Nič več le »kišta za na jago«
V zadnjih časih smo se kar nekako navadili, da postajajo novodobne interpretacije nekdaj klenih terencev čedalje bolj poženščene in pozerske. Takšne so pač sodobne modne smernice v avtomobilskem svetu. Tako je tudi najnovejša Suzukijeva Vitara, ki je luč sveta ugledala v lanskem letu, dodobra izgubila pridih terenskosti, ki je bil nekdaj njen zaščitni znak. Pa nič zato!
Japonci so tako novo generacijo Vitare dodobra pomehkužili (ni več reduktorja in terensko nastrojenega podvozja) ter jo dodobra približali križancem. Saj so končno ugotovili, da bodo s to potezo precej razširili krog Vitarinih kupcev, ki je bil še do nedavnega omejen na hribovske kmetovalce, kravje osemenjevalce ter že prej omenjene jagre. Pa čeprav bo – roko na srce – nova Vitara povsem zadovoljila tudi potrebe slednjih.
V duhu novodobnega Suzukijevega oblikovanja, pri katerem je v njihovih avtomobilih mogoče uzreti linije nekaterih že poznanih modelov (npr. Minijeve pri Swiftu in Qashqaijeve pri S-Crossu), tako nekateri vidijo pri novi Vitari tudi esenco Evoqueovih. Kar sicer ni nič slabega, da ne bo pomote! Ob tem deluje v živo tudi precej bolj všečno in bolj skladno kot »bratski« S-Cross, kI mu, podobno kot pri Kim Kardashian, niti kozmetični posegi ne pomagajo kaj dosti. Le pri zadku je Suzukijevim risarjem verjetno zmanjkalo časa, saj deluje nekoliko nedokončano.
Rdeča nit
Četudi je nova Vitara kar 13 centimetrov krajša od tehnično identičnega S-Crossa (zaradi česar naj si menda ne bi pretirano skakala v zelje) pa znotraj začuda ni prav opazno manj prostorna. Tako se je v praksi izkazala s podobno dobrodušno odmerjenim prostorom za noge na zadnji klopi ter podobno prostornim prtljažnikom. Pa četudi številke pravijo drugače (430 l pri S-Crossu ter 375 l pri Vitari).
Tokratni testni primerek se je ponašal s precej bogatim opremskim paketom (S), ki ga je moč prepoznati po črnih platiščih, srebrnih vzvratnih ogledalih, rdeče obarvanih detajlih na armaturni plošči in okrog zunanjih žarometov LED ter izdatni količini sukanca enake barve na pol-usnjenih sedežih in volanskem obroču.
A navkljub prijetnim oblikovalskim podrobnostim, ki jih prinaša omenjeni opremski paket, Vitara vseeno ne more povsem zakriti nekaterih zamer, značilnih za proizvode iz dežele tam onkraj vzhajajočega sonca. Pa naj gre za precej arhaično upravljanje potovalnega računalnika s pomočjo majhne palčke med merilniki, skrite tipke levo od volanskega obroča (tudi za precej uporabljano funkcijo izklopa/vklopa sistema Start&Stop) ter pomanjkanje kakršnihkoli uporabnih gumbov info-zabavnega sistema (pri katerem je potrebno tudi za povsem običajno nastavitev glasnosti drsati s prstom po zaslonu, občutljivem na dotik).
Da gre pri Vitari (po Suzukijevi klasifikaciji) za nižje rangiran model od S-Crossa, se hkrati kaže tudi v nekaterih malenkostih, ki jih Japonci namenjajo zgolj večjemu modelu. Tako sem v Vitari zaman iskal tako sprednjo (kakor tudi zadnjo) oporo za roko, stropni predalček za očala, dodatno stropno osvetlitev spredaj, samozatemnitveno ogledalo, možnost nastavitve sopotnikove temperature ter vsaj kvadratni centimeter mehkejših plastičnih oplat. A da ne bo pomote, navkljub slednji »pomanjkljivosti«, ki sicer doprinese tudi kakšnega zablodelega črička, so kakršnekoli primerjave z nizkocenovnim Dacijinim Dusterjem vseeno precej neumestne.
