Lovska, lovska je ta …
Priznati moram, da te, ko ugledaš novo Pando 4×4, pobarvano v toskansko temno zeleno barvo (ki je poleg sicilijansko oranžne namenjena zgolj štirikolesno gnani verziji), prime neka neustavljiva želja, da bi si na glavo poveznil klobuk iz melanžirane volne, na streho privezal dvocevno šibrenico ter brž odšel preganjat damjake. Nenazadnje je simpatični »medvedek« s pogonom na vse štiri, ki zaradi svojih prepričljivih spozobnosti vzpenjanja že kar 31 let razveseljuje hribovske pismonoše, električarje, »telekomovce« in veterinarje, v tem času postal tudi strah in trepet vseh prekomerno razmnoženih zajčkov, lisičk in srnjačkov.
V teh dobrih treh desetletjih je 4×4 verzija Fiatove »kocke na kolesih« postala prava avtomobilska legenda – tudi na Slovenskem. Zatorej so morali Fiatovi oblikovalci pri Pandini tretji reinkarnaciji že pri običajni različici ohraniti prepoznavni dizajn. In hkrati ustvariti dovolj značilen in simpatičen sprednji del, ki že od daleč sporoča, da ne gre za kakšno miniaturno japonsko štirioglato skrpucalo, temveč za avtomobilček, poimenovan po medvedku, ki je na Kitajskem ogrožen še bolj od Tibetancev.
Pri novi 4×4 različici, ki je sicer zgolj 2 centimetra krajša od prve generacije Golfa, so rahlo spremenili odbijača ter jima dodali všečni zaščiti, pri katerih pa bolj težko najdemo sledi kemijskega elementa z atomskim številom 13. Avto so ravno še dovolj povišali, da ob 16,5-centimetrski oddaljenosti od tal nedeljski jager ni v nevarnosti, da bi nasedel že na prvi krtini. Zaradi dokaj dobrodušnega vstopnega (21 stopinj) in izstopnega kota (36 stopinj), pa je lahko povsem brez skrbi, da bi obtičal na travniku, razritem od divjih prašičev.
L’Italiano vero**
V avtomobilih, ki prihajajo iz tiste sosednje nam dežele, na katero so starodavni bogovi povsem pozabili, ko so delili natančnost, točnost in politično kulturo (ter jim namesto tega namenili perfektne frizure, kapučino in smisel za dizajn), lahko vedno pričakujemo neizmeren občutek za detajle. In tudi pri tolikšni avtomobilski preproščini, kot je Panda 4×4, so se toliko potrudili s podrobnostmi, da deluje njena notranjost prav simpatično in na trenutke tudi rahlo igrivo. Pa najsi gre za mikavno sedežno dvobarvnost v beige in karoserijsko zelenih odtenkih, za posamezne »gumirane« dele armaturne plošče, za zanimiv relief na plastičnih notranjih oplatah, ki je sestavljen iz stotine majcenih črk »P A N D A« ali pa za Fiatovo posvetilo pravilnemu mnogokotniku z enakimi stranicami, katerega je moč najti povsod po kabini (merilniki, klima, vratne kljuke, zvočniki, glava prestavne ročice in celo volan).
Sicer je potrebno priznati, da je notranja izdelava kakšne dimenzijsko podobne Škode Citigo bistveno bolj natančna in v splošnem bolj ergonomična. A kaj, ko deluje ob Pandini radoživosti skorajda že tako dolgočasno kot oblačila vremenarjev na TV Slovenija!
A bi se Italijani lahko po treh desetletjih že končno naučili v Pando vgrajevati udobnejše sedeže. Sicer bi močno pretiraval, če bi dejal, da se 180-centimetrski subjekt na njih počuti podobno kot na počepnem wc-ju (beri: »čučavcu«). Vendar bi si sedeži vseeno zaslužili daljši sedalni del, izdatnejše bočne opore ter vzglavnike, ki bi bili vsaj za odtenek mehkejši od klečalnika v spovednici. Hkrati bi lahko mojstri na Apeninskem polotoku končno vgradili tudi preprostejši potovalni računalnik, pri katerem osnovno nastavljanje ure ne deluje podobno kot ena izmed vaj pri IQ testu.
