Turbo pogon
Ko so se leta deljenja genov v Galaxyu z Alhambro in Sharanom končala, je Ford zapeljal nekam povsem drugam. Tja, kamor prej enoprostorci niso posegali. Zaželeli so si športno naravnane limuzine s prostornostjo Galaxya. In 2006 jim je uspelo. Deloma.
Prava zverina pa je zapeljala iz tovarne lani, ko so strpali pod pokrov 240 čistokrvnih žrebcev. Na poti na morje sem del te konjušnice tudi pognal v galop. Vrhniški klanec, ki sem ga pred dobrim desetletjem še klel, se zdi kot manjša klančina pred hišo. Mirno pospeševanje, praktično v tišini, je kot nalašč za družinski izlet. Manjkajo nam le še nemške avtoceste, da bi mirne duše lahko pognal zverino proti dvestotici (ali čez).
Le ko si sam z S-MAXom, bi mu privoščil nekaj malega zvoka. Vsaj toliko, da se zaveš, kje sediš. Tako pa mimogrede pozabiš, kaj se skriva pod pokrovom, in ti vsa ta moč postane nekako samoumevna, avto poskočen na semaforju. Kot da voziš bistveno lažjo Fiesto ST. Je pa, za razliko od nje, precej bolj blag na cesti. Zimske luknjaste ceste mu niso v izziv, a je toliko bolj zanimivo skozi ovinke. Prvič, drugič, tretjič … gre počasi, konec koncev težišča nima ravno 5 cm nad tlemi. A ko se privadiš, ga lepo spustiš tudi skozi dvojno vertikalo. Seveda 5 km na uro počasneje kot s Focusom – a konec koncev mu le pripada malo zibanja.
Notranjost XXL
S fičkotom na morje je bil družinski podvig, ki se ga danes ne lotevamo več. Pravzaprav smo celo tako razvajeni, da zna biti tudi Focus premajhen za štiričlansko družino. No, kaj takega me tokrat ni skrbelo. Res je šlo le za dvodnevni izlet in povrh še zimski, a kljub temu sem žalostno gledal v prtljažnik. Tokrat sem “študiral” kam naj vse skupaj pritrdim, ko je prostor za prtljago še napol prazen. Naslednji korak v opremi bodo pasovi za prtljago, da jo bomo enostavno pritrdili na svoje mesto.
A ker prtljažnik ni prostor, kjer bi človek preživel veliko časa, čeprav bi vanj enostavno dal tudi jogi … se raje lotim “šimfanja” armature. Sicer z njo ni nič narobe, ampak prav nič ne namiguje na to, kar se skriva pol metra naprej. Umirjena kot vožnja, le rdeči šivi Titanium S-a se malo spogledujejo s športnim značajem. Malo. Od daleč. Mogoče.
Pa niti ni pomembno, zadnja plat se odlično počuti v sedežu, z rdečimi šivi ali brez. Tudi daljša vožnja je dovolj sproščujoča, da se ob nočni vožnji ne zapirajo oči. Sicer ga ne gre primerjati s premium znamkami, ki se bližajo stotim tisočakom, pa vseeno zelo kvalitetno. Manj odlično se sicer tipka po volanu, kjer gumbi kar nekako nikoli niso tam, kjer je prst. Še manj logično se mi je zdel način menjave prikaza potovalnega računalnika, čeprav sem videl, kako izkušeni prsti mimogrede pregledajo vse informacije.
In ravno ta potovalni računalnik je zame prava uganka. Ford nam privošči dovolj velik zaslon (na dotik), ki bi zmogel prikazati več kot dovolj informacij. A kadar je navigacija izključena, se tudi za volanom skriva enak prikaz – izpis radijske postaje. Skrajno nepomembno, če bi se za volanom lahko bohotile številke porabe, prevoženih in prihodnjih kilometrov s 100€ rezervoarjem, pa še kaj bi se našlo … Je pa pohvalno, da je vse tako barvno skladno in … umirjeno?
Ponovno se vračam na družinsko ležerno potovanje. Končno sem spet v roke dobil avto, kjer sem imel kam odložiti pločevinko s pijačo, kjer sem USB ključek lahko skril na varno mesto, kjer se je 7-palčna tablica skrila pod stropom. Še kaj bi se našlo. Tudi za telefon sem našel (ne)primerno mesto pod nadvse nenavadno ročico ročne zavore. Mogoče se jo v naslednjih šestih letih navadim. A potem se tu počasi konča s predalčki. So pa očitno preračunali velikost pepelnika, saj je ravno pravih dimenzij za odloži&pozabi osebno izkaznico. Tam se je skrivala vse do zadnjega dne.
Najbolj zaželen …
S-MAX je, kakorkoli ga obrneš, eden najzanimivejših v svojem razredu, lovke pa steguje še drugam. Velik prtljažnik dopolnjuje razkošna zadnja klop, kjer vsakemu izmed treh sedežev lahko povečamo še naklon ali pa ga približamo prvi vrsti. Mimogrede pa je tudi vse skupaj v ravni liniji, če slučajno potrebuješ prevoz kakega pralnega stroja ali pošastnega LCD-ja.
Na zadnji vožnji sem se spraševal, koliko dodatne opreme bi si lahko privoščil, če bi kje postrgal še kakšne prihranke. Bluetooth je obvezen, USB absolutno, navigacija ne, ampak senzorji in kamera bi vsaj prvih nekaj tednov prišli prav. Pa so se sanje razblinile, ko mi je pogled ušel na papir s številkami. Dobrih 37 tisočakov z že vključenimi 4.500 evri popusta? Mmmmmja. Mogoče bi bil bolj primeren 160 “konjski” bencinski motor iz posebne ponudbe za 20 tisočakov. Čeprav bi bil z vidika porabe dizelski motor bolj eco izbira. Boost pa ostaja, če ne drugje – napisan na bencinskem motorju.
Več o Fordu S-MAX pa na uradni strani.
Tekst, foto: Pete
Mnenja uporabnikov
5 komentarjev za "Ford S-MAX 2.0 EcoBoost Titanium S – Model S"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
RedBaron: hvala za odgovor. Za ISOFIX me niti toliko ne boli, ker sedaj ga noben avto nima tako da jih tudi noben od sedežev nima, novih pa tudi ne bomo kupovali. Čeprav je isofix korak naprej sem prepričan da so v navadnih otroci na varnem.
toMmy: Vem, omenil sem samo svojo izkušnjo. 🙂
na zadnjo klop z lahkoto spraviš 3 otroške sedeže 🙂 Če kupuješ rabljenega, modeli pred face-liftom imajo zadaj 2 × isofix, face-lift modeli pa 3.
VR6 pa res ne moreš primerjat s temi novimi motorji. 😉
Ah poraba, če pomislim da sem par let nazaj imel kak teden v uporabi Sharana VR6 s takratnimi 170KM in avtomatikom, pa zaboga nisem prišel pod 11 litrov porabe (beri: nežna vožnja po AC), potem je tole “šparovček”.
Eno vprašanje: ali ima na zadnjih sedežih prostora za tri otroške sedeže? Sem ravno v fazi nakupa rabljenega primerka in mi je to nekako ena od bolj pomembnih stvari.
Avto je top! Poraba se mi pa tudi ne zdi velika za to težo, velikost in konjenico. Bi znal bit nasledn avtoček tole. Še moja je navdušena 🙂