Divja jaga
Pa saj si človek ne kupi Vitare, da jo bo cele dneve božal po armaturni plošči ter navdušeno ploskal ob inovativnih domislicah notranjih dekoraterjev! Ne, kupci Suzukijevega malega mestnega terenca želijo prvenstveno tehnično korekten in pregovorno zanesljiv avto, ki je hkrati (še vedno) zadovoljivo zmogljiv tudi na terenu, kar sicer dandanašnji novodobni križanci čedalje redkeje ponujajo.
Izjemno tehnično korektnost zna Vitara tako demonstrirati že s pomočjo najnovejšega prisilno polnjenega 1,4-litrskega bencinskega agregata Boosterjet, ki je v celoti plod razvoja inženirjev iz japonskega mesta Hamamatsu. 140-»konjski« motorček se v povezavi z izvrstno delujočo 6-stopenjsko menjalno avtomatiko izkaže za pravi biser, saj je izjemno radoživ v precej širokem vrtljajnem območju in vseskozi ponuja nek neopisljiv občutek, da se v njemu skriva še kakšen dodaten »žrebec«. Precej podobno sem opazil že pri Fiatovem dizlu, ki je poganjal S-Crossa. Zanimivo!
Za dodatno (ter precej opazno!) dozo dinamičnosti zna poskrbeti še preklop (štirikolesnega pogona) v način Sport, ki pripomore, da avtomobil poskoči že ob najmanjšem pritisku stopalke na plin ter ponuja ob malce bolj togo nastavljenem podvozju (a nič bolj trdem kot pri S-Crossu!) in natančnem volanskem mehanizmu precej uživaško vozno doživetje. Odlično!
A če sem bil izjemno pozitivno presenečen tako nad delovanjem klasičnega avtomatskega menjalnika, ki ni »počepnil« prav v nobenem voznem režimu (še posebej odlično delovanje pri vožnji po strmem klancu navzdol!), kakor tudi nad nadstandardnim štirikolesnim pogonom (tudi z zaporo pogona 50:50 ter sistemom HDC), pa sem bil še najbolj navdušen nad porabo goriva. Le to je – navkljub ne najbolj varčni pogonski kombinaciji – moč ohranjati pri zelo solidnih 7 litrih in pol. Tokratna končna testna poraba (8,1 l/100km) pa je bila rezultat nižjih zimskih temperatur, malce daljših makadamskih ekskurzij ter nebrzdanega otroškega veselja nad igrivim motorjem, ki dovoljuje tudi kakšno vragolijo.
Chanometer
Če je znala Suzukijeva Vitara pred dobrimi dvajsetimi leti navkljub čistokrvni terenski zasnovi še navduševati staro in mlado, pa dandanes s tovrstno pravoverno off-road filozofijo ne bi mogla več resneje nastopati na avtomobilskem trgu. Zato je bila Vitarina preobrazba iz terenca v križanca povsem pričakovana in logična, pa četudi se bodo še vedno našli nekateri neutolažljivi nostalgiki, ki bodo objokovali »izgubo terenske ikone«. A pri Suzukiju se prav dobro zavedajo, da je delež slednjih bistveno manjši od števila novih kupcev, ki so jih pridobili z novo, »mehkejšo« verzijo. Časi se pač spreminjajo.
Hkrati je japonskemu proizvajalcu, ki ima sedež v mestu z nezanemarljivim deležem brazilskega prebivalstva, uspelo ustvariti izjemno korektno športno uporabno vozilo, pri kateremu le stežka najdeš resnejšo pripombo. H krati ga ponujajo za tako konkurenčno ceno, da bi se lahko celo bližnji rivali s korejskega polotoka pričneli resno spraševati, kako jim to uspeva.
Tekst in foto: Urban Acman
Mnenja uporabnikov
14 komentarjev za "Mestni jager"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Lustn avto za zelo konkurencno ceno.edino naslon za roke bi lahko bil ze v serijski opremi.
