V iskanju notranjega Chucka
Verjetno je tudi največjim avtomobilskim analfabetom, ki so si že kdaj ogledali kakšen hollywoodski filmski izdelek, povsem jasno, da so v deželi z največjim deležem obolelih s Covid-19 že od nekdaj daleč najbolj popularni takšni in drugačni poltovornjaki. Vseh vrst in velikosti. Omenjena vozila vsekakor daleč najbolj definirajo prometni vsakdan države, ki ji (še) vlada najbolj slaven slovenski zet, pri čemer s svojo močjo, masivnostjo in brezkompromisnostjo že od daleč razkrivajo ameriški »Think Big« življenjski slog. Ter nenazadnje – če sem malce nesramen – tudi dokajšnjo brezbrižnost do okolja, kar pa se počasi le spreminja na bolje.
Tovrstni »kamiončki«, ki se znajo na ameriških tleh obdržati celo dlje kot južnjaški rasizem ter obsedenost s strelnim orožjem, na tej strani Atlantika nikdar niso dosegli tolikšne slave. Nenazadnje menda tudi zaradi tega, ker naj ne bi bili dimenzijsko najbolj primerni za naša mestna središča in gozdne stezice, zaradi česar boste v naših logih le stežka uzrli primerke z oznakami Ram (1500, 3500), GMC (Sierra), Chevrolet (Silverado) ali Ford (F-150). Vendar pa je prav zadnja avtomobilska značka vseeno precej prisotna na naših cestiščih, le da se blešči na povsem drugem modelu (Ranger), ki velja celo za najbolj prodajani poltovornjak na stari celini.
Fordov Ranger, ki ga je od lanskega leta dalje moč uzreti v malenkost spremenjeni izvedbi ponovno tudi v ameriških salonih, namreč spada v razred srednje velikih poltovornjakov, ki so našim parkiriščem in garažnim hišam precej bolj po meri. Okej, Fordov primerek z dvojno kabino, ki meri v dolžino skorajda 5,4 metra, še vedno spada med zajetnejše na naših tleh, a ko bi ga postavili ob bok s kakšnim prej omenjenim 3,6 tone težkim Ramom 3500, bi se kar izgubil.
A da ne bo pomote, Fordova poltovornjaška ikona, ki je v lanskem letu doživela kozmetično prenovo, še vedno izžareva dovolj možatosti in mačo faktorja. Še posebej, če gre za malce bolj opremljeno verzijo Wildtrak, ki je tudi na zunaj ozaljšana s posameznimi mikavnimi detajli. Komur pa to ni dovolj, ima na voljo še zverinskega Raptorja.
Bistvo je očem skrito
Lanskoletna kozmetika, ki je sicer prinesla nekaj nebistvenih oblikovnih sprememb tako zunaj (sprednja maska, nove barve), kot tudi znotraj, je obenem poskrbela za bistveno več sprememb pod motornim pokrovom. Tako je 3,2-litrski petvaljnik TDCi zamenjal precej bolj sodoben dvolitrski EcoBlue štirivaljnik z dvojno turbino (poznan že iz Raptorja) s selektivno katalitsko redukcijo (SCR) za optimalne izpuste. Ta se ponaša z večjo močjo (za 13 KM) in navorom (za 30 Nm) ter – kar je najvažnejše – nižjo porabo goriva, ki naj bi bila manjša za okvirno devet odstotkov. Novost v ponudbi je obenem tudi 10-stopenjski avtomatski menjalnik, ki zaradi večjega števila prestav omogoča manjši padec motornih vrtljajev, v praksi pa se izkaže za povsem dovolj hitrega in prav nič obotavljajočega. Le v redkih primerih (prekomerno priganjanje) zna postati za odtenek zmeden,saj ne ve, v katero prestavo bi pretaknil. A slednje nikakor ni kritično, da ne bo pomote.
Novemu agregatu morda res manjka malce bolj žlahten (šestvaljni) zvok, ki bi nekako bolj pristajal k pojavi Rangerja. A zna že takoj v naslednjem trenutku razveseliti z močjo in veseljem do življenja že pri nizkih vrtljajih (najvišja navorska vrednost 500 Nm je namreč na voljo že pri 1.750 vrtljajih), kar še kako pride do izraza tudi zunaj utrjenih cestišč.
Čeprav bi kdo zmotno mislil, da gre pri najbolj okrancljanem Rangerju v ponudbi, ki stane že v osnovi okrog 40 tisočakov, zgolj za lifestyle nastopača, pa je le potrebno vedeti, da še vedno govorimo o precej zmogljivem terenskem vozilu s togo šasijo ter klasičnim priklopljivim 4×4 pogonom. Slednjega je moč vklopiti do hitrosti 110 km/h (spuščen plin in vožnja naravnost) ter se obenem ponaša z reduktorjem in elektronsko zaporo diferenciala (deluje do hitrosti 30 km/h), zaradi česar je možno prilesti z Rangerjem zelo daleč. Resnično zelo daleč! Okej, le na pravo obutev ob tem ne pozabite. Tako Rangerjevo, kakor tudi svojo, če boste slučajno obtičali v kakšnem blatu.
Vse skupaj nadgradijo izjemno kultivirane vozne lastnosti (brez značilnega poltovornjaškega poskakovanja praznega zadka), zato nimaš občutka, da se voziš naokrog s »kamiončkom«. Fordovim inženirjem je resnično uspelo ustvariti enega bolj vozno prepričljivih predstavnikov tega razreda, ki nikakor ni tovornjaško tog. Le volanski mehanizem bi lahko bil v skrajnih legah za odtenek malce bolj servo ojačan.
Poraba goriva? Res je povprečnemu uporabniku tovrstnih vozil pomembna podobno kot Chucku debate o feminizmu, a je vseeno moč poročati, da je v normalnem voznem režimu dovolj ugodna (okrog 8,5 l). Se pa seveda vse skupaj spremeni že ob prvem obisku terenskega poligona.
Uglajen delavec
Najbolj imenitno različico Rangerja človek ne kupi, da bi z njim prašil po gradbiščih in deloviščih. Za kaj takega je le bolje pogledovati h kakšni malce bolj delovno plebejski verziji, ki je enako terensko zmogljiva.
Ranger Wildtrak je pač v veliki meri vozilo, v katerem boste nekako raje tovorili športne rekvizite kot pa zidarske in vodoinštalaterske pripomočke. Nenazadnje tudi zato, ker je že njegovo notranje okolje malce preveč imenitno (usnjeno sedežno oblazinjenje), da bi vanj sedli z zamazanim kombinezonom. Škoda le, da je pri dani ceni potrebno za nekatere sodobnejše pripomočke (radarski tempomat, sistem za preprečevanje naleta s prepoznavanjem pešcev) še vedno dodatno odpreti denarnico. Kogar skrbi, da bodo njegovo dragoceno cestno kolo ali čisto nove smučke preveč nezaščiteni na kesonu, ga potolažimo z dejstvom, da je na voljo tudi 2.660 evrov vreden pokrov (aluminijast rolo) tovornega zaboja s ključavnico.
Čeprav je Ranger po ameriških merilih dokaj »kompakten« poltovornjak, pa to nikakor ne pomeni, da z njim (še posebno z verzijo Wildtrak) ne bi doživeli kančka duha dežele svobodnih in pogumnih. Vseeno pa boste morali pokazati malce več poguma, ko boste zanj plačali debelih 40 tisočakov (beri: precej več, kot preko luže) ali ko se boste z njim prvič odpravili v kakšno garažno hišo sredi naše prestolnice. V slednji bi imel z njim težave celo Chuck Norris!
Tekst in foto: Urban Acman.
Mnenja uporabnikov
6 komentarjev za "Duh dežele svobodnih"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
A menjalnik je klasika (pretvornik navora) ali je dvojna sklopka?
Klasika, v tem segmentu ima še Amarok klasiko (ZF)
Ali je udobje že vsaj približno na nivoju civilnega avtomobila, ker prej je bilo udobje res na zadnjem mestu.
Ja vem, da je to terenec …… ampak vseno vožnja slabi kot ….
Vgradiš zračno vzmetenje, ravno zadnjič sem videl enega, že na pogled povsem drugačno obnašanje avta
Če želiš udobje se boš moral stegnit do Raptorja s FOX vzmetenjem, ampak se moraš sprijaznit z nižjo nosilnostjo.
Tisti, ki so pravli, da 1.2 tsi 105 ne bo zdrzal 100.000 km. Koliko naj bi zdrzal tale, 2.0 210 km diesel, v tako tezkem vozilu? 10.000? 20.000?