Iz vajencev v mojstre
Znamka MG, ki je lani praznovala okroglo stoto obletnico, je bila v zgodovini sinonim za športne avtomobile, za volanom katerih si lahko uzrl tako kralja rock’n’rolla (Elvis Presley), kakor tudi sedanjega kralja Združenega kraljestva (Charles) ter celo libijske policijske sile. Pred dvema desetletjema je prešla v kitajske roke (koncern SAIC) ter pričela nagovarjati precej drugačno klientelo. Okej, le libijski policisti ohranjajo posamezne novodobne MG-je, s prihajajočim Cybersterjem pa bi lahko ponovno prepričali celo filmsko divo Sharon Stone, kakor jim je to uspelo že pred časom.
Kakorkoli že, novodobni MG-ji prvenstveno nastopajo med cenovno dostopnejšimi modeli oziroma v tistem segmentu trga, kjer želijo ponuditi največ avtomobila za svoj denar (ne, to že dolgo ni več Kia). V to formulo morda še najbolj spada ravno športno uporabni križanec ZS, ki je v prejšnji generacijski izvedbi zapeljal na kar 1.000 slovenskih dvorišč. Ob osnovni ceni dobrih 17 tisočakov, za katero vam pri marsikaterem proizvajalcu dandanes ponudijo le še … dopolnilno opremo, je izkazano zanimanje za ZS kar razumljivo. Pa četudi marsikdo na tej strani Karavank še vedno gleda na kitajsko avtomobilsko industrijo podobno nezaupljivo kot prvak opozicije na razsodbe celjskega sodišča.
Po sedmih letih proizvodnje prve generacije križanca, ki je sicer podedoval ime kombilimuzinskega modela iz začetka stoletja (tehnični dvojček Roverja 45), je ZS v letošnjem letu dobil svojega naslednika. Ta že na prvi pogled deluje precej bolj odraslo in dodelano, kar je jasen dokaz, da se kitajski proizvajalci pospešeno preobražajo iz vajencev v mojstre. Angleški oblikovalski studio je sicer narisal malce bolj generične linije, zaradi česar ga lahko nepoznavalec zamenja celo za kakšnega Forda. A je dovolj modernih oblik ter s svojimi merami (4,43 m v dolžino) sili razred višje, kot ga sicer uvršča uradna statistika (B-SUV). Pri znamki pravijo, da naj bi skakal v zelje Capturjem in Pumam, a je po velikosti že bližje Qashqaju ter CX-30. Morda mu je še najbližje Dacia Duster v dvokolesno gnani izvedbi, saj ponuja podobno filozofijo vloženo-dobljeno.
Opazen napredek
Še največji napredek v primerjavi s predhodnikom je moč opaziti v potniški kabini, kjer voznika pričaka dodobra prečiščen ter presenetljivo simpatično oblikovan delovni prostor, ki se ga ne bi sramovali niti pri precej bolj prominentnih proizvajalcih. O kakšnih štrlečih zaslonih na armaturni plošči ni ne duha ne sluha, pri čemer se nova multimedija ponaša s precej bolj odzivnim ter grafično dodelanim zaslonom. Le pri prevodih je bil Googlov prevajalnik (oziroma kakšna kitajska alternativa omenjeni aplikaciji) malce preveč površen, pa se je »Climate« spremenil v »podnebje«.
Vozniki s krajšimi rokami bodo sicer nergali nad globinsko ne nastavljivim volanom, a naj bi se to popravilo že v kratkem, dolgonogi potniki pa nad prekratkimi sedalnimi deli. Nekaj privajanja je obenem potrebno še pri upravljanju s tipkami na volanu, ki imajo lahko dvojno funkcijo (npr. ali za nastavitev glasnosti ali za premikanje med meniji potovalnega računalnika), obenem znajo biti tudi meniji v multimedijski napravi nekoliko neorganizirani. A se omenjenih posebnosti človek kaj hitro navadi in niso preveč živce parajoče, kar pa ne velja za škripajoče dele v hladnem vremenu (npr. zadnja prtljažna polica), zaradi katerih imaš občutek, da ni vse v najlepšem redu.
Vsekakor imajo kitajski proizvajalci pred sabo še precej dela. A če sem povsem iskren, glede na njihovo hitrost razvoja ne dvomim, da se bodo dodobra popravili tudi v tem elementu. Nenazadnje so bili v našem delu sveta še pred kakšnimi tremi desetletji bolj prepoznavni po svoji kulinariki kot sodobnih tehničnih dosežkih, zdaj pa postajajo nesporni prvaki v svetu (očitno enosmerne) električne mobilnosti.
Najboljše je, da bo kupec za dani kupček evrov dobil precej dodobrodušno opremljeno vozilo, kjer ga pričakajo celo električno nastavljiv voznikov sedež ter umetno usnje, ki začuda ne deluje ceneno. Avtomobil, ki (podobno kot japonski in korejski modeli) prepričuje z bogastvom dodatkov, za katere morate pri posameznih evropskih proizvajalcih bogato doplačati.
Razcepljena osebnost
Ker Kitajci očitno ne morejo brez čedalje bolj prisotne elektrifikacije, tudi novi ZS zaenkrat ponujajo zgolj s hibridnim pogonskim sklopom, ki je enak kot v manjšem MG3. In kaj ponuja omenjeni hibrid? Kombinacijo atmosferskega 1,5-litrskega bencinskega agregata (Atkinsov cikel) z močjo 102 KM, električnega motorja, ki je (presenetljivo) močnejši od bencinskega (136 KM), precej velike nikelj-kobalt-manganove baterije s kapaciteto 1,83 kWh ter tristopenjskega menjalnika s planetnim gonilom. Slednje se resda sliši malce arhaično, a naj bi zadoščalo, saj avtomobil za speljevanje do 60 km/h potrebuje zgolj elektromotor, kasneje pa se mu pridruži že bencinski agregat.
V praksi deluje hibridni sklop ob defenzivni voznikovi desnici dovolj nezaznavno, pri čemer zna bencinski agregat vseeno ob spuščanju stopalke za plin oddajati nenavadne zvoke, ki spominjajo na prelet helikopterja v daljavi ali čudno mrmranje orkov iz Gospodarja prstanov. V notranjosti postane bolj glasno v avtocestni vožnji, ko se bencinski agregat vrti s približno 3.500 vrtljaji pri 130 km/h. Na glasnost dodatno vpliva uporaba radarskega tempomata, saj se ob njegovem vklopu motor zavrti s približno tisoč vrtljaji več (cca. 4.500 vrt./min pri enaki avtocestni hitrosti), zaradi česar mi je ostalo kar nekaj odprtih vprašanj o nastavitvah pogonske pameti.
Sistemska moč omenjenega hibridnega sklopa sicer znaša precej suverenih 197 KM, kar se še kako občuti ob pospeševanjih. A ko bateriji zmanjka energije, avtomobil poganja zgolj relativno šibak bencinski motor, kar dodobra vpliva na vozno izkušnjo. Tako ima hibridni ZS precejšnje težave na kakšnem daljšem avtocestnem vzponu, ko bo treba kar nekaj vztrajnosti, da na merilniku hitrosti uzrete 125 km/h, da o kakšni vožnji preko Ljubelja, kjer je avtomobil z izpraznjeno baterijo z opaznimi težavami premagoval klanec, niti ne govorim. Vsekakor imajo razvojniki še precej prostora za popravke, mene pa je izkušnja spomnila, da na trg še pride tudi cenejša bencinska opcija s turbinsko pomočjo.
Vseeno novi ZS v primerjavi s predhodnikom kaže precejšen napredek pri voznih lastnostih, saj volanu ni več moč očitati pretirane anemičnosti, podvozje pa je solidno nastavljeno (čeprav malce bolj na strani čvrstosti). Še vedno pa mu manjkajo fine nastavitve, da bi lahko peljal vštric s konkurenco, ki daje več poudarka vozni dinamiki.
V pričakovanju cenejših opcij
Kdor pozna njegovega generacijskega predhodnika, bo naravnost očaran, kakšen napredek je bil narejen. Žal pa se to pozna tudi pri sami ceni, čeprav slabih 28 tisočakov za srednje velikega – a tudi hibridno gnanega ter polno opremljenega – križanca v teh časih ni pretirano visok znesek. Pa se je le potrebno opomniti, da mu konkurenca klub vsemu diha za ovratnik. Nenazadnje že kakšen Suzuki S-Cross, ki ponuja tudi štirikolesni pogon. A se znajo razmerja dodobra spremeniti s prihajajočo verzijo s turbobencinskim motorjem (115 KM), ki bo na voljo s precej bolj atraktivno ceno.
Novi ZS je nedvomno pokazatelj neverjetnega razvoja kitajske avtomobilske industrije v zadnjih letih ter njihove izjemne sposobnosti prilagajanja trgu. Nekaj podobnega smo sicer v preteklosti videli že pri japonskih in korejskih znamkah, a se vseeno zdi, da transformacija tokrat poteka še precej hitreje, še posebej pri električnih avtomobilih, kjer so praktično že v ospredju.
Tako bo še kako zanimivo videti čez nekaj let, kakšna bo tretja generacija priljubljenega MG ZS ter če bo imela oznaka »Made in China« še vedno tako odklonilen predznak pri nekaterih, kot jo ima danes. Sam se ne bi čudil, če bi v prihodnje za volanom MG-jev zopet videvali takšne in drugačne prominentneže in »kralje«, kot smo jih pred desetletji. Se pa verjetno ne motim dosti, če napovem, da se jih ne bo več dalo kupiti po tako ugodni ceni kot do sedaj. Podobno zgodbo že poznamo…
Tekst in foto: Urban Acman.
Mnenja uporabnikov
7 komentarjev za "Kitajski znanilec sprememb"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Že ob branju prvega odstavka sem pravilno domneval kdo ga je spisal, ne da bi pred tem pogledal imena avtorja.
@Urban Acman; Naj vam tak slog pisanja avtomobilskih testov ostane v navadi.
se strinjam, da je zanimivo branje – malo morje različnih primer in metafor, ki kažejo na avtorjevo široko splošno razgledanost, ustvarjalnost in duhovitost 🙂 . Občasno pa dobim občutek, da je vse že nekoliko pretirano poetično, kot bi že v osnovi juho odličnega okusa preveč začinil s poprom 😀
mogoče piše članke s pomočjo AI 😀
🙂
Te pomisleke okrog zmogljivosti sem imel takoj, ko sem videl 102 KM za termični motor. Mojih sistemskih 184 gre veliko bolje, saj ima 2.0 152 bencinskih, tako da nima nobenih težav v klanec, pa še poraba je nižja. Kitajci se sicer hitro učijo, ampak, če je hibrid, se ve kateri je No1.
Tole bi pa težko vozil. Baterija se sprazne in potem si odvisen od enega atmosferca ki nikamor ne gre.
2 koraka naprej 1 nazaj.