S Toyoto bZ4X smo v desetih dneh prevozili 1.439 kilometrov, pa smo obiskali le manjši del Norveške. Kdor želi zaviti še višje proti severu, si bo moral vzeti vsaj še enkrat toliko časa. Po zavitih cestah, ki se nenehno vzpenjajo in spuščajo med fjordi in nagubanimi gorami, poteka vožnja izredno tekoče. Ceste so praktično popolne, brez lukenj, zakrpanih delov; vse so tudi primerno označene. Všeč mi je oranžno obarvana sredinska črta, ki je bolje vidna v vseh pogojih. Avtocest praktično ni, nekaj deset kilometrov smo jih prevozili le ob vpadnicah v večja mesta – Oslo, Bergen in Drammen.
Ceste za vozniške navdušence
Že ob prvotnem raziskovanju poti, pregledovanju Googlovih zemljevidov, možnih lokacij za postojanke in vseh drugih aktivnostih, ki so del načrtovanja takšnega družinskega dopusta z domačega kavča, se mi je zdelo čudno, zakaj bi za razmeroma kratke razdalje porabili neprimerljivo dosti časa. No, že po prvem dnevu mi je bilo vse jasno. Avtocest ni, na regionalnih cestah so omejitve večinoma pri 80 kilometrih na uro, v naseljih pa 60 kilometrov na uro. Naravnost se praktično ne voziš, tudi dvigovanja in spuščanja ne manjka. Norveška je zanimiva že zaradi tega. Vozniški navdušenci bodo prišli na svoj račun, morda še toliko bolj, ker se vozi počasneje kot v Sloveniji. Nikomur se ne mudi, vsi upoštevajo hitrostne omejitve in na celotni poti smo srečali le dva precej nervozna osebka za volanom Tesle. Vozniki so sicer dokaj uvidevni ter vedno spustijo na cesto čakajočega voznika na stranskem odcepu. Zanimiva izkušnja, predvsem pa zelo pozitivna.
Seveda ne moremo mimo baterijsko-električnih vozil. Norveška je že vrsto let znana kot meka za proizvajalce, ki začenjajo s prodajo svojega baterijsko-električnega modela. Od letošnjega januarja do konca julija so na Norveškem prodali 83.012 novih avtomobilov, od tega jih je bilo izključno električnih kar 81.040 oziroma 97,62 odstotka. To se seveda kaže tudi na cestah: avtomobili z motorjem na notranje zgorevanje, vključno s priključnimi hibridi in klasičnimi hibridi, so vsi po vrsti starejših letnikov. Novejšega avtomobila z motorjem na notranje zgorevanje praktično ni videti. Kar je novega, poganja izključno električna energija.
Toyota bZ4X v številkah: moč (kW/KM): 165/343, največja hitrost (km/h): 160, pospešek 0-100 km/h (s): 5,1, dolžina x širina x višina (m): 4,69 x 1,86 x 1,65, medosna razdalja (m): 2,85 , prostornina prtljažnega prostora (l): 452, čas polnjenja 10-80 % na DC polnilni postaji (min): 28, moč polnjenja DC (kW): okoli 150, moč polnjenja AC (kW): 11-22, kapaciteta baterije (kWh bruto): 73,1, doseg (km): 516.
Tri znamke dominirajo
Na cesti je videti ogromno Tesel. Te besede ne uporabljam zlahka, res jih je ogromno, povsod so, vseh barv in oblik. Z naskokom največ med vsemi električnimi modeli na cesti. Druga dva, ki izstopata, sta Toyotin bZ4X in Volkswagnov ID.4. Na trenutke se zgodi, da se zvezde poklopijo in mimogrede nastane špalir štirih, petih primerkov bZ4X. Morda še eno zanimivo opažanje – kitajski znamk praktično ni videti. Še največ smo srečali, verjeli ali ne, Hongqijev EHS9. Očitno je cena prestiža tam predraga, kompromis pa precej cenejši. V desetih dneh sem zasledil le nekaj primerkov BYD, praktično nobenega Leapmotorja in tudi Stellantisovih baterijsko-električnih izdelkov ne. Znamk Jaecoo, Omoda, Geely in drugih je bilo za vzorec.
Kaj pa bZ4X? Priznam, glede na pretekle izkušnje sem potovanje začel nekoliko previdneje. Toyota je v svet baterijsko-električnih modelov vstopila zelo previdno in zadržano. A z vsakim kilometrom mi je postalo jasno, da so Japonci tokrat naredili kolosalni korak naprej. Štirikolesno gnani bZ4X je z lahkoto premagoval kilometre, do prvega polnjenja smo prevozili okroglih 300 kilometrov. Celotno pot sem beležil podatke na postankih za polnjenje, prevožene kilometre, porabo in vse druge relevantne parametre. Deloma zaradi vsebine, ki jo berete sedaj, delno pa tudi zaradi lastne radovednosti.
Predvsem veliko je ultra hitrih polnilnic
Iskreno: pričakoval sem, da bo na Norveškem za vsakim vogalom kakšna polnilnica. A temu ni tako. Vsaj na osrednjem delu, ki vodi do fjordov, polnilnic ni toliko, kot bi človek pričakoval. Je pa res, da so razporejene pametno in na smiselnih odsekih. Pa še ključen podatek: praktično vse so hitre polnilnice. Vsak bencinski servis ima vsaj dve, če ne več hitrih polnilnic. Glede na našo pot sem, bolj po naključju kot namenoma, izbral polnilnico Ionity. Polnilni center na običajni bencinski črpalki nekje na prelazu je zajemal osem 400-kilovatnih hitrih polnilnic. Kar šest mest je bilo polnih, dve sta bila na razpolago. BZ4X smo priklopili pri 32 odstotkih pri povprečni porabi 15,2 kilovatnih ur. Obisk stranišča, nakup sladoleda in 23 minut kasneje smo se odpeljali proti naslednjemu postanku. Baterija se je napolnila na 81 odstotkov, doseg 354 kilometrov. Kar nekaj dni kasneje in po vožnji z dvema priključno-hibridnima trajektoma je sledilo drugo polnjenje.