Na zabavo v naravo
Tokratni testni primerek se je ponašal s 55-kilovatnim turbodizelskim Multijet agregatom, volumna povprečnih možganov Homo sapiensa (beri: 1,3 litra), ki je povsem dovolj poskočen za vsakodnevno skakljanje med enim in drugim poštnim nabiralnikom. Ter je hkrati tudi povsem dovolj varčen, saj se je med celotnim (tudi terenskim) testom zadovoljil s tolikšno količino dizelskega goriva, kot ima povprečen človek krvi v telesu.
Le na avtocesti sem skorajda že pričel z risanjem številke 6 na zgolj petstopenjskem menjalniku, saj prične motorček nad 3.000 vrtljaji nič kaj blagozvočno vreščati. Avtocestni ekskurz pa me je hkrati spomnil tudi na neko daljno izkušnjo s prvo generacijo Pande 4×4, pri kateri je bila že malce hitrejša vožnja podobna jutranji izmeni v stiskalnici jekla.
Ampak, saj osnovna filozofija Pande 4×4 nikdar ni bila, da bi se z njo preganjali po avtocestah! Osnovni habitat štirikolesno gnanega »medvedka« so pač manj obljudena hribovska cestišča, kjer lahko nepripravljenega voznika že za prvim ovinkom preseneti od občine pozabljena neasfaltirana pot ali pa od komunalne službe spregledan nesplužen odsek. Pandin voznik bo med preganjanjem po gorskih serpentinah takoj ugotovil, da ima komunikativnejši volanski mehanizem od cenovno primerljivega Daciinega Dusterja. A si bo vseeno zaželel, da bi Italijani poslali svoje inženirje še na krajše dodatno izobraževanje k ustvarjalcem VAG-ovih trojčkov (Up!, Mii in Citigo), ko bodo pripravljali prenovljeno verzijo.
Na slabše oprijemljivih podlagah (beri: mokro listje na klancu) je mali Pandi v pomoč samodejni štirikolesni pogon, pri katerem hidravlična sklopka po potrebi (ob zdrsu prednjih koles) prenaša pogon na zadnji kolesni par. Ob »najekstremnejših« razmerah (beri: še več mokrega listja na še strmejšem klancu) pa ima voznik dodatno možnost v obliki elektronske zavore diferenciala, ki pripomore k zaviranju koles s slabšim oprijemom in prenaša pogon na kolesa z boljšim oprijemom. Ob tem je v pomoč hvalevredna nizka masa vozila, ki pripomore k učinkovitejšim plezalnim manevrom.
S pomočjo precej kratko nastavljene prve prestave, ki vsaj malce nadomešča reduktor (in katerega bi, roko na srce, morda potrebovalo zgolj 0,01% voznikov Pandic), se je moč odpraviti celo po kakšni ne preveč razdrapani traktorski vlaki. Ob tem navdušuje zadostna količina motornega navora (190 Nm že pri 1.500 vrtljajih), je pa hkrati potrebno vzeti v obzir, da motor deluje pod 1.500 vrtljaji tako anemično kot trenutna gospodarska rast v Sloveniji.
Chanometer
V razredu avtomobilskih miniatur ima Fiatov prikupni »medvedek«, že zaradi svoje dokaj unikatne možnosti štirikolesnega pogona, precejšnjo manevrsko prednost pred ostalimi proizvajalci. Neposvečeni viri bi znali tudi povedati, da menda obstaja celo posebna skupina ljudi, ki za svoje terenske ekskurze ne želi »fensišmensi« modernih SUV-jev in jim menda (o moj bog!) Panda povsem zadostuje. Ter jim je ob podobni ceni Suzukijev Jimny že preveč arhaičen, Daciin Duster pa preokoren.
Priznati pa moram, da med prebivalci slovenskih hribovskih vasic še vedno pogrešam večje število lastnikov Fiatovih igrač za fante. Z njimi bi bili v zimskih metežih definitivno pravi kralji svojega hriba, ko bi bilo potrebno oditi v trgovino po špecerijo ter k nedeljski maši. Je pa seveda tudi res, da z malo Pando ravno ne morejo biti »prvi na vasi«, kot so to lahko s svojim rabljenim »nemcem« iz uvoza, ki ima fiksnih 120.000 kilometrov na števcu!
Več o “medvedku” na vse štiri pa na uradni strani.
Tekst: Chan. Foto: Gašper Pirman
* Kralj hriba (angl.)
** Pravi Italijan (ital.)
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen