Sanje o Kaliforniji

BMW 430i GC 01

BMW 430i GC 02

BMW 430i GC 03

BMW 430i GC 04

BMW 430i GC 05

BMW 430i GC 06

BMW 430i GC 07

BMW 430i GC 08

BMW 430i GC 09

BMW 430i GC 10

BMW 430i GC 11

BMW 430i GC 12

BMW 430i GC 13

BMW 430i GC 14

BMW 430i GC 15

BMW 430i GC 16

BMW 430i GC 17

BMW 430i GC 18

BMW 430i GC 19

BMW 430i GC 20

BMW 430i GC 21

BMW 430i GC 22

BMW 430i GC 23

BMW 430i GC 24

BMW 430i GC 25

BMW 430i GC 26

BMW 430i GC 27

BMW 430i GC 28

BMW 430i GC 29

BMW 430i GC 30

BMW 430i GC 31

BMW 430i GC 32

BMW 430i GC 33

BMW 430i GC 34

BMW 430i GC 35

BMW 430i GC 36

BMW 430i GC 37

BMW 430i GC 38

BMW 430i GC 39

BMW 430i GC 40

Čudežna tabletka na kolesih

A da ne bo pomote: BMW serije 4 niti pod razno ne spada med tiste primerke, ki bi – podobno kot Volkswagnova Jetta, Toyotin Camry ter Strelov Martin – navduševala zgolj in samo na oni strani Atlantika. Pa četudi jih Bavarci prodajo največ ravno v ZDA. Ne, športnejša različica trendovske serije 3 velja tudi pri nas za enega bolj zaželenih avtomobilov z modro-belim emblemom. Še posebej, če gre za kakšno malce bolj popoprano »raketo« iz oddelka M. Če ne verjamete, poglejte zgolj ohranjevalnike zaslonov na telefonih mozoljave mularije, pri čemer že ob sami omembi »štirke« prej pomislijo na znamko iz Münchna kot pa na velikost košarice!

In ne le to! Štirivratna različica Gran Coupe, pri kateri gre sicer za precej nišni model, hkrati predstavlja enega boljših primerov, kako bi morala izgledati prestižna limuzina tega avtomobilskega segmenta. Oziroma, kako bi morala biti že v osnovi oblikovana sama serija 3 (praktičnejša peta prtljažna vrata, imenitnejša stekla brez okvirjev). Ter podaja precej resno vprašanje o tem, kaj za vraga so oblikovalci razmišljali pri ustvarjanju verzije Gran Turismo.

Gran Coupe, ki je v lanskem letu doživel rahlo kozmetično olepšavo, kar se na zunaj še najbolj opazi po predrugačenih žarometih, namreč izžareva ravno dovolj športno dinamične elegance, ki jo nekako pričakuješ od avtomobila bavarskega proizvajalca. Pri čemer že zgolj s svojo linijo, pri kateri verjetno niti najhujši oblikovalski perfekcionisti ne bi prav nič dodali (oziroma niti odvzeli), izjemno učinkovito zajema celotno filozofijo same znamke. Vrhunsko!

S povsem novo karoserijsko barvo (Snapper Rocks), ki sicer nehote spominja na čudežni Pfeizerjev medikament, predstavlja eno najbolj erotičnih stvaritev iz münchnskih kovačnic, ob kateri le malokdo ostane ravnodušen. In to ne zgolj zaradi prepoznavnih ledvičk na nosu avtomobila!

Žlahtna žlehtnoba?

Letošnja kozmetična osvežitev je hkrati poskrbela, podobno kot pred časom že pri seriji 3, tudi za spremembo pri najmočnejšem bencinskemu štirivaljniku v ponudbi. Le ta se lahko po novem pohvali s 7 »žrebcev« močnejšo konjenico, 0.6 litrov nižjo porabo na tovarniškem testnem poligonu ter novo oznako na avtomobilu (430i namesto 428i). A če bi omenjena označba še pred kakšnimi 15 leti predstavljala 3-litrski agregat s šestimi valji v ravni vrsti, sedaj že nekaj časa vemo, da temu ni tako.

Pri tovrstni oznaki gre sedaj za posodobljen dvolitrski štirivaljnik lahke gradnje (B48) s tehnologijo Twin Power Turbo (turbinsko polnjenje, neposredno vbrizgavanje goriva, spremenljivo krmiljenje ventilov VANOS), ki zamenjuje obstoječega (N20), prvič pa se je znašel pod motornim pokrovom kateregakoli bavarskega avtomobila že pred dvema letoma (BMW 330i).

In kako se izkaže v praksi? Novotarija deluje v večini voznih režimov povsem dovolj radoživo in uživaško ter navdušuje z delavoljnostjo že pri nizkih vrtljajih, hkrati pa ima precejšnje veselje do vrtenja. Vozni puristi bi se znali pridušati zgolj nad pomanjkanjem malce bolj popopranih občutkov, saj navkljub izjemno samozavestnim performansam na papirju (5,9-sekundno pospeševanje od 0 do 100 km/h) še vedno ne gre za čistokrvnega dirkača. Nenazadnje mu za kaj takega manjkajo tudi malce bolj prepričljive zavore (navkljub 752 evrov dragim iz oddelka M), ki bi lahko ponudile med živahnejšim preganjanjem (npr. na dirkališču) boljše občutke.

Pravoverni ljubitelji modro-belega emblema pa bodo obenem tožili še nad pomanjkanjem blagozvočnejše simfonije izpod motornega pokrova, ki jo znajo pričarati zgolj agregati z dvema valjema več. Okej, sicer zna tudi najmočnejši bencinski štirivaljnik v ponudbi tam nekje nad 5.000 vrtljaji dovolj lepo zabrneti, a tovrstno zvočno spremljavo nekako bolj pričakuješ pri kakšnem “fast & furious hot-hatchu” kot pa pri BMW-jevem kupeju.

A pri bavarskem proizvajalcu prav dobro vedo, kako se tovrstni reči streže, ter vam znajo za dodatno pest (oziroma, natančneje, vrečo) cekinov ponuditi tako “žlehtnejše”, kakor tudi žlahtnejše alternative. Pri čemer tovrstnim kriterijem dodobra ustreza že 10 tisočakov dražja štirikolesno gnana verzija 440i.

Manjši očitek si je tokrat zaslužila osemstopenjska menjalna avtomatika, ki sicer s svojo hitrostjo in delovanjem nehote spominja na izraelski Uzi, a zna v ročnem režimu (ter tudi v načinu Sport) presenetiti z dokaj sunkovitim delovanjem ob pretikanju v višje prestave. Okej, resda so omenjeni sunki zaznavni zgolj med malce bolj dinamično vožnjo, a bi znala tovrstna menjalniška grobost marsikoga, ki pričakuje od (drage) bavarske mehanike zgolj perfekcijo, vsaj toliko zmotiti kot Ronalda prazna tuba z gelom za lase.

California Love

Tovrstna motorizacija v BMW-jevem štirivratnem kupeju, ki navkljub 763 evrov vrednemu športnemu M podvozju še vedno navdušuje s precejšnjim udobjem v vožnji, se tako daleč najbolj izkaže med brezskrbnim križarjenjem po panoramskih cestiščih. Brez kakršnegakoli brezglavega divjanja, da ne bo pomote. Pri tem bo za dodatno dozo endorfinov tako ali tako poskrbelo že izvrstno uravnoteženo podvozje, telepatski volanski mehanizem, ki dobesedno bere voznikove želje, ter pogled na merilnik porabe goriva, ki bo pri tovrstnem režimu vožnje ostala kolikor toliko v mejah normale.

Vendar pa je slednjo moč držati pod 10 litri zgolj ob striktnem upoštevanju kakšnih strogih kalifornijskih cestnih predpisov, zaradi česar ti takoj postane jasno, zakaj so tudi pri športno dinamično naravnanem avtomobilu, kot je BMW-jeva serija 4, med spodnjekaravanškim življem še vedno priljubljeni turbodizli.

Redka ptica

A glede na to, da marsikdo smatra štirivratno serijo 4 tudi za svojevrstno (ter obenem modnejšo in imenitnejšo) alternativo družinsko poslovni seriji 3, ne čudi, da se v njej vrtijo večinoma »učinkovito dinamični« dizli. Nenazadnje tudi zaradi tega, ker so lahko podobno hudičevo »žlehtni« (npr. 313 »konjska« 435d verzija).

Vseeno pa bi bila napaka, če bi ob tem povsem pozabili na različico, na kateri se blešči oznaka 430i. Ter jo namenjali zgolj in samo Američanom, kjer je sicer bencin (še vedno) precej manj cenjen kot pri nas. Takšna serija 4 namreč ponuja za dokaj podoben kupček dinarčkov (51.250 eur), kot ga zahtevajo za precej manj živahnega 190-»konjskega« dizla (49.109 eur z avtomatskim menjalnikom), bistveno bolj emotivno vozniško izkušnjo, ki jo nekako pričakuješ od vozil z modro-belim emblemom.

Vsi tisti, ki bodo vseeno pogrešali milozvočnejši napev šestvaljnika ter si obenem zaželeli malce bolj konkretne konjenice pod motornim pokrovom (pa četudi jo bodo, roko na srce, na običajnih cestah le poredkoma lahko dodobra izkoristili), pa bodo tako ali tako sami pri sebi preračunali, če je to vredno dodatnih desetih tisočakov.

Tekst in foto: Urban Acman.