajenega pogona (primarno V8 432 kW/587 KM), njene konstruktorske zasnove pa ostajajo pri preostalih sestavnih delih prve serije. Avtomobil bo naprodaj kot komplet delov (kit car), ki ga na željo končnega kupca sestavijo v podjetju Wingard Motorsport ter nadgradijo s karoserijo iz ogljikovih vlaken (350.000 dolarjev), aluminija (850.000 dolarjev) ali titana.
Avto po meri
Velikost Boba Wingarda ima v razpletu usode serije 2 poseben pomen. Za svojih 205 cm je namreč iskal zmogljiv avtomobil, pri čemer si je vedno želel AC Cobre, a je bil zanjo previsok. Rešitev je našel na dražbi v Shelbyju serije 1, s katerim se je začel lov na nadomestne dele, da bi lahko dokončal športnika po meri. Nastal je prototipni FII 427 Roadster, v katerem se je našel prostor tudi za Wingardov stari osemvaljnik iz Forda GT. Iskanje sestavnih delov pa je doživelo epilog v zapuščeni tovarni v Las Vegasu z odkupom preostalih stotih šasij, orodij in rezervnih delov Shelbyjeve serije 1, ki so postali osnova za nove poslovne projekte.
Shelby serije 2 ni le ponovno sestavljena serija 1, saj se je razvoj osredotočal tako na optimiranje lastne mase kot tudi na izboljšanje voznih lastnosti (nastavitve podvozja, zavorni sistem) ter zadovoljevanje varnostnih potreb, ki gredo z roko v roki z zmogljivim atraktivnim roadsterjem. Najbolj privlačni del Shelbyja serije 2 za vse visoke voznike s potrebo po resni dozi adrenalina in primerno debelo denarnico (na primer profesionalne igralce lige NFL) pa je zagotovo končna obdelava, ki namesto “osnovne” karoserije iz ogljikovih vlaken omogoča namestitev ročno izdelane karoserije iz aluminija. Prav takšne, kot me je pritegnila v Parizu.
Umetnik obdelave kovin
Wingard je med pogovorom pomignil nekomu, ki ga prej nisem niti opazila. Pristopil je Sollis Janus, rokodelec, ki je izdelal, sestavil in končno obdelal vsak milimeter popolne brušene aluminijaste karoserije, za katero vam je zdaj verjetno že jasno, da ni potrebe, da bi se jo dotikal vsak mimoidoči obiskovalec salona. Na začetku se mi je zdel precej redkobeseden, a sva postopoma prišla bistveno dlje, vse do nasvetov o idealnem kotu in izbiri nastavitev za fotografiranje.
Spretni Litvanec po rodu se je med drugim ukvarjal tudi z ročno obdelavo kovin na predelanih motociklih, po Chicagu in Kaliforniji pa je prišel v Maryland. Zaradi narave dela ima pri Wingardu lastno delavnico, kjer potrebuje okvirno osem mesecev za izdelavo karoserije, kot jo ima razstavljeni primerek. Nisem dočakala, da bi se sam kaj pohvalil, a je po končnem izdelku verjetno vsakomur jasno, da je res izjemen mojster, pravzaprav umetnik svojega poklica. Ko sva si ogledovala zgibe ob odprtini na pokrovu motorja, mi je začel razlagati o izbiri najprimernejše aluminijeve zlitine za obdelavo, povedal nekaj o posebnem materialu, ki so ga namestili z notranje strani za dušenje neprijetnega kovinskega zvoka ob zapiranju in vibracijah, pogovor pa sva končala na točki, ko mi (jasno) ni želel zaupati skrite sestavine v premazu, s katerim zaščiti dokončano karoserijo. Če koga podrobneje zanima potek projekta, Sollisa najde na Instagramu na spodnjem profilu.
Enosmerna vozovnica za Dubaj?
Wingardov Shelby serije 2 se bo po Parizu predstavil še avtomobilskim entuzistom v Monaku, nato pa ga nameravajo razstaviti v Dubaju. Glede na to, da je rok dobave za naslednji avtomobil z aluminijasto karoserijo okvirno leto dni, zna biti, da se ne vrne iz Emiratov. Ko sem o tem vprašala njegovega lastnika, se je le nasmejal in rekel: “To je moj osebni avtomobil, a bom seveda dobro razmislil, če dobim kakšno posebno ponudbo.”
Besedilo: Urška Radolović. Foto: Urška Radolović, RM Sotheby’s.
Mnenja uporabnikov
2 komentarjev za "Atraktivni Američan v Parizu"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Glede na to, da nima Airbagov ne rabi niti električnih stranskih ogledal! Bi bili dovolj bi bli tisti na pecljih! V glavnem je to še serija MK I z NOVO karoserijo in zavorami, pa cenenimi stikali in gumbi za klimatizacijo!
tale aluminij deluje naravnost perverzno. tudi mene ima, da bi ga šlatal.