Tako je. To ni toliko avtomobil, ki je v svojem bistvu bus, ampak je predvsem bus, ki zmore razvajati kot dražji osebni avtomobil srednje velikosti.
Enojajčni šestorčki
Peugeot Traveller sestavlja s Citroënom SpaceTourerjem in Toyoto ProAce Verso druščino enojajčnih šestorčkov, ki prihajajo s tekočega traku PSA-jeve tovarne Valenciennes. Sprašujete – kako šestorčkov? Vsem trem potniškim izpeljankam stojijo ob strani tudi delavske različice Expert, Jumpy in ProAce, namenjene resnemu delu.
Rollsi in Pullmani
Medtem
ko je dostavniški Expert na voljo tudi kot dvo- ali trisedežnik, pa je potniško naravnan Traveller na voljo samo s petimi do največ devetimi sedeži. No, preizkušeni je bil s sedeži najbolj skop, kar pomeni, da sta bila spredaj dva ločena sedeža, med njima pa dovolj širok prehod za dostopanje do zadnjega dela kabine. V drugi vrsti sta bila nameščena na desni strani kabine en samostojen sedež, na levi pa dvojna klop.
Dobro pri njej je, da imata ob skupnem sedalu potnika vsak svoj naslon, ki jima je, tako kot na sosedovem samostojnem sedežu, mogoče neodvisno nastavljati naklon. Čeprav so vodila v tleh vzdolž celotne kabine, pa je mogoče sedež in klop, zaradi vgrajenih omejevalcev giba, vzdolžno premikati za samo približno 17 centimetrov. Pohvalno je, da lahko, z ustrezno angažiranostjo uporabnikov, oba premaknemo tudi povsem v zadek avta. Tudi tam se lahko v osnovni namestitvi vzdolžno premikata za samo 17 centimetrov, a je zato pred njima takrat toliko kolenskega prostora, da se z njim ne morejo primerjati niti najdaljši Rollsi ali Pullmani. Zgoraj omenjam angažiranost uporabnika zato, ker je potrebno sedež in/ali klop za premik povsem v zadek (in iz zadka ponovno naprej) deloma izpeti iz talnih vodil in zadrsati na željeno lokacijo v vozilu. Nič drastičnega, a je treba računati z nekaj malega telovadbe, ki je brez te omejitve ne bi bilo.
Tudi z brco
Kot sem že omenil, lahko sovoznik do zadnjega dela avta dostopa skozi prehod med prednjima sedežema. Vsem izven vozila pa sta namenjena bogato odmerjena prehoda na enem in drugem boku, pri čemer se oboja bočna vrata odpirajo in zapirajo z elektropomočjo. Ob daljinskem proženju obeh preko daljinskega ključa je proti doplačilu na voljo še prostoročna aktivacija z »brco« pod en ali drug prag avta – zelo podobno kot je možno odpirati prtljažnike v nekaterih osebnih avtomobilih.
Kot uporabno se, pri nalaganju manjših reči neposredno v Travellerjev prtljažni del, izkaže ločeno odpiranja stekla, namesto težaškega in tudi prostorsko potratnejšega odpiranja celotnih vrat na zadku.
Še več elektrifikacije
Voznik si delovno okolje uredi z višinsko in po dosegu nastavljivim volanskim obročem ter po višini nastavljivim sedežem. Oba prednja potnika sta v preizkušenem primerku dodatno razvajala v celoti elektrificirana mehanizma za nastavljanje sedeža. Morda uskladitev obroča s sedežem in stopalkami še ni povsem na ravni osebnih avtomobilov, a je med sebi enakimi vseeno ena boljših. Vsaj omembe vreden je še tovornjaški volan, ki s skoraj štirimi zasuki od ene do druge skrajne točke nalaga vozniku pri manevriranju kar nekaj dela.
Stabilno in udobno
Skoraj 3,3 metre dolga medosna razdalja zagotavlja Travellerju na cesti zelo dobro smerno stabilnost, razmeroma mehko nastavljeno vzmetenje pa tudi visoko raven udobja med vožnjo. Navkljub prostorni notranjosti, ki v navezi s pretežno ravnimi ploskvami deluje kot neke vrste ojačevalnik zvoka, je Traveller zvočno razmeroma nenaporen tudi pri avtocestnih hitrostih. Razumljivo je, da tudi na tem področju ne dosega ravni bolje zatesnjenih osebnih avtomobilov, a lahko vseeno Francozom za končni rezultat le čestitam.
Optimalno
Širok nabor motorizacij je, glede na zahteve trga, strogo turbodizelske narave: 1,6 in dvolitrski BlueHDi-ji pokrivajo razpon moči od 70 do 133 kW, testni primerek pa je gnala druga najmočnejša izpeljanka, dvolitrski 110-kilovatni štirivaljnik. Nobnega dvoma ni, da ima z zajetno lastno maso kar nekaj dela, a o podhranjenosti na tem mestu nikakor ne gre govoriti. Pravzaprav se mi zdi – tudi zaradi dobro preračunanih šestih prestav ročnega menjalnika – motorizacija BlueHDi 150 ena bolj optimalnih za Travellerja.
Ne bo vam žal
Peugeot s Travellerjem cilja na razmeroma širok krog kupcev. Dve skupini sta iz lastnih vrst, saj želijo v prodajne salone zvabiti obstoječe lastnike Peugeotov 807 ter seveda neposrednega predhodnika, Expert Tepee. A to še ni vse. Odkrito merijo tudi na stranke izven domačih »voda«. Lovljenje slednjih bi, glede na izredno všečen paket, pestro osnovno ponudbo ter obsežen nabor dodatkov, moralo biti kar uspešno.
Že res, da je tudi konkurenca, v podobi bodisi Volkswagna T6, Mercedes-Benza razreda V ali recimo Fordovega Transita, izredno dobro pripravljena na francoski napad, a nekaj vseeno drži. Francozi v tem razredu še niso imeli tako prepričljivega izdelka, kot ga imajo v novincu. Če torej niste bolestno vezani na katerega od zgoraj omenjenih germanskih predlogov, se odpravite v Peugeotov prodajni salon in mu dajte možnost. Verjemite mi, ne bo vam žal.
Zaslepljen?
Sem se pa tekom vožnje s Travellerjem vseeno spraševal, če me je testni primerek morda zaslepil z izredno bogatim in za dostavnike ne ravno standardnim naborom dodatkov? V njem so izstopali barvni projicirni zaslon za izpis glavnih podatkov o vožnji, usnjeno oblazinjenje sedežev, masažna funkcija pri prednjih sedežih (četudi ta, resnici na ljubo, še zdaleč ni tako učinkovita, da bi si bilo treba zaradi nje razbijati glavo). Ne manjka niti cela četica vozniških pomočnikov, sistem za pomoč pri parkiranju spredaj in zadaj, že omenjen elektrificiran par bočnih vrat, navigacijski sistem s 3D prikazom na osrednjem barvnem zaslonu, občutljivem na dotik. Zadnji del potniškega prostora ločeno hladi ali greje ventilacija, zoper sončno pripeko se lahko zadnji potniki zaščitijo s senčili in še kaj bi se našlo.
Sreča, usoda ali pa golo naključje je poskrbelo, da sem odgovor na zgornje vprašanje dobil zelo hitro. Takoj za njim sem namreč dobil v roke tehnično identičen primerek SpaceTourerja, ki je bil, kot se je izkazalo na testu, dosti manj založen z opremo …
Besedilo in fotografije: Peter Humar.
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen