Prvi stik
Priznam, da mi je, staremu trotu, mala pomaranča na štirih kotačih ugajala, še preden sem z njo obrnil 100 kilometrov. Ne vem, ali naj to pripišem njenim šarmantnim žabjim okicam, ljubki okretnosti, ustrežljivosti in poskočnosti zveste ženice, ki takoj skuha tisto, kar si človek zaželi (da le ni hobotnica ali kaj zares kompliciranega), ali pa zgolj dejstvu, da se trudi imeti prav vse, kar imajo veliki.
Čeprav je včasih malce “štorasta”, skoraj vse tudi zares ima. Pri zaviranju pomagata ABS in BAS, pri vožnji ESP, premore tudi pomagalo za speljevanje v klanec. Nujni klimatski napravi dela družbo sistem za lahkotno upravljanje City, ki omogoča premikanje volana že skorajda z lahkotnim pihanjem, brez kakršnekoli sile.
Za zabavo potnikov skrbi standardni “avtoradio”, ki v naši različici ni imel dodatka Blue&Me, ki za zmerno doplačilo omogoči tudi povezavo z iPhonom ali drugimi napravami, telefoniranje z rokami na volanu in prestavni ročici ter avtoritarno govorno ukazovanje avtomobilu.
Tempo drži s prometom v mestu, na regionalkah in tudi na avtocesti brez težav tudi z večjimi in hitrejšimi, zaradi lahkosti in čvrstosti pa je prav poskočna vrtavka tudi v zavojih – če le ne pretiravate, saj ni najbolj primerno obuta za poletno razbeljen asfalt.
Karkoli že delate s stopalko za plin, Panda ni nikoli požrešna. Poraba je nizka, naša je poglodala nekaj več kot 5 litrov bambusa na 100 kilometrov. Pravzaprav si bom odslej namesto prašička hranilnike predstavljal kar v obliki prikupne pande …
Drugi ogled – trekking?
Če vemo, da obstaja Panda v različici 4×4 za gozdne exterminatorje, kot je Chan, in tudi v lepi, punčkasti izvedbi Lounge za po mestu, je kar naenkrat Trekking povsem logičen produkt te nenavadne zakonske zveze. Gre za različico, ki ponuja nekaj terenskosti za bistveno nižjo ceno, in je znatno bolj trpežna od nežne mestne punce.
Gnan je samo prednji par koles, obut v gume za blato in dež; močnejše vzmetenje, za skoraj 5 centimetrov višja lega in bolj toga karoserija pa ji dajeta veselje do gozdnih poti ali lažjih terenskih voženj ter seveda do visokih mestnih robnikov. Vgrajen sistem Traction Plus deluje kot nekakšna zapora diferenciala – moč prenaša med zaviranjem na tisto prednje kolo, kjer bo najbolj koristna. No, to deluje le pri polžjih 30 km/h, mi ga pa raje nismo zelo ekstremno izzivali na kakšnem doskočišču v Planici.
Tretji dan
»Vsiii kiii sooo jooo pooooznaaaliii sooo jiii reeekliii Paaandaaaaaaa, maaaalaaa, luuušnaaa iiin oookreeetnaaa Paaandaaa! Paaandaaaaaa, ki leeetiii leeetiii – kaaamooorkoooliii seee jiii zdiii!« Točno to je odmevalo v avtu, ko sem se tako že tretji dan svojega testa prevažal po raznih kotičkih Ljubljane, si privoščil skok na bližnji hrib med valovite trave in se pod pretnjo ostrega viharja izpod neba počutil kot Prometej, ki je bogovom ukradel ogenj in ga bo sedaj s pomočjo Pande odpeljal v dolino, ljudem »iz mesta«.
Štiri v Pando
Kako daš štiri odrasle ljudi v Pando? Če niso vsi štirje zelo visoki in če nimata prednja dva sedežev preveč nazaj in če zadnjih dveh ne moti, če bosta pri nogah malce utesnjena, in če vseh štirih ne moti, da sedeži niso najbolj udobni (so pa zato dokaj robustni) in če vsi štirje nimajo ravno veliko prtljage oziroma prtljage sploh nimajo vsi, in če jim je všeč avto z robustnim in igrivim, a ne preveč kičastim in ne preveč multiveseljaško opremljenim dizajnom, potem z lahkoto sedita dva spredaj in dva zadaj.
Udobje ali ne, to je zdaj vprašanje
Kdor “avtomobilira” najraje sam ali v paru, mu je Panda krasen vóz, ampak ni pa avto, ki bi ga uporabljala denimo kakšna družina z najstniki za daljše družinske potepe. Že res, da je ravno prav vzdržljiva in terensko naravnana, a prostora v njej enostavno ni pretirano veliko.
Več o modelu na spletni strani uvoznika.
Besedilo in foto: Simon Ručigaj
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen