Z električno Opel Corso med ljubljanskimi prostovoljkami

DSC_2660

DSC_2588

DSC_2565

DSC_2682

DSC_2573

DSC_2615

DSC_2675

DSC_2552

DSC_2631

DSC_2649

Svoboda mobilnosti

V moji generaciji smo v mladosti pohiteli z učnimi urami vožnje, saj nam je opravljeni izpit pomenil nekakšen potni list v svet neodvisnosti – od staršev, prijateljev in javnega prevoza, še posebej izven urbanih središč. Z vozniškim izpitom v žepu smo hkrati postali odrasli in mobilni.

Na Opel Corso me vežejo posebni spomini. Nekje ob prelomu tisočletja sem jo namreč na osmi marec iz salona avtomobilov vsa nasmejana pripeljala na domače dvorišče, sveže registrirano in olepšano z rdečim nagljem, kot darilo mami. Izbrali in kupili smo ji jo na skrivaj, saj je bil njen stari avtomobil že dotrajan. Ker je vozniški izpit opravila šele nekje v tridesetih, do njega nikoli ni imela posebnega odnosa. Zanjo je bilo pomembno le, da je dovolj majhen, okreten in zanesljiv. Naučila se je voziti po sili razmer, ker je v nekem trenutku ugotovila, kako zelo si odvisen od prijaznosti drugih, če tega ne znaš. Očeta je namreč na dopustu v Istri pošteno uščipnilo v hrbtu, sama pa ga ni mogla niti peljati do zdravnika.

Po drugi strani enkrat žal pride čas, ko si nekdo prevoza z lastnim oziroma družinskim avtomobilom ne more več privoščiti. Lahko je to posledica starosti, bolezni, ločitve, smrti partnerja, saj povod niti ni pomemben. Dejstvo je, da se v tistem trenutku zanj marsikaj spremeni. Še bolj, če je bil do takrat zelo aktiven in družaben, saj je osebna mobilnost tesno povezana tudi s socialno vključenostjo v okolje.

Spremembe zahtevajo prilagoditve

Nekateri imajo to srečo, da imajo takrat ob sebi prijatelje, znance ali družinske člane, ki jim s prevozi pomagajo premostiti to pomembno spremembo. Stvari so dosti bolj enostavne tudi v primeru, če živijo na območju javnega prometa ter so hkrati v dovolj dobri psihofizični formi, da ga lahko varno uporabljajo. Za starostnike brez tovrstne podpore okolja, ki živijo izven območij rednega javnega prevoza ter so morda hkrati v slabšem ekonomskem položaju ali gibalno ovirani, skrbi v lepem delu slovenskih občin pod organiziranim okriljem zavodov mreža prostovoljnih šoferjev. Ponudniki, kot sta Prostofer (s kar 97 vključenimi občinami) in Sopotniki (s 16 vključenimi občinami), imajo za starejše prebivalce vzpostavljen sistem, preko katerega si lahko ti naročajo brezplačne prevoze na zahtevo.

Mala mestna Corsa je Oplova prodajna uspešnica, ki je lani praznovala zavidljivih 40 let. Od leta 1982 do okroglega jubileja so proizvedli že več kot 14,5 milijona enot modela, ki številne zveste kupce znamke spremlja lep del življenja. Prvi primerek so izdelali v španskem obratu Zaragoza, kot zanimivost pa lahko dodamo, da je bila druga proizvodna lokacija Corse “A” v Kikindi, kjer so jih sestavljali v skupnem obratu podjetij IDA in General Motors. Model skupne dolžine 3,62 metra je bil kar 44 centrimetrov krajši od današnjih primerkov, njegova teža pa se je z začetnih 750 kilogramov do danes skoraj podvojila.

Aktualna šesta generacija modela Corsa je na trgu od leta 2019 ter v poimenovanju proizvajalca nosi dodatno oznako “F”. Pri njenem razvoju so morali narediti Oplovi inženirji kar nekaj ovinkov, a če povzamemo besede iz Malega princa, ne pride daleč, kdor gre kar naravnost. Nemški proizvajalec s sedežem v Rüsselsheimu na Majni je v tistem času prehajal iz okrilja GM v lastništvo francoske skupine PSA (del današnjega Stellantisa). Projekt Corse, ki je že potekal na platformi G2XX, so tako zaustavili, model pa kasneje preselili na skupno modularno platformo CMP (EMP1).

Corsa je v štirih desetletjih od nastanka sicer zrasla, a s svojimi zunanjimi merami tradicionalno spada v segment malih avtomobilov (B). Čeprav so tudi v njenem velikostnem razredu trenutno na trgu najbolj iskani križanci, kjer proizvajalci izpostavljajo prednosti nekoliko višjega položaja sedenja, še vedno ne manjka racionalnejših kupcev. Običajni kombilimuzinski modeli so namreč v primerjavi s križanci cenejši, z vidika značilnosti pa lažji in imajo ugodnejše aerodinamične lastnosti, kar pod črto vpliva na porabo – še posebej, če govorimo o električnem avtomobilu.

V mestu je enostavno obvladljiva. Seveda pa je gibanje v prometu lahko bistveno lažje in predvsem manj stresno z nekaj pravimi pomočniki. Razbremenitev v prometnih zastojih prinaša prilagodljiv tempomat s funkcijo zaustavljanja in speljevanja, za enostavnejše parkiranje pa so tu še vzvratna 180-stopinjska kamera in tipala, ki so opcijsko nadgrajeni z aktivnim sistemom za vrtenje volana.

Pri zasnovi notranjosti Oplovi razvojniki posvečajo veliko pozornosti udobju potnikov med vožnjo. Že prava klasika na seznamu doplačil so tako ogrevanje volanskega obroča in prednjih sedežev, ki pridejo še kako prav v hladnih dneh. V najboljšem oblazinjenju z alkantaro imajo sedeži celo masažno funkcijo. Na uporabniško izkušnjo močno vplivajo tudi rešitve za upravljanje infozabavnega sistema in klimatizacije. Tu se pri proizvajalcu držijo preverjenih rešitev, ki ob zaslonu na dotik ohranjajo fizične gumbe za najpomembnejše nastavitve, ter zagotavljajo, da bo tako ostalo tudi v prihodnje. Med elementi, ki najbolj spremenijo doživetje nočne vožnje, so nedvomno opcijski matrični žarometi v tehniki LED, ki samodejno prilagajajo osvetlitev razmeram na cesti in ostalim vozilom. Nenazadnje pa na prav poseben način k udobju vožnje lahko pripomore tišina električnega pogonskega sklopa v Corsi-e.

Gospo Golob smo odpeljali na Žale, da je obiskala družinski grob.

Na območju Mestne občine Ljubljana žal nimamo tovrstnih rešitev. Storitve javnega mestnega prevoza so po drugi strani za nekoga, ki težko hodi ali se slabo znajde v mestu, praktično neuporabne. Odhod k zdravniku, po opravkih ali na obisk tako postane konkretna ovira. Ostane še alternativa prevoza s taksijem, a so stroški tega relativno visoki, pa tudi rezervacija je za marsikoga že kar zahtevna naloga. In prav za takšne posameznike skušajo v bližnjem okolju skrbeti skupine (večinoma upokojenih) prostovoljk v programu Starejši za starejše, ki jih vodi Amalija znotraj dela Ljubljane oziroma LUR (Ljubljanske urbane regije).

S starostniki ohranjajo čim bolj redne stike, jih poslušajo, skušajo čim bolje prepoznati njihove potrebe ter poskrbeti, da niso povsem izključeni iz družbe. Vse prevečkrat se namreč zgodi, da so v svojem okolju spregledani. Pa so za njih prav tako pomembni prevozi do zdravnika ali na pokopališče. To namreč niso ljudje, ki na protestih hodijo za glasnimi politiki, temveč so med njimi tudi takšni, ki preživljajo dneve v samoti, v pričakovanju občasnega prijaznega klica ali obiska, ki nekoliko razbije monotonost vsakdana.

Neprecenljiva vloga prostovoljstva

Janez je imel termin pregleda pri zdravniku na ljubljanskem Onkološkem inštitutu.

Če je po terminološki definiciji prostovoljec nekdo, ki se po lastni volji odloči, prijavi za določeno delo ali dejanje, v sodobni družbi izraz prostovoljstvo najpogosteje povezujemo z delom v korist drugih ali splošno korist, pri čemer posameznik za to ne pričakuje plačila. V Sloveniji področje formalno ureja poseben zakon, ki opredeljuje prostovoljstvo kot družbeno koristno brezplačno aktivnost posameznikov. Ti s svojim delom, znanjem in izkušnjami prispevajo k izboljšanju kakovosti življenja posameznikov in družbenih skupin ter k razvoju solidarne, humane in enakopravne družbe.

Osnove so torej jasne: obstaja zakon, ki ureja področje prostovoljnega dela ter z njim povezano organizacijo, evidence, financiranje, nadzor in še marsikaj. Hkrati se človeku ob branju suhoparnega besedila zakona oblikuje enostaven zaključek: najboljše stanje družbe bi dosegli takrat, ko formalno organiziranega prostovoljstva niti ne bi potrebovali. To bi namreč pomenilo, da so stvari urejene do te mere, ko je med nami malo socialno ogroženih in si medsebojno pomagamo zato, ker nam to narekuje nekaj znotraj nas samih. Da smo dovolj zreli, razumemo smisel in prednosti povezovanja generacij, premoremo dovolj empatije za prepoznavo stisk sočloveka ter nismo usmerjeni izključno v sledenje lastnim interesom in doseganje osebnih ciljev. Smo torej solidarni ter se zavedamo, da se kdorkoli izmed nas lahko po spletu okoliščin v določenem trenutku znajde na točki, ko bo potreboval pomoč.

