Čeprav turbodizel v Murano šteje samo štiri valje, namesto za tovrstni avto, pričakovanih šest, me je že ob prvem soočenju z njim pričakalo presenečenje. Murano ne more skriti štirivaljne narave dCi-ja v njegovem nosu, a to na kultiviranosti vožnje z njim nima vpliva. Motor namreč v prostem teku teče mirno in komaj slišno, med vožnjo pa motorni trušč tudi nikoli ne preseže praga »bolečine«. Zato je zaslužna nadgradnja štirivaljnika, saj so pri Nissanu, da bi zmanjšali motorne vibracije namestili dodatni peti nosilec za vpetje motorja in še dodatno zvočno zatesnili potniško kabino. Po tej plati Murano vsekakor izpolnjuje pričakovanja kupcev tovrstnih vozil.
Nič več kot v računalniški igrici
Motor so Japonci vzeli iz Pathfinderja in/ali Navare. 2,5-litra delovne prostornine, 140 Nm (190 KM) največje moči in 450 Nm največjega navora, ki je na voljo pri 2000 vrt/min. Za razliko od bencinskega Murana, kjer je V6 sparjen z neskončnostopenjskim CVT-jem, so inženirji pri turbodizelski različici dCi združili s klasičnim šest-stopenjskim samodejnim menjalnikom. Ta kombinacija mi bolj odgovarja, saj morajo po mojem pospeševanje avta spremljati spreminjajoči se motorni vrtljaji. Sicer vse skupaj spominja na ušesom nič kaj privlačno monotono računalniško igrico. Iz tega razloga bom sam vedno raje izbral klasično avtomatiko kot »računalniški« CVT.
Dodatno ji v plus štejem tudi venomer mehko in udobno menjavanje prestav. Piko na i pa pristavi še elektronika, ki se na vozne okoliščine zelo dobro prilagaja. Iz tega razloga sem možnost ročnega izbiranja prestav izkoristil le enkrat ali dvakrat, in še to le zato, ker je ta možnost pač na voljo, ne pa zato, ker se ne bi strinjal s presojo umetne inteligence glede vklopljenih prestav pri menjalniku.
Razlike so in bodo
Če zanemarim izhodiščno obotavljanje motorja, 140 kilovatov in 450 Nm kar spodobno premakne skoraj 1,9 tone težkega murana z mesta iz česar se sledi, da v spodnjem hitrostnem območju prave potrebe po močnejšem motorju pravzaprav ni. Rahlo, a res samo rahlo, se zatakne pri višjih hitrostih … recimo od približno 100 km/h naprej. Pri višjih hitrostih zaradi aerodinamično neugodne oblike avta (količnik zračnega upora znaša kar zajetnih 0,39) in konkretne čelne površine vozni upori naredijo svoje. S slednjimi se, nad omenjeno hitrostno mejo, motor 2.5 dCi v Muranu že kar pošteno bori, kar se odraža tudi v njegovi nekoliko slabši poskočnosti. Kot sem namignil že nekaj vrstic višje, zadeva še zdaleč ni kritična, a kakšen 180- ali več kilovatni šestvaljni turbodizel bi se, glede na siceršnjo žlahtnost murana, vsekakor prilegel. Pa ne mislite, da ga Japonci ne premorejo. O, ja, imajo ga, a je rezerviran samo za nekatere infinitije. Nedvomno lep dokaz o vzdrževanju razlik med plebejskim nissanom in bolj plemiškim infinitijem.
Za Američane
Murano dCi glede na zadnjič testiranega bencinskega murana V6 razen motorja in rahlo predelanega prednjega dela ni utrpel drugih omembe vrednih sprememb. To med drugim pomeni, da se še naprej ponaša z udobjem vožnje, ki je na zelo visoki ravni. Že res, da ga občasno zmotijo večje udarne jame, kar je posledica tudi 20-palčnih koles z nizkopresečnimi in zato togimi pnevmatikami. Glede na to, da je Murano v prvi vrsti zasnovan za ameriški trg, zgornja ugotovitev ni presenetljiva, kot tudi ni presenetljivo nekaj večje prečno nagibanje v ovinkih, ki se mu tako visoko grajen avto ob mehkeje nastavljenem podvozju ne more izogniti. Če bi bil Murano kaj drugega kot velik cestni terenec, namenjen predvsem avtocestni vožnji, bi se pritožil tudi nad bočno oporo prednjih sedežev, a tega ne bom storil, saj svoje glavno poslanstvo »foteljev« opravljajo izvrstno.
Ko skromno postane obilno
Glede na zajetno in zelo prilagodljivo ponudbo konkurence, je ponudba pri Muranu zelo okrnjena. Na voljo sta samo bencinski V6 in turbodizelski dCi, njuna opremljenost pa je omejena zgolj na en paket. Je pa ta paket nabit z opremo. Usnje, strešno okno, kamera na zadku, kamera v desnem stranskem ogledalu, že skoraj kičasto izvrsten mehanizem zlaganja in nameščanja zadnje klopi odprt z elektromotorjem, odpiranje prtljažnih vrat s pomočjo elektromotorja, termpomat, alarmna naprava, Bose ozvočenje, električno nastavljiva sedeža spredaj, ogrevane sedeže spredaj in zadaj, biksenonska žarometa in še in še bi lahko našteval. Vse to je vključeno v osnovni ceni 50.990 evrov, kolikor stanje Murano 2.5 dCi premium. Pri evropski konkurenci se ob tem znesku šele začnejo pogovarjati, večino zgoraj naštetega pa vam gladko dodatno zaračunajo, pri čemer se na koncu pogovarjamo že o zneskih 70, 80 in več tisoč evrov.
Končna ocena je jasna
Glede na zgoraj zapisano je jasno, da je murano z dCi motorjem, kljub nekaterim majhnim zameram, ki sem jih, odkrito povedano, v preglednico minusov zapisal z delnim obotavljanjem, več kot dostojen tekmec večinoma nemškim predstavnikom tega razreda. Pri tem tudi dejstvo, da ga poganja samo štirivaljni turbodizel, medtem ko ženejo konkurente šest ali celo osemvaljniki, med vožnjo nikakor ne bode v oči in tudi ne predstavlja resne ovire za dostojno vožnjo z njim. Če v računico vržem še cenovni naskok pred tekmeci, pa je končna mnenje o Muranu 2.5 dCi premium kristalno jasno. Ob vsem tem se sprašujem le, zakaj so Japonci rabili toliko časa, da so ga spravili na cesto.
Več o nissan muranu si lahko preberete na uradni strani
Besedilo: Peter Humar Fotografije: Peter Humar
Mnenja uporabnikov
2 komentarjev za "Nissan Murano 2.5 dCi: Končno!"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Tega bi pa mel 😛
dCi by Renault 😉