Slabi pospeški za te koje. Tovarniška poraba je pa tudi za lase privlečena. Vse pod 8l je škoda besed razen, če se iz gorjancev spuščaš. Če bi bil dizel bi še verjel pa še dizla moraš mirkat, da imaš tako porabo
Še enkrat https://www.youtube.com/watch?v=JbiSGye95E4 s to pripombo da je Vitara s pogonom samo na prednja kolesa in avtomatik. In še ta tabela http://www.zeperfs.com/en/fiche6153-suzuki-vitara-s.htm
Lp
Na pospeške na papirju se tudi ni vedno za zanašat in se da v nekaterih primerih tudi v nepopolnih pogojih dosečt boljše čase (kot da bi tovarniško testirali delno obremenjene avtomobile, ampak tega nikjer ne napišejo)… En primer: https://www.youtube.com/watch?v=F9FLn2-WoYk Pa še kar nekaj je drugih avtomobilov, pri katerih je stvar podobna…
Najprej preizkusi in pol komentiraj 😛 Jaz sem računal do zdaj samo enkrat in je bila poraba mešan cikel pa dolgo laufanje na mestu (zijala sosedov, branje navodil itd. 😉 ) točno 6,7litra. Motor še zdaleč ni utečen! Pričakujem tako kot sem napisal med 6-7,5litra.
Če bom jz probal bo +12l porabe ker ta tip avtomobila ni za mene. Kot izgleda bodo bencinarji imeli nižjo porabo kot dizel. Izgleda, da bo to 1 avto na svetu.
Na testu so imeli +8l porabe pa če sklepam po drugih testih vozijo bolj nežno kot ne tako, da tukaj se lahko o normalni vožnji pogovarjamo z +8l porabe vse drugo je dobesedno cjazenje tako da 8l je čisto lepa povprečna poraba
https://www.spritmonitor.de/de/uebersicht/48-Suzuki/426-Vitara.html?fueltype=2&constyear_s=2016&power_s=140&power_e=140&powerunit=2 , od 6,4-9,4 (zadnjega ne bi vštel, ker je samo en tank), odvisno tudi od izvedbe. Čeprav je še premalo uporabnikov, meni se zdi odlično.
pskoda je doma na Nürburgringu, tam so drugačne omejitve, zakoni in porabe 😉
Pa veste zakaj imajo vozniki Vitare občutek da je motor bolj močan v resnici kot na papirju ? Ker je Vitara zelo lahek avto v svojem razredu, če ni najlažji.
Ga imam v garaži 🙂 Samo da je ročni menjalnik. Gume so lahko 215/55R17 ali 215/60R16 imam oba kompleta. Gume me ne motijo čeprav so v tej dimenziji drage 🙁 Motor pa je top in res bolj živ, kot navajajo v tovarniških podatkih. Poraba bo pa med 6 in 7,5 litri.
Ima pa par “napak” info-zabavnega sistema se moraš navadit. Naslon za roko pa SE LAHKO naroči. In “plastika” bo mogoče koga motila, mene ne, ker jo z lahkoto obrišeš.
Za zdaj top motor , poraba , pogon!!
Kateri motor pa imas ? Jaz sem se zelo zagrel za avto ampak me je na testni voznji 1.6 zelo razocaral samo 2 osebe v avtu pa se nikamor ne premakne. Ni mi vsec trda plastika povsod ampak to se prezivim ce bi bil motor sposoben. 1.4 Booterjet pa se nisem uspel probati.
Zdravo! Imam 1.4 boosterjet 140KS tak kot je testiran, samo da imam rdečega z ročnim menjalnikom. Jaz sem pred nakupom (poleg drugih firm!) vozil tudi 1,6l120KS. Pa se ta 1,4l vozi dosti bolje in malo majn porabi. 1,6 ima 156Nm/4400obratih 1,4S 220Nm/1500-400obratih in to se ne da primerjat 🙂
Tašča je pred mesecem dni kupila točno takšnega, samo v drugi barvi, paket opreme S. 1.4 boosterjet ji po prvih 1.500 kilometrov porabi 7,3 litra in je zelo zadovoljna, nje ne moti malce trša plastika in da mora malce bolj zaloputniti z vrati. 🙂
pnevmatike 215/55 R17 ! In potem ti rečejo saj so poceni ene 380€ za 4 kose za ene 22.000 km do 28.000 km a šparajo na porabi goriva ?!