Kriza identitete? Pa kaj!
Ko so leta 2013 pri najstarejši avtomobilski znamki pokazali svojega najmanjšega športno uporabnega terenca, s katerim bi lahko končno (!) pričeli konkurirati BMW-ju X1 ter Audiju Q3, je pri marsikateremu ljubitelju trikrake zvezde pustil precej mešane občutke. Model GLA je bil v primerjavi s prej omenjenima konkurentoma videti premalo terensko »esjuvijevsko« oziroma je deloval zgolj kot rahlo povišan kombilimuzinski model A.
Pri tem so znali zlobni jeziki brž pripomniti, da že samo zaradi tega daje vtis, kot da je bil narejen – podobno kot pred časom Seatova Altea Freetrack – precej »na silo«, oziroma zgolj zaradi tega, da ga imajo v svoji modelni paleti. Kar si sicer proizvajalec iz Stuttgarta, ki se ponaša z avreolo premijskosti, verjetno ne bi smel privoščiti …
A Mercedesovi inženirji so že tedaj prav dobro vedeli, da prihaja čas takšnih in drugačnih križancev, pri katerih je celo zaželeno, da se posamezni avtomobilski razredi čimbolj križajo med sabo (npr. Range Rover Evoque Cabrio kot bleščeč primer mešanja različnih segmentov). In pri katerih je daleč najbloj pomembno zgolj to, da ponujajo esenco novodobne treking mode, ki voznike navdaja s samozavestjo in pozitivnimi občutki.
Zato ne čudi, da je postal tudi Mercedesov GLA med kupci zelo iskan, pa čeprav vseeno ne toliko kot bližnja konkurenta iz Ingolstadta in Münchna*. In že zaradi tega ni bilo prav nobene potrebe, da bi tokratna kozmetična prenova obširneje predrugačila njegovo zunanjost, pri kateri je moč uzreti zgolj rahlo preoblikovano prednjo masko ter novo karoserijsko barvo, v katero je bil odet tokratni testni primerek. Pridih terenskosti pa po novem prinaša še doplačilno offroad komfortno podvozje za 358 evrov, ki ga odmakne od tal za dodatne 3 centimetre in ga naredi vsaj malce bolj podobnega ostalim SUV-jem v tem razredu. Saj, roko na srce, ob serijskem 14-centimetrskem odmiku ne moremo ravno govoriti o čistokrvnem športno uporabnem »džipu«.
Salonski alpinist
Vseeno pa se zna Mercedesov predstavnik (trenutno) najbolj modnega avtomobilskega segmenta ponašati tudi s precej prepričljivo štirikolesno gnano pogonsko tehniko, katere se ne bi sramoval niti kakšen precej bolj brezpotno nastrojen terenec. Pri čemer mi še vedno ni povsem jasno, zakaj za vraga sploh vtikajo vanj tolikanj sofisticirano tehnologijo, ki povprečnemu lastniku križanca takšne vrste pride prav podobno kot sedežno gretje vozniku prestižne limuzine v Dubaju.
A kakorkoli že, vsekolesni pogon, ki pri znamki iz Stuttgarta sliši na ime 4Matic, s pomočjo medkolesne elektronike (ABS, ESP, 4ETS) izjemno zanesljivo porazdeljuje motorni navor med sprednji in zadnji kolesni par (vse do razmerja 50:50) glede na podlago in deluje dovolj zanesljivo tudi na malce bolj spolzkih površinah (npr. blato, sneg).
Dodatno pomoč hkrati omogoča vozni program Offroad (preko »petvremenskega« sistema Dynamic Select), pri katerem se opazno spremenijo nekateri parametri, kot so odzivnost krmiljenja, delovanje elektronike ter značilnosti motorja in avtomatskega menjalnika (prestavljanje v višjih vrtljajih). Tako omenjeni terenski program pri menjalni avtomatiki poskrbi, da vztraja precej dlje v nižjih prestavah, kar še kako prav pride pri spuščanju na strmih klancih, ko je potrebno zavirati z motorjem.
Na bolj ekstremnih strminah je avanturističnim voznikom v pomoč še sistem za počasno spuščanje (DSR), pri katerem avtomobil leze s hitrostjo 4 km/h (pa vse do 18 km/h). Kar pa je še vedno preveč za kakšno resnejše preganjanje po terenskem poligonu. Zgolj kot zanimivost – tovrstni sistemi omogočajo pri nekaterih terenskih vozilih (npr. posamezni Jeepovi modeli) spuščanje s hitrostjo zgolj 1,5 km/h.
Pa saj Mercedesov mali GLA, ki v štirikolesno gnani izvedbi stane vsaj 36.900 evrov, tako ali tako ni namenjen temu, da bi z njim zdravili svoje komplekse s preganjanjem po hosti in bližnjih njivah. Ne, športno uporabna različica modela A je prvenstveno namenjena brezskrbnemu preganjanju po udobnih (!) asfaltnih površinah, kjer bo še najbolj prišel do izraza 2,1-litrski dizel, ki je tokrat brenčal pod motornim pokrovom. Okej, le tisti neopisljivi občutek, da boš lahko z njim prilezel precej dlje, kot velika večina (prvenstveno dvokolesno gnanih) rivalov, je hudičevo dober! Pa čeprav hkrati veš, da tega v praksi nikdar ne boš izkoristil …
Tudi konje ubijajo, mar ne?
Potrebno je vedeti, da spada Mercedesov GLA v tisti razred športno uporabnih vozil, kjer kupci čedalje redkeje pogledujejo k različicam s štirikolesnim pogonom. Če sploh! Tako ni prav nobeno presenečenje, da bo glavnina potrošnikov tudi pri tokrat testirani opciji, v kateri se je vrtel 177-»konjski« turbodizel, sparjen s 7-stopenjsko dvosklopkovno menjalno avtomatiko, raje izbrala 2.360 evrov cenejšo dvokolesno gnano različico. Omenjeno cenovno razliko pa namenila za npr. designo gorsko sivo karoserijsko barvo. No ja …
Motorizacija (koda: OM651), ki je po kozmetični revitalizaciji pridobila dodatnih 7 »žrebcev«, sicer nikakor ne razočara. A vendarle daje občutek, da bi bila lahko bolj živahna, kot to kažejo tehnični podatki, saj ji tudi ob konkretnejšem pritisku na stopalko za plin manjka iskrivosti, ki jo nekako pričakuješ od tovrstne konjenice. Nenazadnje manjšo neodločnost pri speljevanju kaže tudi dvosklopkovna menjalna avtomatika, ki bi lahko bila hitrejša. Bavarci znajo to le bolje! In že zaradi tega ponuja precej resno vprašanje, zakaj vanj niso raje vtaknili novejšega in modernejšega 2-litrski agregata (OM654) z 9-stopenjskim menjalnikom, poznanega že iz nekaterih ostalih novodobnih Mercedesovih modelov.
A če sem povsem iskren, se znajo tovrstne »pomanjkljivosti« razbliniti v tistem trenutku, ko pogled zaide na merilnik porabe, saj je lahko tako motoriziran GLA pravi šparovček. Pri tem zna poraba na relacijskih poteh pasti znatno pod 6 litrov. Izvrstno!
Brez mačo faktorja
Kdor pravi, da gre pri Mercedesovem modelu GLA zgolj za rahlo povišan kombilimuzinski razred A, se ne moti preveč. A to ne pomeni nič slabega, da ne bo pomote. Tako voznika pričaka podobna notranja arhitektura kot pri najmanjšem Mercedesovem vozilu v ponudbi, ki se lahko pohvali s hvalevredno ergonomijo ter simpatično ambientalno osvetlitvijo. Okej, le na cenen izgled »tablice« ter skopo odmerjen prostor za glave na zadnjih sedežih raje pozabite.
Kozmetična prenova je sicer poskrbela za nekaj modnejših dodatkov, a žal še vedno ni prinesla nekaterih precej samoumevnih elementov opreme pri dani ceni (npr. avtomatska klima). Povezanost z modelom A pomeni tudi bistveno bolj cestne občutke kot pri klasičnih športno uporabnih vozilih, žal pa tudi malce manj udobja, saj je podvozje (še vedno) preveč trdo nastavljeno.
Sicer pa je GLA soliden predstavnik v modnem razredu avtomobilskih križancev. Zdi se le, da mu manjka delček t.i. mačo faktorja, ki ga nekako pričakuješ pri tako dragem športno uporabnem vozilu, zaradi česar bo verjetno še vsaj nekaj časa capljal za najbližjo konkurenco.
Tekst in foto: Urban Acman.
* 67.070 prodanih MB GLA, 92.107 Audijev Q3 ter 95.380 BMW-jevih X1 na evropskem trgu v lanskem letu
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen