Mu kaj manjka?
Med tokratnim preizkusom Daciine interpretacije karavanskega vozila, označene z rahlo suhoparno kratico MCV (Maximum Capacity Vehicle), se je dogodilo, da sem na sopotnikovem sedežu peljal znanca, ki si lasti avto starejšega letnika, po osnovnih karakteristikah precej slabšega od testnega Logana. A kljub mojemu rahlo provokativnemu vprašanju, če bi svojega konjička, sicer »prominentnejšega« rodovnika, zamenjal za tovrstno Dacio, s katero bi se vozil udobneje in prijetneje, me je s pogledom prebodel kot rimski stotnik Longinus Jezusov prsni koš.
Vendar pa, če bi sopotnik v tistem trenutku lastne prevzetnosti in pristranosti vsaj malce pozabil na značko na maski vozila, bi morda presenečeno prišel do razsvetljenja, da karavanskemu Loganu ne manjka nič kaj (zelo) pomembnega. Tako se v njegovem »nahrbtniku« skriva praznina, nič manjša od tiste v karavanskem Leonu, pri čemer je ob podrtem sopotniškem sedežu moč prepeljati v avtu celo smuči za smučarske skoke najdaljše dovoljene dolžine (beri: 270 cm), pod prtljažnim dnom pa pravo nadomestno gumo.
Vendar pa, če bi sopotnik v tistem trenutku lastne prevzetnosti in pristranosti vsaj malce pozabil na značko na maski vozila, bi morda presenečeno prišel do razsvetljenja, da karavanskemu Loganu ne manjka nič kaj (zelo) pomembnega.
Nepretenciozni vozniki bodo zadovoljni s spodobno opremljenostjo, ki jo zagotavlja opremski paket Life Plus, katerega je sicer moč prepoznati po vstavkih modre barve na sedežih in varnostnih pasovih. Ter se ob zgolj 250-evrskem doplačilu za vgrajeni multimedijski sistem Media Nav Evolution z zaslonom na dotik spraševali, zakaj ostali proizvajalci tako mastno zaračunavajo za podobne (dandanes skorajda že samoumevne) pripomočke.
Malce bolj zahtevni vozniki bodo presenečeni nad radoživostjo najmočnejšega turbodizla v ponudbi, ki se je tudi na tokratnem testu, podobno kot že šibkejša različica pred časom, izkazal za najboljši Loganov del. Že poznani Renaultov agregat se tako lahko pohvali z devetdesetimi, svobode precej željnimi »konjiči«, ter sedaj že obvezno depolucijsko normo Euro 6.
Agregat kljub rahlemu obotavljanju v vrtljajnih nižavah kasneje navdušuje z živahnostjo in delavoljnostjo, pri čemer mu je v pomoč tudi dovolj natančen petstopenjski menjalnik, ki pa je preračunan dovolj na dolgo, da se tudi med avtocestnimi potmi ne občuti pomanjkanje dodatne prestave (pri 130 km/h se »suče« z 2.300 vrtljaji). Resda pa je ob tem le potrebno priznati, da motor nima kakšnega pretiranega dela z zgolj 1.090 kilogramov težkim (praznim) vozilom, kar se je na koncu izkazalo tudi pri sami porabi goriva, ki se je ustavila pri dobrih petih litrih.
Kaj mu resnično manjka?
A ob danem avtomobilskem paketu, ki se ceni na dobrih 13 evrskih tisočakov, pri čemer se lahko kupci za manjše doplačilo pohvalijo celo s »pravljičnim« sedemletnim jamstvom, pa je vseeno potrebno vzeti v obzir nekatere kompromise in slabosti. Nenazadnje tudi pri sami »obrtniški« obliki vozila, ki bi je bili še najbolj veseli pri podjetjih s področja pogrebnih dejavnosti.
Marsikdo bo hkrati zmajeval z glavo ob pogledu v Loganovo notranjost, saj je tam moč najti marsikateri odslužen Renaultov artefakt, pa naj gre za skrito hupo v levi obvolanski ročici ali pa za sredinsko nameščeni (neimpulzni) električni stikali za pomik sprednjih stekel. Pri čemer bo ugotovil, da med dodatno opremo ni moč najti niti tolikšnih samoumevnosti, kot je avtomatizacija klimatske naprave, senzorizacija brisalcev ali pa vsaj brez-ključno odpiranje pokrova za gorivo. Nenazadnje Logan nikdar ne bo prejemnik titule za »najbolj ergonomski voznikov prostor«, saj je (globinsko nenastavljiv) volanski obroč postavljen preveč položno, sprednja sedeža s precej kratkim sedalnim delom pa imata premalo bočnega oprijema.
Precejšnje iskanje kompromisov se nadaljuje tudi med vožnjo, saj volanski mehanizem ponuja preveč sintetičnih občutkov in premalo povratnih informacij. Preprostost gradnje avtomobila pa se hkrati kaj hitro razkrije na razdrapanih in makadamskih cestiščih ob slabši zvočni izolaciji ter rahlem karoserijskem ječanju. Le vzmetenje si zasluži drobno pohvalo, saj zna dodobra požreti marsikatero »kraško značilnost« slovenskih cestišč.
Chanometer
Velikokrat se sprašujem, kako bi populacija sprejemala Dacijine avtomobile, če bi se na njih, podobno kot na marsikaterem izven-evropskem trgu, bleščal »prominentnejši« Renaultov znak. Pri čemer bi bilo zanimivo videti, če bi se zaradi tega večkrat znašel med predlogi in priporočili za nakup novega avtomobila.
Velikokrat se sprašujem, kako bi populacija sprejemala Dacijine avtomobile, če bi se na njih, podobno kot na marsikaterem izven-evropskem trgu, bleščal »prominentnejši« Renaultov znak.
Vendarle pa je marsikateri racionalen voznik, neokužen s prevzetnostjo in pristranostjo, ki prvenstveno potrebuje praktično prevozno sredstvo za potovanja od točke A do točke B, že ugotovil, da je lahko nova Dacia velikokrat bolj smiseln nakup od rabljenega vozila magične kilometrine.
Tekst in foto: Urban Acman.
Mnenja uporabnikov
3 komentarjev za "Prevzetnost in pristranost"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Novinarji ste se vedno (najbolj v 90-ih letih) spotikali ob trobljo v obvolanski ročici..meni osebno mi taka bolje ustreza, saj se da lepše “dozirati” manjši “bip”, kot pa, da moraš na volanu (ob preobilici drugih multimedijskih in potovalnih tipk) zadeti trobljo, pa še takrat naredi “BIIIIP” na polno.
Ne rečem, če živiš v Grčiji in rabiš trobljo pogosteje kot smernike, ampak za nekajkrat na leto (no, meščani bistveno pogosteje) je še bolje, da je spravljena v ročico…
Firediver. Moje mnenje je enako tvojemu. Prvič, ko sem iz nemca sedel v francoza, mi je bila prav troblja v obvolanski ročici najbolj pametna zadeva. Sedaj ko imam spet nefrancoza to prav pogrešam!
PS: Izgleda, da novinarji morajo lajnati eno in isto eden za drugim.
Pri vseh dosedanjih testih Dacijinih modelov, ki imajo locirano stikalo hupe v levi obvolanski ročici (prenešeno iz starejših Renaultovih modelov), se je omenjena rešitev izkazala iz ergonomskega gledišča za rahlo neposrečeno. In sicer v prvi meri zaradi precejšnje unikatnosti tovrstne rešitve, ki zahteva določeno voznikovo privajanje – glede na to, da je pri veliki večini novodobnih avtomobilov lokacija hupe povsem poenotena in se nahaja na volanu. Hkrati pa predvidevam, da če bi se omenjeno stikalo na obvolanski ročici izkazalo za resnično boljšo in ergonomičnejšo rešitev, bi jo matični Renault (in seveda tudi ostali proizvajalci) še vedno uporabljali 😉 Ter še malo za šalo malo zares – takšna solucija se zna izkazati za rahlo neposrečeno tudi v sledečem primeru: namreč na desni obvolanski ročici je locirana tipka za upravljanje enovrstičnega potovalnega računalnika, pri čemer se lahko velikokrat dogodi, da med brskanjem med podatki potovalnega računalnika (ki med drugim “skriva” tudi informacije o npr. zunanji temperaturi, dnevnih kilometrih, ipd) povsem nehote in podzavestno pritisneš tipko na levi ročici in sprožiš precej “samozavesten” zvok Dacijine troblje 🙂