BMW i3: električno modra je nova mestna moda

Modrina

Vse bolj popularna avtomobilska elektrifikacija, ki se sicer po nenapisanem pravilu pri električno gnanih (ter hibridnih) štirikolesnikih kaže z nekaterimi modro obarvanimi elementi, je v zadnjih dveh letih zajela tudi münchenski BMW. A ker filozofija bavarskega proizvajalca zapoveduje odmik od kakršnekoli dolgočasnosti ter monotonosti, so se pri razvijanju lastnih električnih vozil dodobra potrudili ter predstavili tolikanj futuristično oblikovana modela (i8 in i3), da bi ju lahko brez težav uporabil tudi v nadaljevanju znanstveno fantastične sage Vojne zvezd.

Tako tudi mali semi-enoprostorski i3, pri katerem so dosegli manjšo maso z izdatno uporabo aluminija ter ogljikovih vlaken, deluje v dandanašnjem svetu že kar malce fantazmično in skrbi za redno obračanje glav mimoidočih. Ter z nekaterimi modro obarvanimi detajli (okrog znamkinega emblema ter sprednjih ledvičk) bližnji okolici sporoča, da gre za vozilo, pri katerem so za ogljikovodične izpuste krivi zgolj in samo njegovi potniki (če seveda ne gre za različico, ki podaljšuje doseg z dodatnim bencinskim agregatom). S svojimi kolesi, velikosti krožnika za družinsko pizzo (19 palcev oziroma 48,3 cm), na katerih so zaradi redukcije kotalnega upora nataknjene bizarno ozke pnevmatike, širine zgolj 155 mm, pa pritegne tudi za nemalo začudenih pogledov.

Loft

Oblikovalsko eksperimentiranje, kakršno sicer lahko videvamo zgolj pri prototipih vozilih na salonih, se nadaljuje tudi v notranjosti štirimetrskega avtomobil(čk)a. S svojo minimalistično prečiščeno notranjo arhitekturo, ki bi jo sicer prej pripisali kakšnemu novodobnemu modelu Volvo, deluje kot sodobno dizajnersko stanovanje v predmestju Københavna, pri čemer je celo lesena obloga armaturne plošče videti kot pomanjšan Le Corbusierjev stol.

Ustvarjalci so si dodobra dali duška pri uporabi predelanih in recikliranih materialov (iz odpadlih plastenk), kar se še najbolj kaže pri oblogah vrat in armaturne plošče, ki na otip spominjajo na bio razgradljivo nakupovalno vrečko. Ter malce pozabili na zadaj sedeče potnike, ki se bodo pridušali nad zadnjimi, v nasprotno smer odpirajočimi se vrati, saj jih je moč odpreti šele tedaj, ko so odprta tudi sprednja.

Električne sanje

Rahlo skrit gumb vžiga, ki je precej dobro skrit na ne pretirano ergonomsko oblikovani prestavni ročici poleg volanskega obroča, zbudi i3-jev električni motor, ki s svojimi 170 »konji« ter najvišjo navorsko vrednostjo (250 Nm), ki je na voljo že od samega začetka, poskrbi za eno najbolj dinamičnih avtomobilskih doživetij, kar jih je moč doživeti v tišini. Mala BMW-jeva električna »igračka« se tako lahko pohvali z zgolj 7,2 sekundnim (izjemno zveznim!) pospeševanjem od 0 do 100 km/h, kar zna spraviti v obup marsikaterega prenapetega »drag racerja« na semaforjih.

Vseeno pa pretiranih dirkaških ambicij zadaj gnani i3 le ne ponuja, saj njegove ozke gume v malce hitreje voženih ovinkih kaj hitro pokažejo svoje meje. Še posebej neugodno zna postati na mokrih cestiščih, saj lahko že malce bolj agresivno pospeševanje poskrbi za konkretno opletanje zadka, pri čemer ima tudi medkolesna varnostna elektronika nemalo težav pri krotenju slabih 1.200 kilogramov težkega avtomobila.

Tako se kaj hitro izkaže, da je naravno okolje 36.550 evrov dragega i3 prvenstveno v mestni džungli, kjer porabi še najmanj električne energije.

Družabno polnjenje

Nenazadnje tudi litij-ionska baterija, kapacitete 18,8 kWh, ki je nameščena v i3, omogoča v praksi »zgolj« 110 kilometrski doseg, kar zadošča bolj ali manj za mestne in obmestne premike. Mestna vožnja sicer z rednimi zaviranji poskrbi za dodatno regeneracijo električne energije, pri čemer prične avto samodejno zavirati že med samim popuščanjem stopalke za plin – zaviranje pa je celo toliko učinkovito, da se lahko avtomobil pri manjših mestnih hitrostih zaustavi povsem brez (!) uporabe zavornega pedala.

Vseeno pa postane zaradi omejenega dosega vsakršno načrtovanje daljše poti precej stresno, kar zna privesti tudi do rahlo asocialnega življenja lastnika električnega avtomobila. Konec koncev tudi polnjenje baterij zahteva še vedno bistveno več časa, kot klasično polnjenje goriva na bencinski črpalki, pa četudi hitre polnilnice poskrbijo za zgolj polurno čakanje na 80 odstotno napolnjenost – a le če niso že zasedene ali celo zaparkirane s strani brezvestnih voznikov. Na domači vtičnici sicer potrebujemo kakšnih 8 ur, ob dodatnem doplačilu pa vam BMW-jevci instalirajo domačo polnilno postajo i Wallbox Pure, ki 80 odstotkov baterije napolni v slabih treh urah.

In že zaradi oblice »prostega« časa, potrebnega za polnjenje električnih vozil, bi lahko njihovi lastniki pričeli s povsem novodobno obliko druženja in povezovanja – tako imenovanim »social chargingom«. Pri čemer bi bil v kavarnici v mestnem središču v letošnjem poletju še najbolj »hip« in »fensi« prav tisti, ki bi naročil: »En kapučino, malce vode za kužka in eno vtičnico za moj i3 …«

Tekst in foto: Chan.

Mnenja uporabnikov