Renault Megane RS Red Bull Racing RB8 – Samo leteti je lepše!

RS 01

RS 02

RS 03

RS 04

RS 05

RS 06

RS 07

RS 08

RS 09

RS 10

RS 11

RS 12

RS 13

RS 14

RS 15

RS 16

RS 17

RS 18

RS 19

RS 20

RS 21

RS 22

Modro srebrna pločevinka

Medtem z otožnostjo v očeh pogledam proti dvorišču, kjer se na soncu blešči testni Renault Megane RS RB8 v modri barvi ekipe formule ena Red Bull (Crépuscule Blue). Saj sem se zavedal, da če bi želel RS-ove skrajne zmogljivosti preizkušati v vsakdanjem prometu, bi moral biti vsaj pol tako nor, kot »Solnogračan« Felix Baumgartner, ki se je igral kapitana Kirka iz Star Treka ter skakal iz vesolja kar s padalom. Ali pa se povsem enostavno odpeljati do najbližjega dirkališča.

Po dobrem letu dni, ko sem z “običajno” različico Megana RS v rumenem odtenku izvajal genocid nad bližnjimi roji mušic in vešč, se je tokrat na testu znašla prav posebna limitirana verzija RS-a. In ker že od izdaje priložnostne znamke za 0,77 evra, namenjene praženemu krompirju kot samostojni jedi, celo pri Pošti Slovenije vedo, da je potrebno za zgodovinske dosežke izdati kakšno posebno serijo, so se tudi pri Renaultu odločili, da na svoj način počastijo lansko konstruktorsko zmago v formuli ena. Na trg so tako poslali posebno serijo strupenega Megana RS, katerega so poimenovali po lanskoletnem zmagovalnem Red Bullovem bolidu (RB8) in bo naprodaj v zgolj 26 državah. Vsem interesentom v Bejrutu bo morda zanimiv še podatek, da bo v Libanonu na voljo za okrog 50.000 ameriških zelencev.

Na zunaj je limitirano serijo moč prepoznati, poleg posebne modre barve, še po srebrnih vložkih (letev na odbijaču, ročaji vrat, zunanja ogledala, spojler na zadnjem robu strehe) ter rdečih dodatkih (rdeče obarvane Brembo zavorne čeljusti, nalepke z dvema rdečima bikcema). In po tem, da vsaj na daleč deluje s svojo aerodinamično obliko kot kakšna potlačena ogromna Red Bull pločevinka, na katero je direktno iz vesolja padel nori Felix.

Need for speed, drugi del

Na ozki lokalni cesti nikakor nisem mogel ostati povsem zbran, ko sem zaprepadeno ugotavljal, da Renaultova »modro-srebrna pločevinka« dobesedno zliva vase enormne količine rahlo predragega bencina. Saj se poraba niti pri najbolj nežni panoramski vožnji ni spustila pod 8 litrov. S pogledom ošvrknem osrednji 7-palčni monitor multimedijske naprave R-Link, na katerem je pri tokratni limitirani seriji možno odčitavati podatke dirkaške telemetrije, ki prikazuje … vse živo (beri: podatki o trenutni moči, čas pospeševanja, diagrama s prikazom prečnih in vzdolžnih pospeškov, itd). Hkrati se ponaša tudi z zadenjsko kamero (s sicer precej slabo ločljivostjo), a le-ta žal ne deluje pri vožnji naprej, da bi si bilo možno med vožnjo ogledovati zadaj vozeče »počasnele«.

Pri tokratni limitirani seriji gre sicer za tehnično identičen avto, kot je bil na testu že preteklo leto. Torej, že poznani Megane RS Trophy, ki se ponaša z dodatnim Cup podvozjem, znižanim za 10 mm, z bolj togim stabilizacijskim drogom, delno mehansko zaporo diferenciala ter 265 razigranimi konjiči. Ob vklopu športnega načina se izključi ojačevalnik zavornega sistema, parametri sistema za nadzor stabilnosti se prilagodijo športnejši vožnji, pedal za plin postane bistveno bolj odziven, iz izpuha pa je moč slišati podobno bobnenje kot na straniščni školjki tri ure po zaužitju ekstra pekočega čilija con carne. Avto pa že ob nežnem dotiku na stopalko deluje vsaj tako vznemirjeno nervozno kot plemenski bik, ki že par mesecev ni ugledal godne telice.

Ko ti zrasejo kriiila!

Brutalno pospešim mimo pašnika s kravami, rahlo preobilno telo pa objame odličen … kaj odličen … perfekten Recaro sedež z izvezenim znakom Red Bull. Rezek zvok iz izpuha preglasi malce impotentno serijsko Renaultovo ozvočenje in deluje name skorajda tako blagodejno kot požirek »avstrijske kave«* po prekrokani noči (*Avstrijci so namreč šele leta 1987 dokončno ugotovili, da resnično ne znajo kuhati kave ter raje pričnejo pripravljati povsem svojstven kofeinski zvarek). Motorni vrtljaji hipoma narastejo, ko me, za razliko od testnega Minija GP, pred (precej grobim) prekinjevalnikom vrtljajev prodoren pisk opozori, da bi bilo pametno, če bi prestavil v višjo prestavo. Podatek na zaslonu pa tedaj kaže … pojma nimam kaj, ker enostavno nimam časa pogledovati nanj!

Že v prvem ovinku, ko pride do izraza izjemna vodljivost volanskega mehanizma, katero zagotavlja sprednja prema z neodvisnim krmilnim kotom, zaradi česar ni niti sledu o kakšnem podkrmarjenju, bi od užitka najraje kar zamižal. V naslednjem trenutku »drvim« s 75 km/h, ko me nenadoma zaustavi nepregledna kolona nizozemskih počitnikarjev z avtodomi. Za trenutek globoko zavzdihnem in si v mislih predstavljam, da bi jih bilo najbolje preleteti. Okej, resno, toliko »avstrijske kave«, ki menda da krila, pa še tudi nisem popil!

Chanometer

Medtem ko sem si na testnem primerku ogledoval Bridgestonove pnevmatike Potenza RE050A na 19-palčnih platiščih, s katerimi je bil opremljen tudi rekordni Megane Trophy, ki je prevozil Nordschleife v 8 minutah in 8 sekundah, sem malce perverzno razmišljal, kaj bi se zgodilo, če bi na tisti infarktni zadnji lanskoletni dirki formule ena v Sao Paolu Sebastian Vettel odstopil. Z naslovom svetovnega prvaka bi se okitil Fernando Alonso (ki je na koncu zaostajal za zgolj 3 točke), sam pa bi na tokratnem testu namesto Renaulta preizkušal limitirano verzijo Ferrarija.

Ma, kakšen Ferrari! Saj že desetkrat cenejši plebejski Francoz ponuja dovolj uživaško dirkaških občutkov, ki znajo priti do izraza tudi na povsem vsakdanjih cestiščih. Megane RS je namreč še vedno dovolj prepričljiv avtomobilski paket, s katerim lahko greš zjutraj brez težav na tržnico po italijansko solato. Že isto popoldne pa na dirkališču upaš, da boš ugledal poleg sebe najnovejšo generacijo Golfa GTI s Performance paketom, da bi dokončno ugotovil, če se morajo tam onkraj na Spodnjem Saškem še malce poigrati z igrico Need for Speed.

Več o Renaultu Megane RS pa na uradni strani.

Tekst in foto: Chan