Baterijsko-električna Corsa je lahko idealen mestni avtomobil. Njen pogonski elektromotor premore 100 kW (136 KM) moči in 260 Nm navora. Vgrajeno 50-kilovaturno baterijo, na katero proizvajalec daje osem let garancije, lahko na ustrezni polnilni postaji preko opcijskega trifaznega 11-kilovatnega polnilnika v celoti napolnimo že v dobrih petih urah. Če hitrost domačega polnjenja ni posebej pomembna, zadošča serijsko vgrajen enofazni polnilnik v kombinaciji z malo manj ali bolj hitro in “pametno” polnilno postajo, nameščeno na zidu ali stebričku. Shranjena energija v Corsi-e po normativih WLTP zadošča za dobrih 330 kilometrov lokalno brezemisijske vožnje. Za daljše poti pa pride v poštev hitro enosmerno polnjenje z močjo do 100 kilovatov, ki Corso iz prazne do 80-odstotne kapacitete baterije spravi v približno pol ure.

Za bolj zahtevne voznike Corsa-e v okviru letošnje prenove med drugim dobiva tudi zmogljivejši električni pogon s 115 kW/156 KM moči ter nadgrajen baterijski sklop za do 406 kilometrov dosega z enim polnjenjem.

Naše vožnje s Corso-e so bile tokrat omejene na mestne ulice, kjer je bilo na račun gneče precej ustavljanja na semaforjih in v zastojih, poraba pa se je zaustavila pri 16 kWh/100 km. Za uporabnika, ki bi med tednom v povprečju dnevno prevozil 20-30 kilometrov, kar nanese približno 10 tisoč kilometrov letno, bi torej več kot zadoščalo polnjenje enkrat tedensko, seveda v odvisnosti od zunanjih temperatur med vožnjo in v mirovanju. Ker na porabo električnega avtomobila še posebej vplivajo nizke temperature, je dobro vedeti, da so električne Corse serijsko opremljene s toplotno črpalko. Ta v hladnih dneh med vožnjo omogoča uporabo odvečne toplote za temperiranje notranjosti, brez da bi bilo treba vključiti klasično ogrevanje, kar bi zmanjšalo doseg. V mirovanju pa uporabnik lahko izbere predhodno uravnavanje temperature v času, ko se vozilo polni, saj tako za ogrevanje poskrbi zunanji vir energije, baterija pa do začetka vožnje ostane napolnjena v celoti.

Kaj pa mladi?

V teh dneh je predsednica Slovenije podelila letošnja državna priznanja in nagrade za prostovoljstvo, kar je za trenutek pritegnilo pozornost medijev. Dejansko pa bi bilo vsak dan v letu smiselno premišljevati in usmerjati napore v razvoj področja, ki ga še kako potrebujemo. Iz letnega poročila o delu prostovoljcev v Sloveniji* je na primer med drugim razvidno, da je pri nas najmanj prostovoljcev v starostni skupini do 18 let. Ta podatek zagotovo nastavlja ogledalo družbi, kjer prostovoljstvo ni integralni del vzgoje in izobraževanja – otroci in mladostniki se torej o sočutju do bližnjega in oblikah pomoči drugim najpogosteje učijo znotraj družine in od bližnje okolice, sami pa v večini primerov pravzaprav ne dobijo prave vloge.

Podatki o slovenskih prostovoljcih sicer kažejo, da so med najbolj zastopanimi moški v starostni skupini od 30 do 60 let, ki delujejo na področju športa oziroma rekreacije, ter ženske v starostni skupini nad 60 let v društvih upokojencev, ki so aktivne na področju sociale. Verjetno se strinjamo, da bi se za bolj optimalno delovanje slovenskega prostovoljstva, ki zapolnjuje številne vrzeli socialne države, dalo narediti še marsikaj.

Na eni strani so starejši, izkušeni prostovoljci pripravljeni in voljni prenesti znanje in dolgoletne izkušenje na mlajše generacije. Na drugi strani moramo biti naslednje generacije pripravljene pomagati po lastnih močeh. Pri tem je torej, kot z marsičim drugim, treba začeti pri sebi. Ozrimo se in premislimo, komu v naši okolici bi prav prišla pomoč z občasnim prevozom ali dostavo. Verjemite, da se boste počutili vsaj tako dobro kot tisti, ki bo sprejel takšno gesto.