Tudi drugo polnjenje je potekalo na Ionityju, čeprav so bile v polnilnem centru na voljo tudi postaje drugih ponudnikov. Vse so bile seveda ultra hitre, z močjo polnjenja do 400 kilovatov. Natančneje je bilo na bencinskem servisu kar 16 polnilnic z močjo polnjenja med 350 in 400 kilovati. Nekaj mest, kjer so bile nekoč ročice za točenje bencina ali dizla, so preuredili, da so na njihovem mestu postavili dodatne polnilne priključke. Naključje? Tudi tokrat je bila baterija na 32 odstotkih, doseg pa je znašal 148 kilometrov. Že po minuti se je baterija polnila s 168 kilovati in v 17 minutah je pridobila 30 kilovatnih ur. To je bilo dovolj, da smo bili na 71 odstotkih in pri 350 kilometrih dosega. Poraba se je znižala na 14,4 kilovatnih ur. Jaz sem v manj kot 20 minutah nekaj pojedel na klopcah, ki so bile postavljene ob polnilnicah, žena in sin pa sta obiskala stranišče in spet – kupila sladoled.
Neverjeten napredek Toyote
Še vedno smo se zadrževali pri fjordih, lovili ribe, se kopali in hodili v hribe. Polno naložen bZ4X, trije kabinski kovčki in še en večji 25-kilogramski so bili ves čas v prtljažniku. Poraba se je – kljub temu, da smo se redno dvigovali na 1.000 metrov nadmorske višine in nekaj deset kilometrov kasneje spuščali proti morju – zadrževala pri 14,4 kilovatnih urah. Veliko časa smo vozili po makadamskih cestah, saj smo spali v zakotnih in povsem osamljenih hiškah, kjer nismo imeli ne elektrike ne tekoče vode. Telefone, baterije za svetilke in računalnik smo polnili preko dveh 220-voltnih priključkov v avtu. Eden je bil na zadnji klopi, drugi v prtljažniku. Tokrat smo prevozili nekaj več kilometrov, skoraj 400, ko smo še tretjič zapeljali na polnilnico. Nekoliko bolj smo izpraznili baterijo, saj nam je ostalo še 14 odstotkov oziroma 70 kilometrov dosega. V 32 minutah je baterija skočila na 83 odstotkov, moč polnjenja pa je še vedno vztrajala pri sprejemljivih 43 kilovatih. Sodeč po podatkih na polnilnici, se je baterija dopolnila za 49,21 kilovatnih ur. Doseg je zaradi še nižje povprečne porabe (14,2 kilovatnih ur) znašal kar 395 kilometrov. V zadnjih dnevih na Norveškem smo prevozili še nekaj prelazov, se okopali v mrzlih višinskih jezerih ter med zadnjimi postajami prvič (po nesreči) zašli v nekoliko bolj turistično mestece. Tam smo kupili nekaj spominkov, predvsem pa čas izkoristili za še zadnje polnjenje.
Zaradi precej vzponov in obiska nekaterih dih jemajočih prelazov se je povprečna poraba dvignila na 14,8 kilovatnih ur, po 298 prevoženih kilometrih je sledilo četrto polnjenje pri 16 odstotkih in preostanku 78 kilometrov dosega. Ker je bil obisk trgovine hiter, smo v 18 minutah baterijo napolnili na 64 odstotkov s povprečno polnilno močjo 118 kilovatov in pridobili 35 kilovatnih ur, doseg pa je znašal 311 kilometrov. Aja, da ne pozabim: to je bil prvi polnilni center, kjer sem moral za prosto polnilnico počakati nekaj minut. Je pa obrat na polnilnih mestih hiter in v 15 minutah se ob tebi zamenjajo že praktično vsi avtomobili.
Polnjenje na hitrih polnilnicah razmeroma ugodno
Zadnja dva dneva smo ponovno preživeli bolj na vzhodu, izven najbolj goratih območij. Poraba se je spustila na 14,3 kilovatnih ur in tam tudi obstala. Na koncu lahko samo pohvalim električno vozno izkušnjo s Toyoto bZ4X. Ob štirikolesnem pogonu, polno naloženem prtljažniku in precej pridelanih višincih smo zaključili pot z več kot odlično povprečno porabo. Tudi polni bolje kot marsikateri tekmec, morda tudi zato, ker je toplotna črpalka po prenovi postala del serijske opreme. Drži, naše vozne hitrosti so sledile omejitvah. Lahko rečem, da so bile skoraj idealne, večino časa so se gibale med 60 in 90 kilometri na uro. Za konec pa še zadnji številčni podatek: polnjenje na 400-kilovatnih polnilnicah stane med 7 in 8 norveškimi kronami, kar je med 60 in 70 centi za kilovatno uro. Kdor ima sklenjeno naročnino, lahko računa na praktično razpolovljeno ceno. Hitro polnjenje na poti je tam tako precej ugodno, prevsem pa bistveno cenejše, kot je cena litra bencina ali dizla, ki se giblje med 17 in 21 norveškimi kronami (med 1,55 in 1,90 evra).
Našo družino je Norveška navdušila. Tako zelo, da bomo verjetno prihodnje leto dopust zopet planirali tam, le da se bomo odpravili nekoliko višje na sever.
Besedilo in fotografije: Gašper Pirman.
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen