Težko je najti avtomobil, ki v gledalcu vzbuja več čustev kot GT40. Legendarni športnik je nastal iz čistega rivalstva med dvema industrijskima titanoma. Henry Ford II in Enzo Ferrari sta bila glavna akterja zgodbe, nič manj pa ni bil kriv niti Caroll Shelby, ki je ob neki priložnosti izjavil: ”Naslednje leto bo Ferrarijeva rit moja.”
Razvojni program je združeval vse najboljše, kar je takrat Amerika premogla, neverjeten bolj največjih tekmecev pa je kriv, da je GT40 takrat postal najboljši dirkalnik na svetu in ameriška ikona v svetu vzdržljivostnih dirk.
Zgodovina modela GT40 se v največji meri opira na spor Henryja Forda II in Enza Ferrarija, ki je izšel iz nestrinjanja glede nadzora Ferrarijeve dirkalne ekipe sredi pogajanj o Fordovi (neuspešni) nakupni ponudbi.
Henry Ford II je bil odločen, da bo zadel Ferrari tam, kjer ga bo najbolj bolelo. Premagati je moral njegove dirkalnike na najbolj prestižni dirki na svetu. Po iskanju primernega partnerja se je Ford povezal z angleško dirkalno legendo Lola, ki je takrat že razvijala obetaven dirkalni program.
Izdelali so le dva primerka in prvi dirkalnik hitro naložili na letalo ter poslali čez lužo, kjer so ga Fordovi inženirji na hitro pregledali. V kratkem času so se skupaj z avtomobilom odpravili v Evropo in opravili prvi trening za dirko 24 ur Le Mansa. Zgornja fotografija je nastala v New Yorku 16. aprila 1964, naslednji dan so na svetovnem sejmu predstavili model Mustang.
V prvih primerkih je bil nameščen manjši osemvaljnik z okoli 350 ”konji” moči.
Uspešno so pripravili dirkalnik in sezono pričeli na slovitem dirkališču Nürburgring. Na zgornji fotografiji vidite, kako so uradniki pregledovali dirkalnik pred njegovim krstnim nastopom.
Kaj več bi si gledalci lahko želeli? Imena na uvodni dirki sezone so bila zveneča, gledalci pa so lahko videli atraktivna prehitevanja in zanimive dvoboje.
Po zaključeni sezoni se je dirkalnik sicer pokazal kot dober, a je bil v večini nastopov neuspešen zaradi svoje nezanesljivosti.
Videz v svetu dirk ne pomeni veliko, zato se je ob koncu leta 1964 Caroll Shelby vrnil na delo s svojo ekipo inženirjev z namenom, da spravijo dirkalnik v pravo formo.
Uspeh pod okriljem Shelbyja je bil takojšen, saj so zmagali na prvi dirki sezone v Daytoni, vendar kmalu doživeli neuspeh.
Leto 1966 se je izkazalo za nekoliko drugačno in se v zgodovino dirkanja zapisalo kot eno najbolj legendarnih let.
Shelby je storil ogromno na avtomobilu, ki je bil prej skoraj neuporaben nad hitrostjo 290 km/h. Z njim se je odpravil v zračni tunel in ustvaril aerodinamično vozilo, ki še dandanes velja za zgled odličnega oblikovanja. Za povrh vsega je v motorni prostor namestil bistveno večji 7-litrski agregat, ki je zlahka dosegel 300 km/h.
Pred začetkom sezone 1966 so opravili na tisoče testnih kilometrov, saj prostora za napake ni bilo več.
Sočasno so Fordovi inženirji pripravljali cesto različico avtomobila. Nekaj primerkov je celo ugledalo luč sveta, a model ni nikoli prešel v serijsko proizvodnjo.
Po zmagovitem začetku sezone, kjer so na dirki v Daytoni in Sebringu zasedli prva tri mesta, so se optimistično odpravili na dirko v Francijo.
Zgornja fotografija se je zapisala v anale dirkaške zgodovine. Na njej lahko vidimo tri Fordove GT40 ob sočasnem prečkanju ciljne črte. Ker je zmagovalec postal tisti avtomobil, ki je prevozil največ kilometrov, je prvo mesto zasedel črni GT40 na levi. Fordova vizija se je uresničila, Shelby pa je naposled le prišel na svoj račun.
Za volanom sta sedela Bruce McLaren (ja, tisti Mclaren) in Chris Amon.
Istočasno so leta 1966 zagnali razvoj novejše in hitrejše različice GT40. Na zgornji fotografiji lahko vidimo prototip z lahko konstrukcijsko zasnovo in eksperimentalno obliko karoserije med opravljanjem testov v zračnem tunelu. Ravno manjša masa in aerodinamična oblika sta bili krivi za smrt dirkača Kena Milesa, ki je le nekaj tednov prej končal na drugem mestu dirke v Le Mansu.
Zaradi nesreče so pri Fordu v model namestili težko, a učinkovito varnostno kletko. Radikalen korak, vendar so se takrat varnostna pravila poostrila in Američanom ni ostalo drugega, kot da še bolj poskrbijo za varnost dirkačev.
Četrta generacija GT40 je v prvi sezoni dirkala le dvakrat. Na fotografiji je zmagovalni dirkalnik s Sebringa, kjer sta si volan izmenjevala Mario Andretti in Bruce McLaren. Na drugi dirki v Le Mansu je imel Andretti hudo nesrečo, vendar je, zahvaljujoč varnostni kletki, iz vozila stopil nepoškodovan.
Zmaga v Le Mansu leta 1967 ima velik pomen za znamko. GT40 je bil v celoti oblikovan in razvit v ZDA, za volanom pa sta sedela ameriška dirkača Dan Gurney in AJ Foyt. To je pomenilo, da je prvič zmagala povsem ameriška kombinacija. Tistega dne se je začelo s še eno tradicijo. Gurney je ob zmagi stresel šampanjec in začel škropiti ostale dirkače na zmagovalnem odru. Od takrat dalje je skoraj obvezno tuširanje s šampanjcem na zmagovalnih stopničkah.
Ford se je dokazal in zaradi spremenjenih pravil leta 1968 ukinil program. Zasebni kupci so morali četrto generacijo predelati nazaj v prvo. Še vedno so zmagali leta 1968 in 1969.
Ti modificirani dirkalniki so dirkali v prepoznavni oranžno-modri barvi kombinaciji pod okriljem podjetja Gulf Oil.
Ford je leta 2005 predstavil novi GT, vendar ni bil namenjen dirkanju. Pri njem so prvič uporabili zahtevno varjenje aluminija ter ga kasneje razširili tudi na ostale modele.
Avtomobilizem.com (Vir: Ford, Wikipedia, Thrillist. Foto: Ford.)
Mnenja uporabnikov
2 komentarjev za "Poklon legendi: Ford GT40"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Model iz 2005 za na cesto,mi je pa hud kot kakšen Ferrari.
Super članek.